Zgodovina osebnih računalnikov

Poleti smo praznovali 25-letnico pecejev. Spomladi so dopolnili 30 let jabolčni računalniki. Pred 40 leti je začelo delovati prvo društvo ljubiteljev računalnikov. Dovolj povodov torej za to, da se podamo na še en zgodovinski sprehod in si ogledamo, kako je nastalo in se razvilo orodje, ki ga vsi uporabljamo - osebni računalnik.

Računalniki so bili sprva velike, okorne in neizmerno drage naprave, ki so imele za povrh še precej omejene možnosti rabe. Nič posebno nenavadnega torej, da naj bi Thomas Watson, direktor IBM, leta 1943 rekel, da več kot pet računalnikov sploh ne bo mogoče prodati (po drugih virih naj bi v resnici nekaj podobnega leta 1951 rekel angleški matematik Douglas Hartree). Izjava je morda tudi urbana legenda, a precej dobro prikaže, kako so včasih gledali na računalnike. A že v tistih pionirskih časih so bili tudi zanesenjaki, ki so razmišljali zelo drugače in si predstavljali male, osebni rabi namenjene računalnike.

Prazgodovina

Prvi med njimi je bil Edmund Berkeley (1909-1988), ki je že davnega leta 1949 v knjigi Orjaški možgani ali stroji, ki mislijo (Giant Brains, or Machines That Think) teoretično opisal računalnik Simon. Svojo zamisel je potem tudi udejanjil in naslednje leto v reviji Radio Electronics v več nadaljevanjih objavil načrt za izdelavo enostavnega računalnika. Elektromehanski napravi bi sicer težko rekli računalnik v pravem pomenu besede, saj so bile njene zmogljivosti zelo omejene. Znal je, recimo, seštevati in odštevati, a le s števili od 0 do 3. Narejen je bil pretežno iz relejev, sestaviti ga je bilo mogoče za približno 600 dolarjev (to je bilo tiste čase pravzaprav veliko denarja, okrog 5000 "današnjih" dolarjev), namenjen pa ni bil resnemu delu, temveč zgolj poučni predstavitvi vznemirljive nove tehnologije.

Simon je bil, glede na to, da je bil pravzaprav le poučna igrača, drag in Berkeley je leta 1955 naredil neprimerno cenejšo izobraževalno igračo Geniac, ki jo nekateri prav tako uvrščajo med predhodnike osebnega računalnika. Ime je pomenilo Genialni skoraj samodejni računalnik (Genius Almost-Automatic Computer) in se je s končnico -iac zgledovalo po prvih pravih računalnikih, recimo Eniacu.

Geniac je deloval na podlagi med seboj povezanih vrtilnih stikal, ki jih je uporabnik "programiral" s prestavljanjem kontaktov, jih ročno vrtel in ko je zasvetila žarnica, je iz položaja stikal odčital rezultat. Podobno kot Simon je bil tudi Geniac in nekaj njegovih poznejših izpeljank, recimo Brainiac, predvsem zanimivost in ni bil namenjen za kakršnokoli resno rabo, se je pa bilo z njim kljub temu mogoče naučiti nekaterih osnovnih značilnosti programiranja, Boolove logike in kar je pač še računalniških osnov. Geniac je bilo na primer mogoče programirati, da je igral "križce in krogce".

Priročnik za "skoraj" računalnik Genius

Prvi, recimo temu osebni rabi namenjeni računalnik, s katerim se je tudi v resnici dalo kaj početi, je bil Heathkit EC-1 iz leta 1959. Heathkit je bil nekdaj zelo znan ameriški izdelovalec najrazličnejših električnih in elektronskih naprav, ki jih je moral uporabnik sam sestaviti in so bile zato precej cenejše. EC-1 je stal 200 dolarjev in to ni bilo malo, a je bilo še vedno le delček tistega, kar so takrat stali tovrstni računalniki.

Vendar tudi Heathkitov računalnik še ni bil ravno tak, kot si jih predstavljamo dandanes. Predvsem ni bil digitalen, temveč analogen, in tudi o kakšni tipkovnici in zaslonu ni bilo sledu. Za določene namene, predvsem izobraževalne, je bil sicer povsem uporaben, a tudi EC-1 se je v zgodovino računalništva zapisal predvsem kot zanimivost.

Heathkih EC-1 je prvi cenovno dostopni uporabni računalnik.

V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so nato naredili še nekaj malih, razmeroma poceni in bolj ali manj neuporabnih računalnikov, namenjenih ljubiteljem elektronike. Po drugi strani pa so tudi pravi elektronski računalniki v tistih časih postajali čedalje manjši in cenejši in najmanjši niso več zasedali cele klimatsko hlajene sobe, temveč so bili veliki samo še kot manjša omarica, za katero se je našlo dovolj prostora poleg povprečne pisalne mize. Tudi njihova cena se ni več merila v milijonih, temveč "samo" še v deset tisoč dolarjih.

