Zgodovina računalništva v Sloveniji: Mini računalniki

V obdobju burnega računalniškega razvoja v obdobju med 1968 in 1972, ki večinoma sloni na računalnikih IBM/360, je vredno omeniti še nekaj drugih manjših sistemov. Že s tranzistorsko tehnologijo druge generacije so nastali pogoji za razvoj številnih manjših in dostopnejših računalnikov, ki so se lažje umeščali v klasično pisarniško okolje.

Miha Urh in Boštjan Špetič

Z novo tehnologijo TTL (Transistor-transistor logic) bipolarnih integriranih vezij je ta trend dosegel nov vrhunec. Najbolj razširjeni primer te tehnologije so vezja iz serije Texas instruments 7400, ki so nudila velik nabor različnih logičnih vrat, stikal, števcev ipd. Na njihovi osnovi so bili zgrajeni mini računalniki tipa DEC PDP-8 in HP 2100, ki so posegali predvsem na področje vodenja procesov, za njimi so na začetku 70. let na trg prišli še izredno uspešni DEC PDP-11 in HP 3000. V to kategorijo pa lahko uvrstimo tudi računalnike, kot je bil IBM 1130, v 60. letih najcenejši računalnik IBM, zgrajen na osnovi tehnologije hibridnih vezij SLT (Solid Logic Technology).

Novi mini računalniki so bili tudi do stokrat cenejši od takrat še vedno običajnih velikih. Podpirali so uporabo cenenih standardnih perifernih enot, posamezne enote računalnikov pa so se pogosto prodajale tudi kot sestavni deli OEM (Original equipment manufacturer). Vse do prihoda dovolj zmogljivih mikro računalnikov so mini računalniki ohranjali precej soliden tržni delež in so bili še posebej razširjeni v izobraževalnih ter znanstvenoraziskovalnih ustanovah.

IBM 1130 v Ljubljani (1968–1971)

Tudi pri nas so prvi mini računalnik IBM 1130 kupili na Univerzi v Ljubljani. Leta 1968 so ga namestili v novem računskem centru Inštituta za matematiko, fiziko in mehaniko (IMFM), ki so ga po likvidaciji bivšega centra na Lepem potu vzpostavili na Fakulteti za naravoslovje in tehniko (FNT). Računalnik so delili z Inštitutom Jožef Stefan, univerza pa ga je takrat kupila tudi zato, ker je bil veliki računalnik CDC 3300 v Stegnah nameščen predaleč in je bil težko dostopen. Na tem računalniku so Janez Štalec, Egon Zakrajšek in Konstantin Momirovič začeli razvijati statistični program SS (Statistical system).

Računalniški muzej

Serijo o zgodovini računalništva v Sloveniji pripravlja Računalniški muzej (www.racunalniski-muzej.si), ki ima v bližini Kina Šiška v Ljubljani tudi svoje razstavne prostore. Tam si lahko v živo ogledate, kako so bili računalniki videti nekoč, in marsikaterega izmed njih tudi preizkusite.

Kar nekaj v muzeju razstavljenih predmetov izhaja iz Monitorjevega muzeja, ki smo ga pred leti predali v upravljanje računalniškemu muzeju skupnosti Kiberpipa, njegov naslednik pa je sedanji Računalniški muzej v Ljubljani.

Zgodovinska evidenca pri nas nameščenih in izdelanih naprav je na naslovu evidenca.muzej.si.

Nato so IBM 1130 leta 1971 kupili še na Fakulteti za elektrotehniko in leta 1972 na Fakulteti za strojništvo. Oba sta služila tudi kot aktivna terminala za oddaljeno povezavo z velikimi računalniki, nameščenimi v Republiškem računskem centru. Prvi računalnik je bil nameščen v avli drugega nadstropja Fakultete za elektrotehniko in je bil večinoma namenjen za raziskovalno delo doktorantov in asistentov. Drugi je bil posebej prilagojen za vodenje in upravljanje procesov, pripomogel pa je k celi vrsti raziskovalnih nalog, neposredno povezanih z industrijo. Uporabljali so ga pri izvajanju številnih eksperimentov posameznih laboratorijev fakultete ter tudi pri pedagoškem in administrativnem delu.

IBM 1130 v Mariboru (1969)

IBM 1130 je bil tudi prvi računalnik na Višji tehniški šoli v Mariboru (VTŠ). Tu so ga prav tako kupili leta 1969 za svoje šolske potrebe večinoma iz lastnih sredstev, delno pa s prispevki podjetij Konstruktor, Tehnogradnje in Elektrokovina. To je bil pomemben mejnik v razvoju šole, ki je v tem času nudila usluge industriji tudi v sodelovanju z Ekonomskim centrom Maribor (ECM). V šolskem letu 1972/73 so med prvimi začeli uvajati študij računalniške smeri, v naslednjem šolskem letu pa so postavili tudi večji računalniški center in moderno računalnico. Profesor na Višji tehniški šoli v Mariboru dr. Milan Kac je takrat napisal več del, posvečenih delu z računalnikom IBM 1130. Tričlanska raziskovalna ekipa je v tem času preučevala tudi možnosti za uporabo računalnika IBM 1130 pri oblikovanju knjižničnega informacijskega sistema. V ta namen so bili za računalniško obdelavo pripravljeni avtorski katalog, klasifikacijski sistem in sistem indeksiranja ter izdelane kode. Napisali so tudi ustrezne programe v programskem jeziku Fortran. Računalnik so kasneje precej uporabljali tudi v njihovem Laboratoriju za avtomatizacijo in optimiranje (LAOP).

