Zgodovina računalništva v Sloveniji - Hišni mikroračunalniki
Po uspehu prvih bolj dostopnih in potrošniško usmerjenih mikroračunalnikov so ob prehodu v 80. nastali novi ceneni hišni mikroračunalniki. Proizvajalci so po zgledu igralnih konzol tu prvič več poudarka namenili grafiki, zvoku in zabavni programski opremi. Takšni hišni računalniki, primerni za zasebno uporabo, so se pri nas v večjem številu pojavili šele leta 1984.
V drugi polovici 70. so ljubitelji zagnali prva uspešna podjetja za proizvodnjo strojne in programske opreme, na primer Apple in Microsoft. Nato pa so v tekmo vstopila tudi prva velika podjetja z že uveljavljenimi proizvodnimi in distribucijskimi mrežami, na primer Tandy, Commodore in Sinclair. Začela se je zlata doba 8-bitnih mikroračunalnikov. Proizvajalci so naprave izrecno prilagodili potrebam popolnoma običajnih uporabnikov, brez izkušenj in programerskega ali tehničnega znanja. Po zelo ugodni ceni so jih prodajali kar v trgovskih centrih kot drugo potrošniško elektroniko. Poleg razvoja v smeri cenenih samogradnih mikroračunalnikov na eni plošči pa so veliko spodbudo za nastanek hišnih mikroračunalnikov prinesle igralne konzole. Tipični hišni mikroračunalniki so bili v celoti nameščeni v ohišje tipkovnice, omogočali so priključitev na televizor, za nalaganje programske opreme pa so uporabljali kasetnik.
Računalniški muzej
Serijo o zgodovini računalništva v Sloveniji pripravlja Računalniški muzej (www.racunalniski-muzej.si), ki ima v bližini Kina Šiška v Ljubljani tudi svoje razstavne prostore. Tam si lahko v živo ogledate, kako so bili računalniki videti nekoč, in marsikaterega izmed njih tudi preizkusite.
Kar nekaj v muzeju razstavljenih predmetov izhaja iz Monitorjevega muzeja, ki smo ga pred leti predali v upravljanje računalniškemu muzeju skupnosti Kiberpipa, njegov naslednik pa je sedanji Računalniški muzej v Ljubljani.
Zgodovinska evidenca nameščenih naprav je na naslovu evidenca.muzej.si.
Hišni mikroračunalniki so se od igralnih konzol razlikovali predvsem po programski opremi. Igralne konzole niso poganjale tolmačev za programski jezik basic, niso imele urejevalnikov besedila, zbirnikov in podobne programske opreme. Zagon naprav je bil poenostavljen. Po drugi strani so hišni mikroračunalniki tako kot igralne konzole običajno omogočali priklop na običajen televizor. Ta značilnost je bistveno približala hišne mikroračunalnike običajnim zasebnim uporabnikom, obenem pa omogočila praktičen in ugoden način za izkoriščanje grafičnih in zvočnih zmogljivosti. Tipični primeri cenenih hišnih mikroračunalnikov so ameriški Atari 800, Commodore VIC-20 in Commodore 64 ter Tandy Color Computer. Med evropskimi pa sta najznačilnejša angleška Sinclair ZX Spectrum in Acorn BBC Micro. Razvoj takšnih naprav pa ni bil enostaven in številnim proizvajalcem ni uspel. Zahteval je uporabo inovativnih visokotehnoloških rešitev, ceneno množično proizvodnjo in trženje.
Hišni mikroračunalniki pri nas (1983–1985)
Računalniki Commodore VIC-20 in Sinclair ZX Spectrum so se pri nas pojavili v drugi polovici leta 1983. Naslednjo pomlad so k nam prišli še novi Commodore 64, ki so kmalu postali najbolj razširjeni mikroračunalniki, še posebej pa v domačih šolah. Poleti 1984 je bilo hišnih računalnikov pri nas nekje od 10 do 20 tisoč. Pri množičnosti pojava pa še vedno govorimo o večletnem zaostanku za razvitimi. Pri trgovcih so bile dostopne le manjše serije, uvoz pa je bil strogo omejen. Večino teh naprav so zato zasebni uporabniki protizakonito uvozili ali pa kupili na črnem trgu. V Iskri so leta 1984 s podjetjem Sinclair sklenili pogodbo za izdelavo večje serije mikroračunalnikov ZX Spectrum 16K. Iskra je uvažala dele računalnika in jih sestavljala v svoji tovarni. Cena je bila trikrat višja kot v tujini, zanje pa ni bilo veliko zanimanja. Domači uporabniki so lahko na črnem trgu za polovično ceno namreč dobili napravo s trikrat večjim pomnilnikom.
Mikroračunalnik Atari 800.
Kriza klasičnih 8-bitnikov
Hišni mikroračunalniki so sredi 80. let, v obdobju največjega domačega razmaha, že doživljali presenetljivo hiter zaton. Po agresivnem zniževanju cen se je prenasičen trg s hišnimi računalniki in video igrami sesul. Zadnji udarec pa so zadali še osebni mikroračunalniki.