Leta 1966 je na primer Jim Sutherland, eden od pionirjev računalništva in takrat inženir v Westinghousu, naredil svoj domači osebni računalnik ECHO IV (Electronic Computing Home Operator). Bil je velik kot knjižna omara, z njim pa je bilo mogoče početi marsikaj od tistega, za kar naj bi se osebni računalniki uporabljali. Z njim je Sutherland vodil domače knjigovodstvo, imel v njem zbirko receptov, sestavljal nakupovalne sezname, z njim so si lahko družinski člani puščali različna sporočila, znal pa je tudi vklapljati in izklapljati različne gospodinjske naprave.

Vendar je bil ECHO le prototip, če mu sploh lahko tako rečemo, in ni bil namenjen ne serijski izdelavi ne prodaji. Zato pa je bilo mogoče leta 1969 kupiti Honeywellov "kuhinjski računalnik" H316. Vsaj teoretično, kajti z 10.000 dolarji je bil bolj futuristična zanimivost v katalogu kot tržni izdelek in ne ve se, ali so sploh kakega prodali. Kitchen Computer je bil namenjen shranjevanju receptov, ki jih je znal izbrati glede na sestavine, ki jih je imel lastnik na razpolago, za rabo pa ni bil nič bolj enostaven od povprečnega miniračunalnika tistega časa.

Honeywellov kuhinjski računalnik

Društvo ljubiteljev računalnikov

Nekateri poznavalci pravijo, da se je zgodovina osebnih računalnikov začela leta 1966, ko je Stephen B. Gray ustanovil društvo ljubiteljev računalnikov, Amateur Computer Society. Nastanek društva je spodbudil predvsem DECov računalnik PDP-8, prvi tržno uspešni miniračunalnik, ki so ga začeli prodajati leta 1965. Izdelovali so ga v številnih različicah in prodali vsega skupaj okrog 300.000. Zaradi cene je bil sicer še vedno namenjen predvsem rabi v raziskovalnih ustanovah, na univerzah in v podjetjih, a je že nakazoval smer, ki je prek mikroračunalnikov pripeljala do osebnih računalnikov, kakršne poznamo danes.

Miniračunalnik PDP-8 se je sredi šestdesetih let marsikomu zdel že zelo "oseben".

Osebni računalnik dobiva podobo

Leta 1970 so naredili Imlac PDS-1, prvi računalnik, v katerem bi dandanes takoj prepoznali osebni računalnik, saj je imel svoj monitor (z vektorskim, ne rastrskim zaslonom, kakršne imamo dandanes) in tipkovnico, kar za računalnike tistega časa še zdaleč ni bilo kar samo po sebi razumljivo. Sodil je v razred grafičnih miniračunalnikov in je bil še veliko predrag, da bi mu lahko rekli osebni računalnik.

Kot zanimivost omenimo, da je prav za Imlac PDS-1 leta 1973 Steve Colley v Nasinem raziskovalnem središču v Kaliforniji napisal MazeWar, za tiste čase prav revolucionarno računalniško igro. Bila je namreč prva prvoosebna trirazsežna strelska igra, ki jo je bilo mogoče igrati v omrežju. Verjetno je odveč omenjati, da je bila grafika še zelo preprosta - igralec se je premikal po blodnjaku z ravnimi golimi stenami, nasprotne igralce pa je predstavljalo veliko oko. Kljub temu je bila igra zelo priljubljena in kmalu so jo predelali za številne druge računalnike.

Imlac PDS-1 je bil že skoraj tak, kot si danes predstavljamo osebne računalnike. Na zaslonu je igra MazeWar.

Na prvi pogled precej podoben računalnik, predvsem zaradi pokončnega zaslona, so leta 1973 naredili v znamenitem Xeroxovem raziskovalnem inštitutu v Palo Altu, po katerem je računalnik tudi dobil ime. Alto je bil v več pogledih revolucionaren računalnik. Bil je prvi z grafičnim uporabniškim vmesnikom in miško. Naredili so jih sicer nekaj tisoč, a nikoli ni bil namenjen tržni prodaji. Uporabljali so ga predvsem na ameriških univerzah in raziskovalnih inštitutih, po njem pa so se zgledovali številni poznejši računalniki, tudi prvi Appli.

Xeroxov računalnik Alto je bil vzor za prve prave osebne računalnike.

Programabilni grafični terminali

Med kandidati za prve osebne računalnike so tudi napredni grafični terminali, ki so bili sicer v osnovi namenjeni priklopu na velike osrednje računalnike, a jih je bilo mogoče tudi programirati in uporabljati samostojno. Prvi je bil Datapoint 2200 iz leta 1970. Vgrajen je imel tekstovni zaslon, tipkovnico in dve tračni enoti, dokupiti pa je bilo mogoče tudi disk, različne modeme, tiskalnik in še marsikaj. Osnovna različica je stala okoli 5000 dolarjev (ki so bili takrat vredni vsaj štirikrat toliko kot danes).

