Zgodovina Iskrinih telefonov

Mlajši bralci povečini ne vedo, da smo tudi v Sloveniji imeli elektronskega giganta – tovarno Iskra, ki je izdelovala vse, od televizorjev in računalnikov do gospodinjskih naprav in telefonov. Prav slednji so v sedemdesetih in osemdesetih letih dosegli vrhunec tako po zanesljivosti kot po oblikovanju. Na žalost pa nadaljevanje zgodbe ni prav nič razkošno, saj so razni poskusi delitve pogače konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let pomenili razkosanje tovarne in zaton velikana, četudi so nekateri deli Iskre še danes znani in cenjeni dobavitelji različnih industrijskih komponent.

Kako pozabljeno je danes to podjetje, pove podatek, da v Wikipedii ni članka v slovenščini na temo tovarne, dostopen je le v angleščini, pa še ta je bolj škrbina kot resnejši prispevek. Iskra je nastala po drugi svetovni vojni z združevanjem partizanske radiodelavnice in tovarne z blagozvočnim imenom Luftfahrgeratewerke Krainburg, ki so jo Nemci ustanovili v objektih tekstilne tovarne Jugočeška. Tovarni je po sreči in z nekaj truda delavcev uspelo dočakati konec vojne v celovitem stanju, znanje zaposlenih delavcev pa je hotela ohraniti tudi nova oblast. Najprej se je tvrdka imenovala Strojne tovarne Kranj, leta 1946 pa je bila deležna imena Iskra in slovitega logotipa. Razvoj Iskre je bil bliskovit, ob začetku delovanja je zaposlovala 850, v osemdesetih pa kar 35.000 ljudi. Leta 1961 je  vzela pod svoje okrilje še nekatere manjše tovarne – Industrijo za elektrozveze, tovarno telekomunikacij in tovarno električnih aparatov – in postala vodilno slovensko podjetje na področju telekomunikacij, elektronike in avtomatizacije. Le leto zatem je ustanovila svoj oblikovalski oddelek. Prav to je botrovalo izjemni seriji nekaterih izdelkov, med katerimi je najbolj kulten telefon ETA 80, ki  si je s svojo podobo prislužil ljudski vzdevek fitipaldi oziroma palačinka.

Prvi iskrin telefon, še z pločevinastim ohišjem

Nekoliko zmahan ATA 20 v službeno sivi barvi

Telefoni

A pot do njega ni bila lahka. Prvi Iskrin telefon ITV 1 je bil narejen po Siemensovi licenci. Imel je kovinsko ohišje in se je uporabljal v krajevnih omrežjih. Že leta 1949 je Iskra za ohišje uporabila nov material – bakelit in rojena je bila nova serija telefonov ATA, modela ATA 1 in ATA 2 (slednji nima ozemljitvene tipke), ki sta prva avtomatska telefona, saj je pri prejšnjih pravo linijo izbrala telefonistka v centrali. Leta 1956 je sledila serija 10 z modeloma ATA 11 in ATA 12. Ohišje telefona je bilo na voljo v kar sedmih barvah, a je prevladovala črna. Ljubitelji tehnološke zgodovine lahko še danes na spletnih bolšjakih kupite delujoč primerek za nekaj deset evrov. Naslednji oblikovalski dosežek je bil ATA, serija 30, iz leta 1965. Za razliko od prejšnjih je bil ta telefon bolj futuristične kvadrataste oblike, kar je bilo v šestdesetih letih precej drzno. Novo obliko je omogočila termoplastična masa, ki so jo namesto bakelita uporabili za izdelavo ohišja. To je omogočilo poenostavitev konstrukcije in pocenitev proizvodnje. V kasnejših letih sta sledila dva nekoliko bolj konservativna modela ATA, serija 20 (prvi Iskrin telefon, ki so ga ponarejali v tujini) in 60 (z boljšo elektroniko). Omembe vreden je tudi model Iskra electronic EODI – 04 iz leta 1974, ki je prinesel nekaj revolucionarnih novosti: klicanje s tipkami in tonski pozivnik, posebna serija modela pa je imela kot prva na svetu vgrajen ojačevalnik za dvosmerni pogovor brez slušalke in brez priključitve dodatnih naprav. Dve leti pozneje je Iskra izdelala novo serijo telefonov ETA, kjer je E pomenil elektronski, saj je drobovje telefona nadomestilo tiskano vezje in ustrezni deli – tranzistorji, upori in kondenzatorji. Nov elektrodinamični mikrofon je imel manj popačenj od starega, obenem je bil manj podvržen staranju.

