Zgodovina računalništva v Sloveniji - Druga generacija DEC VAX

V drugi polovici 80. let sta se domače univerzitetno računalništvo in akademsko računalniško omrežje še naprej krepila. Računalniški center Univerze v Mariboru je bil v tem času en izmed najvidnejših in najhitreje rastočih centrov v državi. Tamkajšnja namestitev računalnika DEC VAX 8800 predstavlja pomembno prelomnico in sovpada z začetkom obratovanja javnega omrežja za paketni prenos podatkov v Sloveniji.

Del računalnika DEC VAX 8550 z mikroračunalnikom DEC PRO-380.

Tretja generacija klasičnih računalnikov, utemeljenih na integriranih vezjih, je v 80. vse težje tekmovala z vedno bolj zmogljivimi mikroračunalniki. Proizvajalci so si pri povečevanju zmogljivosti in energijske učinkovitosti vezij pomagali z različnimi prijemi – od inovativnih metod hlajenja do novih proizvodnih tehnologij, kot je računalniško načrtovanje. Sredi 80. so nastali eni izmed zadnjih novih računalnikov tretje generacije, med njimi tudi supermini računalniki serije DEC VAX 8000. To so bili eni izmed največjih računalnikov podjetja, pogosto tudi v večprocesorskih izvedbah. Njihove centralne procesne enote so delno uporabljale staro bipolarno tehnologijo, delno pa že nova vezja z visoko sistemsko integracijo, ki so jih zanje izdelovali v Motoroli. Uporabljali so do 32 MB glavnega pomnilnika, ki je bil prav tako že izdelan v sodobni monolitni tehnologiji. Nekaj računalnikov DEC VAX 8000 so v drugi polovici 80. namestili na obeh domačih univerzah.

Računalniški muzej

Serijo o zgodovini računalništva v Sloveniji pripravlja Računalniški muzej (www.racunalniski-muzej.si), ki ima v bližini Kina Šiška v Ljubljani tudi svoje razstavne prostore. Tam si lahko v živo ogledate, kako so bili računalniki videti nekoč, in marsikaterega izmed njih tudi preizkusite.

Kar nekaj v muzeju razstavljenih predmetov izhaja iz Monitorjevega muzeja, ki smo ga pred leti predali v upravljanje računalniškemu muzeju skupnosti Kiberpipa, njegov naslednik pa je sedanji Računalniški muzej v Ljubljani.

Zgodovinska evidenca pri nas nameščenih in izdelanih naprav je na naslovu evidenca.muzej.si.

V računalništvu pa je vedno pomembnejša postajala tudi povezljivost. Da bi zadovoljili naraščajoče potrebe računalniških omrežij, so do začetka 80. let telekomunikacijska podjetja po Evropi zgradila številna javna in komercialna omrežja, prilagojena paketnemu prenosu podatkov. Z medsebojnimi povezavami so ob pomoči prekomorskih, satelitskih in drugih povezav ta omrežja kmalu prerastla celinske okvire. Informacijsko-komunikacijska tehnologija je na krilih mikroelektronike prodrla na vsa področja družbenega udejstvovanja in se je začela uveljavljati celo med zasebnimi uporabniki. V Evropi so nastala številna akademska raziskovalna omrežja, vedno pogostejše pa so bile tudi mednarodne povezave med njimi. Na področju omrežnih standardov je še vedno potekal trd boj za prevlado, ki ga pogosto imenujejo kar »protokolne vojne«. V Sloveniji se je akademsko računalniško omrežje SLON oblikovalo okrog razširjenih računalnikov DEC VAX in slonelo na lastniški tehnologiji DECnet.

Tipičen center iz 80. let z računalniki DEC VAX.

Javno omrežje za prenos podatkov (1983–1987)

Temelji za izgradnjo jugoslovanskega omrežja za prenos podatkov (JUPAK) so bili v Sloveniji postavljeni že razmeroma zgodaj. Prva resna razmišljanja o javnem omrežju za prenos podatkov so se začela sredi 70., leta 1979 pa so na podlagi ugotovljenih potreb znanstvenoraziskovalnih organizacij, javne uprave in gospodarstva v komisiji za računalništvo in informatiko potrdili nujnost in upravičenost izgradnje javnega omrežja. Tako kot v drugih javnih omrežjih za paketni prenos podatkov po svetu so predvideli uporabo protokolov x.25, ki so jih telekomunikacijska podjetja sprejela kot mednarodni standard. Izgradnjo omrežja so zaupali javni pošti – PTT.

Zaradi dolgotrajnih birokratskih postopkov v Beogradu je prvi razpis za izgradnjo sledil šele leta 1983. V Sloveniji so z izvedbo pohiteli, zato je poskusno omrežje začelo delovati že konec leta 1985. Nanj so bili takrat priključeni Republiški računski center, Iskrin Zavod za organizacijo in informatiko (ZORIN), Ljubljanska banka in Zavarovalnica Triglav. Redno je omrežje s kapaciteto 200 priključkov začelo obratovati leta 1987, nekaj mesecev kasneje pa tudi na Hrvaškem. Večino priključkov so v Sloveniji že vnaprej zakupili v 68 organizacijah, ki so prispevale polovico finančnih sredstev za izgradnjo. Povezave so bile drage, običajna hitrost v omrežju pa je bila, tako kot v drugih javnih omrežjih te vrste po svetu, 9,6 Kb/s. Za orientacijo – prenos ene same fotografije iz današnjega pametnega telefona bi po taki povezavi trajal 71 minut!