Za zgodovino osebnega računalništva je Datapoint 2200 pomemben tudi zato, ker je prav zanj Intel začel razvijati mikroprocesor 8008. Razvoj se je sicer zavlekel in v podjetju CTC (Computer Terminal Corporation) so morali zato osrednji procesor terminala sestaviti iz integriranih vezij. Kljub temu je bil skoraj povsem združljiv z Intelom 8008, ki so ga nato kot prvi tržni 8-bitni mikroprocesor začeli izdelovati leta 1972, njegov neposredni naslednik 8080 pa ima zasluge za prodor računalnikov v naše domove.

Programabilna računala

Konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja so začela iz prsnih žepov inženirjev počasi izginjati logaritemska računala. Nastala so namreč prva elektronska računala in vzporedno z enostavnejšimi modeli, s katerimi je bilo mogoče samo računati, tudi naprednejši modeli, ki jih je bilo mogoče tudi programirati in zaradi tega niso bili nič manj zmogljivi od številnih takratnih "osebnih" računalnikov.

Vodilno vlogo na tem področju je imel Hewlett-Packard. Njihov namizni model 9100 iz leta 1968 je po mnenju nekaterih poznavalcev prvi osebni računalnik, kot takega (personal computer) so ga tudi oglaševali. Njegov naslednik iz leta 1972, model 9830, je še bolj podoben računalniku, saj je že imel tudi popolno tipkovnico (ne samo številčne) in v bralni pomnilnik vgrajeni BASIC. Le cena je bila še vedno precej akademska, namreč 6000 (takratnih) dolarjev.

Naslednje leto so v HP naredili legendarni žepni model 65, ki se ga je prav tako dalo programirati in je bil pri nas predmet mokrih sanj marsikaterega inženirja in znanstvenika, saj so si le redki lahko privoščili to čudo tehnike, za katero je bilo treba odšteti 800 dolarjev (ali več kot pol milijona tolarjev v današnjem denarju).

HP-65 je bil sredi sedemdesetih let za marsikaterega inženirja in znanstvenika nadomestek za osebni računalnik, ki jih takrat še ni bilo.

Mikroračunalniki

V prvi polovici sedemdesetih let je bilo vzporedno več vrst računalnikov, ki so napovedovali prihod prvih pravih osebnih računalnikov. Na eni strani so bili grafični miniračunalniki, ki so bili že zelo podobni temu, kar danes imenujemo osebni računalnik, a zaradi visoke cene zunaj dosega ljubiteljev. Na drugi strani so bili napredni grafični terminali, ki jih je bilo prav tako mogoče programirati in uporabljati samostojno, a so bili tudi predragi. Na tretji strani so bila namizna in že tudi prva žepna programabilna računala. Cenovno so bila še najdostopnejša, a premalo zmogljiva oziroma preveč ozko usmerjena, da bi bila zanimiva za ljubitelje računalništva.

Razvila pa se je tudi četrta skupina računalnikov, ki so bili sicer od vseh še najmanj zmogljivi, a tudi najcenejši in zaradi univerzalne zasnove zanimivi za takratne ljubitelje računalnikov. Prvi tak računalnik je bil francoski Micral N iz leta 1973 z 0,2-megaherčnim Intelom 8008. Micral je bil sploh prvi računalnik, ki so mu rekli mikroračunalnik in ga tako ločili od miniračunalnikov.

S približno 1300 dolarji je bil Micral še predrag za ljubitelje, zato je bil precej več pozornosti deležen precej cenejši Mark-8, prav tako s procesorjem 8008. Načrt zanj je bil objavljen leta 1974 v julijski številki revije Radio Electronics. Sestavne dele si je moral vsakdo preskrbeti sam; to je bilo v tistih časih precej zapleteno (in tudi razmeroma drago), še posebej za vse, ki niso živeli v Kaliforniji. Prav veliko teh računalnikov zato niso sestavili, je pa možnost majhnega in cenovno dostopnega računalnika marsikoga navdušila in vse je bilo nared za računalnik, ki ga imajo danes mnogi za prvi osebni računalnik.

Mark-8 si je moral vsakdo sestaviti sam.

Prvi osebni računalnik

Mnenja o tem, kateremu računalniku bi lahko rekli prvi osebni računalnik, so deljena, predvsem zato seveda, ker ni natančne definicije osebnega računalnika. Nekateri prvi modeli so bili, kot vidimo, sicer zelo osebni, a bi jim le težko rekli računalnik. Drugi so bili sicer čisto pravi računalniki in so bili tudi videti precej "osebni", le njihova cena ni bila prav nič osebna.

Kakorkoli že, v bostonskem računalniškem muzeju so leta 1986 kot prvega izbrali malo znani mikroračunalnik (ki pa mu takrat še niso tako rekli) Kenbak-1 iz leta 1971, ki ga je zasnoval John Blankerbaker. Kupiti ga je bilo mogoče za 750 dolarjev in je bil tako dosegljiv vsaj nekoliko premožnejšim zanesenjakom. Podobno kot poznejša Mark-8 in Altair 8800 je sodil v razred računalnikov, ki so bili v osnovi brez zaslona in tipkovnice. Programiralo se ga je s stikali, rezultate pa odčitalo na nizu lučk. Naredili so jih okoli 40.