Iskrin telefon serije ATA 10 je bil na voljo v črni in beli barvi, čisto tako kot iphone

ETA 80

Legendarni model ETA 80.

Sladkokisla zgodba o najuspešnejšem iskrinem telefonu sega v leto 1978, ko so model ETA 80 takrat pod imenom Olimpik predstavili na ljubljanskem sejmu elektronike. Oblikoval ga je dr. Davorin Savnik, vodja Iskrinega oblikovalskega oddelka in eden znamenitejših slovenskih oblikovalcev, ki je umrl aprila letos. Telefon je imel značilno ploščato obliko, ki se je precej ločila od poprejšnjih modelov, zato so bili Iskrini inženirji sprva nekoliko skeptični. Zanimiva oblika pa ni bila edina prednost ETA 80. Ena od lastnosti je bil elektronska melodija zvonca, tako da je telefon lahko imel poljuben (predvgrajen) ton zvonjenja. Prav ta odlika mu je omogočila, da je bil imenovan za uradni telefon olimpijskih iger v Moskvi leta 1980. Anekdota pravi, da so ob predstavitvi olimpijskem komiteju nekoga prosili, naj telefon pokliče iz sosednje sobe. Naenkrat je ETA 80 začel igrati melodijo Kalinke (melodijo je poprej na harmoniko zaigral kar sam oblikovalec Savnik, ki je umrl aprila letos, v telefon pa jo je pred predstavitvijo prenesel inženir Miran Jarc), in preostala konkurenca se je lahko za čast obrisala pod nosom.

ETA 80, ki je bil v redni proizvodnji od leta 1980, na voljo pa je bil v različnih barvah ohišja, je bil podobno kot prejšnji modeli izdelan iz termoplastične mase. V ohišju je bilo tiskano vezje, na katero so bile pritrjene komponente. Na voljo je bilo več modelov – z oznakami od 81 do 84. Sestava je bila preprosta, a preizkušeno trpežna, to lahko potrdijo bralci nekoliko starejših generacij. Razlikovali so se predvsem po funkcijah, osnovna oblika pa je ostajala enaka. Model ETA 85 je imel vgrajeno tipkovnico, a mu je vendar uspelo zadržati prepoznavno elegantno obliko predhodnika. Novi modeli pa so prinašali tudi nadgradnje notranjosti. Tipke so dobile pozlačene kontakte, telefon pa novo tiskano vezje, dodane so bile nekatere nove funkcije (klicanje zadnje številke, pomnilnik).

ATA 40 predstavlja nekaj odklona od standardne oblike

Savnikov ATA 30 je postal kralj sedemdesetih na Slovenskem

Nagrade in kopije

Drzna oblika in funkcionalnost telefona sta kmalu pritegnili strokovno javnost, ki je telefonu začela podeljevati oblikovalske nagrade, predvsem mednarodne. Tako je dobil nagrado na Industrieform v Hanovru, leta 1984 pa še prestižno državno nagrado japonskega ministrstva za industrijo in zunanjo trgovino G-mark. Skupaj je bil aparat odlikovan s kar osmimi oblikovalskimi odličji, tako da je to eden izmed največkrat nagrajenih telefonov na svetu.

ETA 85 je bil tudi ergonomski čudež - telefon je bilo mogoče držati za držalo in s palcem pritiskati na gumbe

In na žalost verjetno tudi največkrat kopiran. Telefon so že kmalu po predstavitvi leta 1978 skopirali v dveh ameriških tovarnah. Zdi se, da se Iskra enostavno ni nadejala takšnega uspeha ETA 80, zato ga ni ustrezno zaščitila na vseh trgih. Počasi je bilo ponaredkov vedno več in več in le budnemu spremljanju teh s strani nemškega profesorja Rida Bussea, ki je ustanovil nagrado in kasneje muzej Plagiarius, se moramo zahvaliti, da tudi pravi avtor ni bil obtožen plagiatorstva. Izkazalo se je, da je bilo kopij vsaj šestnajst – toliko »nagrad« je namreč podelil profesor Busse – tako da so celo organizirali razstavo ponaredkov. Samo Goldstar (predhodnik današnjega korejskega elektronskega giganta LG) naj bi prodal približno 160 milijonov kopij Savnikovega telefona. Ocenjujejo, da naj bi bilo vseh prodanih kopij med 200 in 300 milijoni. Za primerjavo, Iskra je izdelala »le« 5 milijonov kosov. Telefon so Američani vzeli kar za svojega in kopijo razstavili v muzeju Whitney, leta 1986 pa ga celo objavili v knjigi o ameriškem oblikovanja 20. stoletja. Še več, cena za (ponarejen) telefon na ameriškem trgu – v newyorški veletrgovini Macy’s – je bila okoli 70 dolarjev, Iskrina cena pa le dobrih deset. A kljub vsem ponaredkom (ali morda prav zaradi njih) je bil decembra 2010 telefon ETA 80 uvrščen v oblikovalsko zbirko Muzeja moderne umetnosti MoMA v New Yorku, telefon pa je tudi del zbirke Muzeja moderne umetnosti v Münchnu.