Vključitev javnega omrežja JUPAK sovpada z namestitvijo enega izmed najpomembnejših računalnikov DEC VAX 8800 v državi.

DEC VAX 8800 v Mariboru (1986–1993)

Računalnik DEC VAX 8800 so v Računalniškem centru Univerze v Maribor namestili konec decembra 1986, nekaj mesecev kasneje pa so ga že vključili v omrežje JUPAK. Mariborski center je postal središče za razvoj knjižničnega informacijskega sistema, takrat enega izmed največjih in najpomembnejših informacijskih sistemov v državi. Odločitev, da njegov razvoj prevzamejo v Mariboru, je takrat vzbudila precej nejevolje v Ljubljani. DEC VAX 8800 je bil velik dvoprocesorski računalnik, ki je kot operatersko konzolo uporabljal kar mikroračunalnik DEC PRO-380. Njegova zmogljivost je bila približno 12 MIPS, in čeprav ta enota (Milion Instructions Per Second) danes ni več uporabna, naj omenimo, da procesor v prenosniku, na katerem nastaja ta prispevek, zmore okoli 35.000 MIPS (merjeno s programom 7-ZIP).

Francoska javna omrežna infrastruktura TRANSPAC.

Akademska omrežna infrastruktura

Do leta 1990 je več kot 70 odstotkov vsega prometa v omrežju JUPAK potekalo v okviru knjižničnega informacijskega sistema. Zanj so gradili razvejano omrežno infrastrukturo po celotni Jugoslaviji. Slovenski del omrežne infrastrukture je kasneje tvoril osrednjo hrbtenico Akademskega in raziskovalnega omrežja Slovenije (ARNES).

Na tem računalniku so začeli oblikovati koncept vzajemnega javno dostopnega kataloga za vse knjižnice v državi. Uporabnikom so omogočili tudi dostop do številnih mednarodnih bank podatkov, med njimi do najpomembnejše ameriške tehniške zbirke Dialog, po kateri so se močno zgledovali tudi pri organizaciji in izvedbi domačega knjižničnega informacijskega sistema. Omogočili so tudi dostop do knjižničnega servisa Western Library Network in francoskega kataloga serijskih publikacij ISDS, ki je obsegal kar 80 odstotkov vseh svetovnih publikacij. V okviru sistema za izmenjavo znanstvenotehničnih informacij so partnerji centra lahko dostopali do domačih podatkovnih zbirk s področja ekonomije, strojništva, tekstilstva in medicine.

Knjižnični informacijski sistem (1987–)

Računalniška opremljenost knjižnic je bila do leta 1986 še vedno slaba. V okviru novega knjižničnega informacijskega sistema so načrtovali opremo knjižnic s kombinacijo terminalov in mini računalnikov DEC ter vzpostavitev povezav z osrednjim računalnikom DEC VAX 8800 v Mariboru. Namesto terminalov so se v tem času že začeli uveljavljati tudi veliko uporabnejši osebni računalniki. Preverjanje vnosov in koordinacijo pri izdelavi vzajemnega kataloga je izvajala Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, enotno infrastrukturno in programsko osnovo pa so na osnovi svojih predhodnih rešitev za Univerzitetno knjižnico Maribor razvijali v mariborskem centru. Skupnost jugoslovanskih knjižnic je kmalu za tem sprejela dogovor, da center prevzame razvoj informacijskega sistema za vse knjižnice v Jugoslaviji, zvezna vlada pa je center pooblastila tudi za razvoj sistema za znanstvenotehnično informiranje. V Mariboru so ustanovili nov Inštitut informacijskih znanosti (IZUM), ki je prevzel izvedbo obeh projektov, računalniški center Univerze v Mariboru pa je ostal skrbnik univerzitetne infrastrukture.

Gosto izdelan pomnilniški modul računalnika DEC VAX 8600.

DEC VAX 8550 in 8650 v Ljubljani (1987–1993)

Tudi v Ljubljani so leta 1987 zamenjali starejša računalnika DEC System 10 in System 20 za dva nova DEC VAX 8550, ki so ju povezali s tehnologijo VAXcluster. Njuna skupna zmogljivost je bila primerljiva z mariborskim. Upravljala sta lahko več kot 200 povezanih terminalov in osebne računalnike v okviru univerze, članicam pa sta nudila raznovrstno programsko opremo. Kmalu za tem so še zmogljivejši računalnik DEC VAX 8650 kupili tudi na Institutu Jožef Stefan, kjer so se intenzivno ukvarjali z računalniškimi omrežji. Domače omrežje DECnet, ki so ga začeli vzpostavljati že leta 1984, se je z vključitvijo v javno omrežje za prenos podatkov JUPAK leta 1987 začelo hitreje širiti. Z omrežnimi storitvami, ki jih je nudila lastniška tehnologija DECnet, so lahko nadomestili njihovo pomanjkanje v javnem omrežju. Protokoli x.25 v omrežju JUPAK so namreč skrbeli le za prenosni del omrežja, DECnet pa je poleg paketne in neposredne uporabe oddaljenih računalnikov omogočal tudi sodobne storitve, kot so elektronska pošta, pogovorne skupine in podobno.

Viri in več informacij: Digitalna knjižnica Slovenije, dlib.si in spletna stran Računalniškega muzeja, racunalniski-muzej.si.

Zahvaljujemo se Nuku in drugim za digitalizacijo gradiva.