Za prvenstvo med osebni računalniki se poteguje tudi Kenbak-1.

Urejevalniki besedil

V začetku sedemdesetih so bili pravi računalniki še predragi, čedalje več pa je bilo cenovno dostopnejših elektronskih računal. Po drugi strani so se razvili tudi samostojni elektronski urejevalniki besedil. Že leta 1964 so v IBM zelo priljubljeni električni pisalni stroj Selectric nadgradili s pomnilnikom, najprej v obliki magnetnega traku v kaseti in nato magnetnih kartic. V začetku sedemdesetih let so v Lexitronu, Linolexu in še nekaterih drugih podjetjih razvijali električne pisalne stroj s pomnilnikom in monitorjem, verjetno najbolj priljubljen samostojni urejevalnik besedil z zaslonom pa so naredili leta 1976 v Wangu. Njihov WPS (Word Processing System) je imel procesor Zilog Z80 in za tiste čase spoštovanja vrednih 64 KB pomnilnika.

Elektronski urejevalniki besedil so sicer preživeli še krepko v osemdeseta in celo devetdeseta leta, a le kot poceni nadomestki za prave osebne računalnike. Eden takih je bil na primer v Veliki Britaniji zelo priljubljeni Amstrad PCW (Personal Computer Word processor) iz leta 1985, ki je bil pravzaprav polnokrvni hišni računalnik s takrat sicer že nekoliko ostarelim procesorjem Z80 in operacijskim sistemom CP/M, a ga, skupaj s priloženim tiskalnikom, niso tržili kot računalnik, temveč kot zmogljiv nadomestek za električni pisalni stroj.

Altair 8800

Leta 1974 se je Ed Roberts znašel v težavah. Njegovo podjetje MITS (Micro Instrumentation and Telemetry Systems) iz Albuquerqua v Novi Mehiki, ki se je ukvarjalo s prodajo sestavnih delov za samogradnjo elektronskih računal, je bilo namreč pred stečajem. Texas Instruments, ki je prej izdeloval samo čipe zanje, je namreč začel prodajati precej cenejša že sestavljena računala. Na srečo je videl članek o računalniku Mark-8 in se domislil, da bi lahko začel prodajati sestavne dele za samogradnjo takega računalnika. V Intelu mu je uspelo po 75 dolarjev kupiti procesorje 8080 z lepotnimi napakami (drugače so stali 360 dolarjev) in na njihovi podlagi zgraditi računalnik Altair 8800, ki so ga začeli prodajati leta 1975.

V različici za samogradnjo je stal 400 dolarjev (danes bi to pomenili približno 300.000 tolarjev), sestavljen pa še 200 dolarjev več. Med ljubitelji je bil zelo priljubljen, pa čeprav je bil v osnovni obliki bolj kot računalniku podoben majhni namizni telefonski centrali. Programiralo se ga je s stikali, rezultate programov pa odčitalo z niza lučk. Verjetno je odveč omeniti, da tudi ni bil prav zelo zmogljiv (v osnovi različici je imel 256 bajtov pomnilnika, razširiti pa ga je bilo mogoče do 4 KB), a to seveda ponosnih lastnikov, ki so se lahko pohvalili s svojim lastnim digitalnim računalnikom, ni motilo. Altair so tudi dejansko oglaševali kot osebni računalnik in tudi zaradi tega ga imajo mnogi za prvi osebni računalnik sploh.

V zgodovino računalništva se je Altair zapisal tudi kot računalnik, zaradi katerega je nastal Microsoft. Januarja 1975 je namreč Bill Gates v reviji Popular Electronics prebral prispevek o Altairju in tako ga je navdušil, da je pustil študij in s prijateljem Paulom Allenom napisal programski jezik Altair BASIC. Program je bil uspešen, fanta sta ustanovila Micro-soft (takrat še s črtico), ostalo pa je, kot pravijo, zgodovina.

Nostalgiki si lahko omislijo ohišje za PC, ki je videti kot legendarni Altair 8800.

Prvi klon

Altair je bil prvi računalnik, ki je dobil neposrednega posnemovalca. Le pol leta po njegovi predstavitvi se je namreč pojavil Imsai 8080, ki je prav tako uporabljal Intelov procesor 8080 in bil združljiv z Altairom. Ker je imel tudi tipkovnico in zaslon (Altair je bilo treba najprej nadgraditi z ustreznimi vmesniki, da je bilo mogoče nanj priključiti tipkovnico in monitor), je bil celo še uspešnejši in v treh letih so jih naredili skoraj 20 tisoč.

Homebrew Computer Club

Sredi sedemdesetih let so računalniški zanesenjaki sestavljali prve "osebne" računalnike, izkušnje (ter procesorje in druge sestavne dele) pa so si izmenjevali v različnih klubih. Eden prvih in nedvomno najbolj znan je bil Homebrew Computer Club (po naše bi mu lahko rekli klub ljubiteljev doma zvarjenih računalnikov) iz Silicijeve doline v Kaliforniji. Prvi sestanek je bil 5. marca 1975, njegovi člani pa so bili nekateri pozneje zelo znani ljudje iz sveta računalništva.