Drugi IBM 1130 (1970–1971)

Leta 1969 so začeli IBM 1130 uporabljati tudi v Investicijskem biroju Trbovlje (IBT), kjer so si z njim pomagala še nekatera večja podjetja iz Zasavja. Njihov znanstvenoraziskovalni oddelek se je ukvarjal z organizacijo poslovanja in s študijami razvojnih možnosti v energetiki, rudarstvu, ekonomiki in transportu. Pomagali so pri uvajanju računalništva v lokalnih podjetjih in izvajali obdelavo podatkov za združenje Rudis, Iskrino tovarno polprevodnikov v Trbovljah in druge. V IBT so leta 1970 izdelali prvi načrt za gradnjo ceste v Jugoslaviji ob pomoči računalnika. Nekaj zaposlenih v IBT je že leta 1966 dobilo zamisel za uvedbo računalnika v projektiranje. Takrat so kupili enega izmed prvih programabilnih namiznih kalkulatorjev Olivetti Programma 101 v Sloveniji.

Računalnik IBM 1130

IBM 1130 je bil uporaben tako za reševanje znanstveno-tehničnih kot ekonomskih problemov, saj je omogočal programiranje v jezikih Fortran in RPG. Običajno je imel nameščen za ta čas nadpovprečno velik (trdi) disk s kapaciteto 1MB.

IBM 1130 so nato leta 1971 kupili še v Tovarni glinice in aluminija Kidričevo (TGA). Tam so z njim poleg administrativne obdelave in nadzora nad zalogami v skladiščih tudi uspešno načrtovali proizvodnjo v elektrolizi in livarni, načrtovali obratovanje električnih peči in izvajali nadzor nad kakovostjo vhodnih materialov. Leta 1976 je bilo pri nas zabeleženih sedem računalnikov IBM 1130.

HP 2100 in DEC PDP-8 (1969–1971)

Prvi mini računalnik iz serije HP 2100 so pri nas kupili na Inštitutu za klinično nevrologijo (IKN) leta 1969. Z njim so razvili vrsto merilnih sistemov, uporabnih predvsem pri raziskovalnem delu. V tem obdobju v Kliničnem centru medicinske informatike še ni bilo, procesna in poslovna informatika pa sta bili v tem obdobju povsem ločeni.

Prvi mini računalnik DEC PDP-8 z magnetnim bobnom so kupili na Zavodu za statistiko in evidenco leta 1971 za pomoč pri izvedbi novega popisa prebivalstva. Računalnik je krmilil 12 posebnih vnosnih naprav CCL Key-edit, ki so omogočale neposredno vnašanje podatkov na magnetne medije prek tipkovnice. DEC PDP-8 je bil prvi uspešen mini računalnik s 50.000 prodanimi enotami in je v veliki meri definiral ta pojem.

Pisarniški računalniki (1969–1973)

Poleg mini računalnikov se je z zatonom klasičnih računskih strojev sredi 60. let pojavil še poseben razred najmanjših pisarniških računalnikov, ki so z nekakšno hibridno računovodsko tehnologijo posegali na vmesno področje med elektronskim računalništvom in mehaniziranim računovodstvom. Njihove strojne in programske zmogljivosti so bile še posebej omejene in usmerjene skoraj izključno na področje pisarniškega poslovanja. Primerni so bili za izvajanje običajnih računovodskih in administrativnih opravil, ki so jih pred tem obvladovali računski stroji, na primer za obračunavanje osebnih dohodkov in obdelavo faktur. Pisarniški računalniki so večinoma zapisovali podatke na posebne kartice z dodatnim magnetnim trakom, ki so tako na skupnem nosilcu omogočale hkratno hranjenje podatkov v magnetni in tiskani obliki. Birojski računalniki so uvedli tudi vrsto drugih za ta čas neobičajnih magnetnih pomnilnikov v obliki kartuš in tulcev, na katerih so bili običajno shranjeni programi računalnika. Večinoma jih ni bilo mogoče prosto programirati.

Med njimi so bili pri nas daleč najbolj razširjeni pisarniški računalniki Philips Data 8000, uveljavila pa se je še vrsta drugih podobnih računalnikov evropskih proizvajalcev Friden, Singer, Nixdorf, Kienzle, NCR Nemčija, Robotron ipd. K priljubljenosti Philipsovega Data 8000 je verjetno zelo pripomoglo dejstvo, da je v nasprotju z veliko večino ostalih pisarniških računalnikov podpiral programiranje v zbirniku in je tako omogočal tudi zahtevnejšo uporabo na znanstveno-tehničnem področju. Philipsovi mali računalniki so bili v tem času najbolj razširjeni računalniki tega tipa v Evropi, še posebej v Nemčiji.

Viri in več informacij: Digitalna knjižnica Slovenije, dlib.si in spletna stran Računalniškega muzeja, racunalniski-muzej.si

Zahvaljujemo se Nuku in drugim za digitalizacijo gradiva.