Zaton in bridki konec

Med uspehom modela ETA 80 je Iskra drzno preizkušala nekatere drugačne zasnove telefonov tudi za poslovne uporabnike. Takšna je bila centrala ISICOM super iz leta 1979, ki je bila osrednje telekomunikacijsko vozlišče v številnih podjetjih. Telefon je bil opremljen z zaslonom LCD, ki je poleg številke kazal tudi zasedenost linij in nastavitve sistema. Kakovostna izdelava in drzna podoba (nekatere kasnejši modeli so bili kričeče rdeče barve, saj so bila osemdeseta leta tudi čas nadaljevanke Miami Vice) sta pomenila, da se je v rabi obdržal cela desetletja, dokler ga ni povozila telefonija IP. Ob koncu osemdesetih je Iskra predstavila nekaj novih modelov. Telefon ETA 900 je ponudil precej izboljšav vezja in komponent (nov mikrofon, dodatni zvočnik ipd.), a je bil navzven razmeroma dolgočasen (razen enostavne montaže na zid). Aparat BETA 112/5 je bil prvi Iskrin brezvrvični telefon, ko pa so ga začeli leta 1991 tudi tržiti, je Iskra le še posodila ime, podobno se je zgodilo tudi z avtomatskim odzivnikom ATOS XK.

Zadnji pravi poskus, da bi se obdržali v vrhu izdelovalcev telefonov, je bil v začetku devetdesetih let model Iskra Comet oziroma ETA 155. Za razliko od kvadratnega tlorisa osemdesetke je bil bolj dinamične trikotne oblike. Kot se za tak telefon spodobi, je bil opremljen z dobro elektroniko. A klasičnim telefonom so bili šteti dnevi. Že leta 1987 je v Zagrebu začela delovati prva centrala mobilne telefonije v takratni Jugoslaviji, kasneje se ji je pridružila še ena v Ljubljani, a Iskra sploh ni poskusila skočiti na ta vlak. Čeprav so bili prvi mobilni telefoni salamensko dragi, prav tako tudi pogovori, so že nakazovali prihodnje trende mobilne telefonije. Iskrine aparate so tako počasi začeli nadomeščati Benefoni in podobne neugledne igrače tujih tvrdk. Mobilni telefoni pa so skorajda povsem izpodrinili tudi telefonske govorilnice, ki jih je prav tako opremljala Iskra. Po delitvi Iskre, do katere je prišlo v samostojni Sloveniji, so izdelavo telefonskih aparatov prevzeli v podjetju Iskra STI. Petra ETA 354 iz leta 1998 je eden zadnjih Iskrinih modelov stacionarnih telefonov, a za preobrat je bilo takrat prepozno, četudi bi bil aparat fantastičen. A na žalost ni bil in Iskra STI je leta 2000 končala v stečaju.

Tudi Comet je bil všečne oblike

Najbrž lahko iz Iskrine zgodbe izdelovanja telefonov potegnemo prenekateri nauk, recimo o zaščiti oblike, čeprav si takrat najbrž nihče na svetu ni mislil, da bo malo podjetje pod Alpami izdelalo aparat, ki si ga bo malone vsakdo želel imeti na mizi. Še pomembnejša je zgodba o stalnemu razvoju, tako tehnološkem kot oblikovnem, ki je bil v Iskrinem primeru dober temelj za preboj med velikane. A tam na žalost ni ostala, saj se je pot navzdol začela ravno z zaviranjem razvoja, ko so zaprli oblikovalski oddelek. Revolucionarni izdelki so po tem postali redki, podjetje pa se je utapljalo v številnih krizah osemdesetih in devetdesetih let ter na koncu (vsaj telefonski del) umrlo počasne smrti.

Vir slik: www.staritelefoni.si