Med njimi je bil, recimo, Lee Felsenstein, ki je leta 1981 naredil prvi prenosni mikroračunalnik, Osborne 1 (tehtal je 12 kg, uporabljal procesor Z80 in operacijski sistem CP/M). Najbolj znana člana kluba sta nedvomno dva Steva, Jobs in Wozniack. Slednji se je razvoja prvega Appla lotil predvsem zato, da bi se lahko z njim pohvalil pred drugimi člani kluba.

S klubom je posredno povezan tudi Bill Gates, ki sicer ni bil član, je pa februarja 1976 v klubskem glasilu objavil odprto pismo, v katerem je ugotavljal, da njegov BASIC za računalnike Altair uporabljajo skoraj vsi, le desetina uporabnikov pa ga je tudi kupila. Vse ljubitelje je zato pozval, naj s kupovanjem izvirnih programov spodbujajo razvoj programske opreme za osebne računalnike.

IBM 5100

Leta 1975 so se ljubitelji navduševali nad Altairom, v IBM pa so predstavili precej resnejši računalnik, model 5100. Računalnik je nastal na podlagi dve leti starejšega projekta SCAMP, s katerim so v IBM razvili koncept namiznega enouporabniškega miniračunalnika in ga imajo zato nekateri za začetek osebnega računalništva.

Model 5100 cenovno sicer ni bil dosegljiv ljubiteljem (v najosnovnejši različici je stal 9000 dolarjev, v najdražji pa 20.000), v marsikaterem drugem pogledu pa ga imamo lahko za neposrednega predhodnika prvih pecejev. Imamo ga lahko tudi za prvi prenosni računalnik (in so mu tako, namreč portable computer, takrat tudi rekli). Vgrajen je imel monitor in tipkovnico in ga je lahko, za razliko od drugih takratnih računalnikov, iz ene pisarne v drugo odnesel kar sam uporabnik.

IBM 5100 je eden izmed zanimivejših primerkov v Monitorjevem računalniškem muzeju.

CP/M

V časih mikroračunalnikov je bil najbolj priljubljen operacijski sistem CP/M (Control Program/Monitor, ki so mu pozneje rekli tudi Control Program for Microcomputers). Za računalnike s procesorjem Intel 8080 (in z njim združljivim Zilogom Z80) ga je leta 1974 začel razvijati Gary Kildall, tržno pa so ga leta 1976 izdali v Digital Research.

CP/M so uporabljali številni mikro- in hišni računalniki iz druge polovice sedemdesetih in prve polovice osemdesetih let, na primer Commodore 128, BBC Micro in, recimo, naša Iskra Delta Partner in Kopa 2500. Za operacijski sistem CP/M sta bila izvirno napisana dva od legendarnih programov za osebne računalnike, urejevalnik besedil Wordstar in program za urejanje podatkov dBase. CP/Mjev zaton se je začel z vzponom DOSa, ki se je tudi v marsičem zgledoval po njem.

Jabolčna revolucija

Ljubitelji so se sredi sedemdesetih let navduševali nad Altairom 8800, a roko na srce, take računalnike so lahko imeli radi le največji zanesenjaki. Za vsakdanja računalniška opravila, karkoli si že pod tem predstavljamo, namreč niso bili primerni. Po drugi strani so takrat že bili tudi računalniki kot, recimo, Xeroxov Alto ali IBMov 5100, ki so po vsem, razen po ceni, ustrezali pojmu osebnega računalnika. Manjkal je torej samo še korak in leta 1976 sta ga naredila Steven Jobs in Steve Wozniack.

Začelo se je pravzaprav tako, da je Wozniack sestavil enega od samograditeljskih mikroračunalnikov, Jobs pa je prišel na zamisel, da bi jih začela serijsko izdelovati in prodajati. Rečeno, storjeno in aprila 1976 sta začela po 666 dolarjev prodajati Apple I. V ceno je bila pravzaprav všteta samo matična plošča z vso potrebno elektroniko, uporabnik pa jo je moral vtakniti v primerno ohišje in nanjo priključiti napajalnik, tipkovnico in monitor, ki je bil lahko tudi televizor. Za 75 dolarjev je bilo mogoče dokupiti tudi kartico z vmesnikom za kasetofon.

V časih, ko so imeli ljubiteljski rabi namenjeni mikroračunalniki še stikala in lučke, sta bila tipkovnica in monitor sicer velik korak naprej, vendar je bil prvi jabolčni računalnik kljub vsemu bolj računalniškim zagnancem namenjen prototip kot serijski izdelek. Izdelovali so ga manj kot leto dni in jih v tem času naredili okoli 200.

A tudi to je bilo dovolj, da sta Steva začela razvijati zmogljivejši računalnik. Apple II je bil že čisto pravi osebni računalnik, kot si jih pač dandanes predstavljamo. Imel je tipkovnico, nanj je bilo mogoče priključiti monitor ali televizor, podpiral je barvno grafiko in zvok, imel vmesnik za kasetofon ... Naslednje leto so naredili tudi disketni pogon. Mimogrede, grafiko in zvok je Wozniack dodal predvsem zato, da bi lahko z Applom II igral Breakout (razbijanje zidu), igrico, ki sta jo z Jobsom pred tem napisala za Atari.