V bolj razvitih državah so mikroračunalniki hitro pridobili poseben družbeni pomen, zlasti pa po zaslugi teh novih cenenih naprav primernih tudi za nevešče. Države so želele zagotoviti vsesplošen dostop do mikroračunalnikov in so še posebej izdatno podpirale njihovo uvajanje v šolah in knjižnicah. Pomena mikroračunalništva in dolžnosti, da mladini omogočijo razvoj te dejavnosti, so se dobro zavedali tudi v domačih izobraževalnih ustanovah. Tradicionalno so računalništvo z različnimi dejavnostmi spodbujali na Institutu Jožef Stefan in Fakulteti za elektrotehniko. Po zgledu iz tujine so tudi pri nas spomladi 1984 sprožili pobudo za opremo osnovnih in srednjih šol s hišnimi mikroračunalniki. Ocenili so, da jih potrebujejo vsaj 2.000.
Domači hišni mikroračunalniki (1984–1985)
Velike koristi od posla za opremo šol so si obetali domači proizvajalci. Po zaslugi pobude so hitro ponudili nekaj naprav, v večini primerov pa je šlo bolj za obljube, pogojene s pridobitvijo posla. S cenenimi tujimi modeli se niso mogli primerjati v bistvenih značilnostih - ceni, zgoščenosti strojne opreme in naboru programske opreme. Noben pravzaprav ni bil izdelan v slogu klasičnih hišnih računalnikov. Nameščeni so bili v precej velika ohišja, bili so dragi (okrog 1000 dolarjev) in slabo programsko opremljeni.
Slovenske šole so se v letu dni opremile predvsem s tujimi Commodore 64 in ZX Spectrum, pri tem pa so jim finančno pomagala tudi lokalna podjetja. Gorenjev hišni Dialog s strojno opremo po zgledu hišnega računalnika Tandy TRS-80 je bil med domačimi še najbolj zgoščen in opremljen, vendar tudi med najdražjimi. Predvideno proizvodnjo 500 naprav so jeseni 1984 zaradi nekonkurenčnosti opustili, v naslednjih letih pa so izdelali le omejeno količino.
Mikroračunalnik Commodore 64.
V Iskri so preprost hišni računalnik HR84 začeli razvijati že leta 1983 po načrtih za samogradni Abakus Mikroračunalniškega kluba v Ljubljani. Ker je medtem njegova zasnova zastarela, so jo posodobili po zgledu hišnih računalnikov Tandy TRS-80 Color in Dragon 32/64 - na glavno ploščo so poleg mikroprocesorja Motorola 6809 namestili krmilnik za tipkovnico in kasetnik ter zvočni izhod. Dodali so vmesnik s 16 KB delovnega pomnilnika (RAM) in vmesnik z grafičnim krmilnikom za prikaz 24 × 40 znakov na zaslonu. Zagonski program in tolmač za programski jezik BASIC so zanje izdelali na Visoki tehniški šoli v Mariboru, dodali so še zbirnik in obratni zbirnik. Obljubili so 500 naprav do konca leta 1984, vendar so tudi tu proizvodnjo zaradi nerentabilnosti kmalu opustili. Poskusno serijo 100 računalnikov so podarili šolam in nekaj drugim ustanovam. V podjetju Slovenijales so ponudili še svoj ColorGraf, popolnoma združljiv z mikroračunalnikom Tandy TRS-80 Color, izdelali pa so le okrog 50 naprav.
Prve domače izdaje (1984)
Veliko odgovornosti za širjenje uporabe mikroračunalnikov so v tem času prevzeli tudi zasebniki. Dejavnosti, ki so jih prek različnih oblik samoorganizacije običajno zagnali bolj vešči samograditelji in profesionalci, so se začele hitro širiti. Povsod po državi so nastajali mikroračunalniški klubi, ki so jih pogosto spodbujali tudi lokalne šole in podjetja. Pomembno vlogo pri širitvi mikroračunalniške kulture pa so igrale tudi različne mladinske in študentske organizacije. Po zaslugi ljubiteljev so leta 1984 tudi pri nas nastala prva računalniška množična občila, prve izdaje poljudne računalniške literature in programske opreme.
Mikroračunalnik Sinclair ZX Spectrum.
Poleti 1984 sta v Sloveniji začeli izhajati mikroračunalniški reviji Bit (priloga Dela) in Moj Mikro. Zadnja je kmalu dobila še srbohrvaško izdajo in je postala ena izmed najbolj branih tovrstnih revij v Jugoslaviji. Na ljubljanskem Radiu Študent so začeli redno predvajati oddajo o programski opremi za hišne mikroračunalnike, v skupni akciji z Zvezo organizacij za tehnično kulturo pa so tega leta izdali tudi prve kasete z domačo programsko opremo za mikroračunalnik ZX Spectrum. Ljubiteljski uporabniki so prispevali dve igri in osem izobraževalnih programov. Izšli sta tudi prvi slovenski mikroračunalniški knjižni uspešnici ABC računalništva Ivana Grliča ter Uvod v programiranje in Basic Jureta Špilerja. Domače izdaje so hitro razprodali. Do konca leta so z založbo RTV Ljubljana pripravili še drugo kaseto domače programske opreme in priredbo za računalnike Commodore 64. Najbolj poznana domača igra iz tega obdobja je pustolovščina Kontrabandt Žige Turka in Matjaža Kmeta. V Računalniškem muzeju razstavljamo obsežno zbirko hišnih mikroračunalnikov, mikroračunalniške literature in programske opreme.
Mikroračunalnik Iskra HR84.
Viri in več informacij: Digitalna knjižnica Slovenije, dlib.si in spletna stran Računalniškega muzeja, racunalniski-muzej.si.
Zahvaljujemo se Nuku in drugim za digitalizacijo gradiva.