Zmogljivosti so bile seveda času primerne. Poganjal ga je 1-megaherčni procesor MOS Technology 6502. Kljub grafičnemu sklopu je omogočal samo prikaz besedila v 24 vrsticah po 40 znakov, in to le z velikimi tiskanimi črkami.

K velikemu uspehu je nedvomno prispevalo tudi osem razširitvenih rež, saj so za Apple II kmalu začeli izdelovati številne dodatke, recimo grafične in zvočne kartice ter vmesnike za disk. Nastale so tudi "pospeševalne" kartice, na katerih je bil zmogljivejši osrednji procesor.

Apple II so začeli prodajati junija 1977. V naslednjih letih so doživeli vrsto pomladitev in o njegovi izjemni priljubljenosti veliko pove podatek, da so zadnjo različico, Apple IIe, nehali izdelovati šele oktobra 1993. Vsega skupaj so jih do takrat naredili okoli 2 milijona!

Apple II je bil torej že povsem uporaben računalnik, vsaj sprva pa ni bil ravno poceni. Različica s 4 KB pomnilnika je stala 1300 dolarjev, z 48 KB pa je bil še enkrat dražji, in to brez monitorja. Zaradi tega je bil precej bolj kot po domovih razširjen po podjetjih, raziskovalnih in izobraževalnih ustanovah. Ameriške šole so bile, recimo, deležne posebnega popusta, zato je imel v njih dolgo časa popolno prevlado. Po domovih pa so se takrat začeli širiti neki drugi računalniki.

Apple II je prvi uspešni in res uporabni osebni računalnik.

MOS Technology 6502

Za razvoj osebnega računalništva ima veliko zaslug podjetje MOS Technology Inc. oziroma njihov procesor 6502. Naredila ga je skupina inženirjev, ki se je prej pri Motoroli ukvarjala z razvojem procesorja 6800, nato pa "prebegnila" k MOS Technology. Procesor je bil vsaj tako zmogljiv kot tekmeci, a neprimerno cenejši. Motorola 6800 in Intel 8080 sta na primer stala 180 dolarjev, 6502 pa samo 25 dolarjev. Procesor so najprej uporabljali v Atarijevih igralnikih, nato v Applu II, številnih hišnih računalnikih, Nintendovih igralnikih in še marsikje.

Replica 1

Do danes je preživelo manj kot 50 Applov I, ki imajo veliko zbirateljsko vrednost. Ta je sicer odvisna od ohranjenosti, a za manj kot 15.000 dolarjev ga menda ne morete dobiti. Zato pa si lahko za 200 ameriških zelencev omislite novo Replico 1, klon prvega Appla.

Hišni računalniki

Leta 1977 je imel ljubitelj računalnikov na voljo dve možnosti. Na eni strani so bili razmeroma poceni mikroračunalniki, namenjeni zanesenjakom, ki se niso bali spajkalnika, na drugi pa precej drag Apple II. A že konec tistega leta je prišlo do prodora novega razreda računalnikov, ki so po takratni delitvi sicer sodili med mikroračunalnike, a ker so bili cenovno dostopnejši od Applov in zato primernejši za rabo doma, se jih je prijelo ime hišni ali domači računalniki (home computers).

Prvi predstavnik je bil Commodore PET (Personal Electronic Transactor). V trgovine je prišel septembra 1977. Poganjal ga je enak procesor kot Apple II in vgrajeno je imel tipkovnico, monitor in kasetno enoto. Pozneje je bilo mogoče dokupiti še različne dodatke, na primer disketno enoto.

PET je bil zelo priljubljen računalnik, a se je moral hitro spopasti s številnimi tekmeci. Eden prvih je bil Tandy TRS-80. Poganjal ga je Zilogov procesor Z80, še en legendarni procesor, ki se je za vedno zapisal v zgodovino računalništva. Že v prvem mesecu so prodali kar 10.000 računalnikov TRS-80, do leta 1981, ko so jih nehali izdelovati, pa četrt milijona.

Decembra 1978 so tudi v Atariju predstavili dva na podlagi procesorja MOS Technology 6502 narejena hišna računalnika, Atari 400 in 800. Ime sta dobila po količini pomnilnika (4 in 8 KB), a ko so ju čez nekaj mesecev začeli prodajati, so se pomnilniški čipi že dovolj pocenili, da sta imela po 8 oziroma 16 KB pomnilnika.

Commodore PET je bil prvi hišni računalnik.

Osvajanje domov

Prvi hišni računalniki so bili sicer vsaj polovico cenejši od Appla II, a 600 dolarjev, kolikor je, recimo, stal TRS-80, je bilo za tiste čase še vedno kar čeden kupček denarja in na pravi prodor računalnikov v naše domove je bilo treba še nekoliko počakati. Do prelomnice je prišlo leta 1980, in sicer kar na dveh frontah. Tistega leta je v Veliki Britaniji legendarni sir Sinclair naredil ZX80, v Commodorju pa so predstavili VIC-20.

ZX80 je poganjal procesor Z80, imel je enostavno tipkovnico in v 4 KB pomnilnika ROM vgrajen BASIC. Kot monitor je uporabljal televizor, za shranjevanje programov in podatkov pa navaden kasetofon. Že čez leto dni ga je nasledil ZX81, leta 1982 pa je v trgovine prišel še legendarni ZX Spectrum, računalnik, ki ima verjetno največ zaslug za razvoj osebnega računalništva v naših krajih. K temu je nekoliko pripomogla nizka cena, nekaj pa tudi majhnost, saj ga je bilo mogoče enostavno skriti pred budnim carinikovim očesom. Poganjal ga je 3,5 MHz procesor Z80, v osnovni različici je imel 16 in nato 48 KB pomnilnika.

Commodorjev VIC-20 je imel 5 KB pomnilnika in procesor 6502. Bil je zmogljivejši od prvih Sinclairjev in cenejši od prvih Atarijev in podobnih hišnih računalnikov, zato je hitro postal zelo priljubljen. Leta 1982 je bil najbolje prodajani hišni računalnik, saj so jih prodali kar 800.000. Do konca leta 1984 so jih prodali vsega skupaj kar poltretji milijon. Podobno kot večino takratnih hišnih računalnikov so jih uporabljali predvsem za igranje, kljub temu pa je bilo zanj na voljo tudi precej uporabnih in izobraževalnih programov.

Še večji uspeh so v Commodorju dosegli z naslednjim modelom. Istega leta kot Spectrum je namreč prišel v trgovine najbolje prodajani računalnik vseh časov, Commodore 64. Vsega skupaj so jih do leta 1994, ko so jih nehali izdelovati, prodali kar okoli 20 milijonov. Bil je sicer kar precej dražji od Spectruma, a tudi "resnejši". Zlasti tipkovnica je bila neprimerno boljša in za razliko od Spectrumovih "radirk" povsem primerna za pisanje in vnos podatkov. Poganjal ga je 1-megaherčni procesor MOS Technology 6510, neposredni naslednik že omenjenega 6502.

S cenovno dostopnima in razmeroma zmogljivima Spectrumom in Commodorjem 64 so računalniki prišli v naše domove in s tem je bila odprta tudi pot za poznejše dražje in neprimerno zmogljivejše modele.

Sinclairjev Spectrum ima veliko zaslug za razvoj osebnega računalništva v naših krajih.

Commodore 64 je bil največji Spectrumov tekmec.

V igro stopi Veliki modri

Medtem ko so v naše domove vdirali Spectrumi in Commodorji 64, po ameriških pisarnah in šolah pa so vladali Appli II, je avgusta 1981 v igro stopil tudi IBM. Seveda v svetu računalnikov ni bil novinec in je že vrsto let izdeloval tudi modele, ki bi jim, če bi bili nekoliko cenejši, prav lahko rekli osebni računalniki. In prav zadnji iz že omenjene serije 5100, model 5150, je bil hkrati tudi prvi iz novega razreda osebnih računalnikov - PCjev.

Prvi PCji so bili za tiste čase spodobno zmogljivi računalniki. Za domačo rabo so bili še predragi (okoli 1500 dolarjev je bilo, recimo, trikrat toliko, kot je sprva stal C-64), zelo hitro pa so jih posvojili po pisarnah in povsod tam, kjer se jim je zdelo, da hišni računalniki nekako niso dovolj resni. K njihovemu hitremu prodoru je pripomogla tudi odprta arhitektura in številni kloni, ki so hitro nižali ceno.

Prvi IBMov PC iz leta 1981

Prosti DOS

Z IBMovimi PCji in njihovimi neštetimi posnemovalci se je začel tudi vzpon Microsofta, predvsem seveda zaradi operacijskega sistema DOS. O njem tule sicer ne bomo izgubljali besed, omenimo le, da na naslovu www.heise.de/english/newsticker/news/77674 dobite njegov posodobljeni in prosti dvojnik, FreeDOS.

Osebni računalniki po jugoslovansko

Z razvojem računalnikov so se nekoč ukvarjali tudi v naših krajih. Med prvimi je bila Tovarna meril (iz njenega računalniškega oddelka je nastalo današnje podjetje Kopa), kjer so že konec sedemdesetih let delali pametne grafične oziroma video terminale (v slogu prej omenjenega Datapointa 2200), leta 1982 pa so naredili prvi jugoslovanski mikroračunalnik, Kopo 2500.

Najbolj znano računalniško podjetje pa je bila nedvomno Iskra Delta. Leta 1983 so naredili mikroračunalnik Partner, v katerega osrčju je bil procesor Z80, uporabljal pa je takrat najbolj priljubljeni operacijski sistem CP/M. Sredi osemdesetih let, ko so bili v naših krajih Appli in peceji še predragi, je bil precej razširjen po različnih podjetjih in ustanovah. V Iskri Delti so leta 1984 razvili tudi Triglav, inovativno oblikovan in tehnično precej napreden PC, a kakšnega posebnega tržnega uspeha z njim niso dosegli.

Sredi osemdesetih let, ko so po naših domovih sicer vladali Spectrumi in C-64, je bilo mogoče kupiti tudi kar nekaj cenovno dostopnih modelov hišnih računalnikov made in YU. Konec leta 1983 so na primer v priljubljeni beograjski poljudno-znanstveni reviji Galaksija objavili načrt za računalnik Galaksija, po zmogljivostih podoben, recimo, Sinclairju ZX80, in začeli prodajati sestavne dele zanj.

V začetku osemdesetih let so na Hrvaškem naredili Ivel Ultra, klon Appla II, in nato še naprednejši Ivel Z3, katerega posebnost so bili kar trije vgrajeni procesorji - MOS 6502, Zilog Z80 in Intel 8080; zaradi tega je lahko uporabljal tako rekoč vse takrat najbolj priljubljene mikroračunalniške operacijske sisteme in programe. Precej znana računalnika iz tistega časa sta tudi Galeb in njegov naslednik Orao s procesorjem MOS 6502, ter Sokol, eden prvih domačih klonov peceja.

Slovenski mikroračunalnik Iskra Delta Partner

MSX

V prvi polovici osemdesetih let so se za naklonjenost uporabnikov borili številni med seboj nezdružljivi 8-bitni hišni računalniki. To je seveda povzročalo težave razvijalcem programov. V japonski podružnici Microsofta so zato na podlagi priljubljenega procesorja Zilog Z80 razvili standard MSX (ime naj bi pomenilo MicroSoft eXtended ali Machines with Software eXchangeability). Prvi računalniki MSX so nastali leta 1983 in postali priljubljeni zlasti na Japonskem in v Južni Koreji, v Evropi in Združenih državah pa zaradi cenejših Commodorjev 64 in Spectrumov precej manj. Računalnike MSX so izdelovala številna japonska podjetja, recimo Sony, Casio, Yamaha, Hitachi, Panasonic, pa tudi Philips, Samsung in še mnoga druga. Vsega skupaj so jih naredili okoli 5 milijonov, a že konec osemdesetih let so jih izrinili zmogljivejši 16-bitniki in cenovno čedalje dostopnejši peceji.

Računalnike MSX najhitreje prepoznamo po značilnih smernih tipkah na desni strani tipkovnice.

16-bitniki

Sredi osemdesetih let, ko so po domovih vladali 8-bitni Spectrumi in Commodorji 64, so nastali tudi prvi 16-bitni hišni (ali osebni, kakorkoli jim pač rečemo) računalniki. Leta 1985 so v trgovine skoraj hkrati prišle prve Commodorjeve Amige in Atariji ST. Oboji so, tako kot tudi Applovi Macintoshi, uporabljali procesorje Motorola 68000.

Oba računalnika sta bila za svoje čase zelo napredna in ker sta bila za povrh kar precej cenejša od macintoshev in pecejev, ki so takrat vladali po pisarnah in podjetjih, sta hitro dobila številne in zveste privržence. Ti so se pogosto zapletali v burne polemike, tako imenovane "svete vojne" o tem, kateri model je boljši. Da bi teh svetih vojn po nepotrebnem ne pogrevali, se v podrobnosti na tem mestu ne bomo spuščali. Povejmo le, da so bili tako Atariji kot Amige v drugi polovici osemdesetih let v naših krajih zelo razširjeni. Za razliko od Spectrumov in C-64, s katerimi je bilo sicer tudi mogoče početi kaj koristnega, a so jih večinoma uporabljali za igranje, so bili Atariji in Amige že čisto resni računalniki, ki so jih s pridom uporabljali v podjetjih, na raziskovalnih inštitutih, šolah in še marsikje. V poslovno-raziskovalnih krogih je bil pri nas Atari v prednosti, zlasti zaradi izjemnega domačega urejevalnika besedil STeve (ki je bil v resnici še precej več kot le urejevalnik besedil). Zaradi vgrajenega vmesnika MIDI je bil zelo priljubljen tudi med glasbeniki. Amige pa so imeli radi zlasti vsi, ki so se tako ali drugače ukvarjali z videom in v drugi polovici osemdesetih let verjetno ni bilo televizijskega studia, v katerem ne bi imeli vsaj ene.

Atariji in Amige so pri nas prevladovali vse do začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko so jih precej na hitro izpodrinili čedalje cenejši in zmogljivejši peceji, zlasti seveda tisti, ki so jih iz tajvanskih sestavnih delov sestavljali v domačih delavnicah in s katerimi se je romantična doba osebnega računalništva bolj ali manj zaključila, s tem pa tudi naš tokratni zgodovinski sprehod.

V drugi polovici osemdesetih in v začetku devetdesetih let so bili pri nas Atariji ST in njegovi nasledniki najbolj razširjeni osebni računalniki.