Zgodovina računalništva v Sloveniji: Računalniki IBM/360

Računalništvo se je pri nas zares razmahnilo šele leta 1968, ko so k nam prišli prvi računalniki IBM/360. Družina IBM/360 je vnesla izrazite izboljšave in novosti v primerjavi z običajnimi računalniki druge generacije, ne le tehnoloških, temveč tudi funkcionalno-oblikovne. Ponujala je serijo strojno in programsko združljivih računalnikov različnih zmogljivosti, kar je podjetjem omogočalo bolj racionalno izbiro glede na njihove potrebe in lažji prehod od manj zmogljivih k bolj zmogljivim.

Računalnik IBM 360/30, na ogled v kalifornijskem muzeju računalnikov. (Vir: Wikipedja)

Ena izmed novosti IBM/360 je bil zelo širok nabor standardnih vhodno-izhodnih naprav, ki so omogočale enostavnejšo nadgradnjo in prilagoditev obstoječih sistemov. Druga tehnološka izboljšava pa sta bila pripadajoča programska oprema in operacijski sistem OS/360. Programska orodja so omogočala urejanje in dostop do datotek, programiranje v zbirniku in uporabo prevajalnikov za Fortran, Cobol, PL/I in druge višjenivojske jezike. Zelo pomembni so bili tudi emulatorji in osnovna telekomunikacijska orodja za terminalske povezave ter povezovanje računalnikov v večja vozlišča.

Računalniški muzej

Serijo o zgodovini računalništva v Sloveniji pripravlja Računalniški muzej (www.racunalniski-muzej.si), ki ima v bližini Kina Šiška v Ljubljani tudi svoje razstavne prostore. Tam si lahko v živo ogledate, kako so bili računalniki videti nekoč, in marsikaterega izmed njih tudi preizkusite.

Kar nekaj v muzeju razstavljenih predmetov izhaja iz Monitorjevega muzeja, ki smo ga pred leti predali v upravljanje računalniškemu muzeju skupnosti Kiberpipa, njegov naslednik pa je sedanji Računalniški muzej v Ljubljani.

Zgodovinska evidenca pri nas nameščenih in izdelanih naprav je na naslovu evidenca.muzej.si.

V IBM so se odločili za razvoj popolnoma nove serije računalnikov po tem, ko je nekaj podjetij v začetku 60. začelo spodjedati njihovo absolutno vodilno vlogo. Ker bi uporaba čipov v obliki polno integriranih monolitnih vezij za novo serijo lahko pomenila zamik proizvodnje še za dodatnih pet let, so se leta 1962 usmerili v razvoj hibridnih integriranih vezij (SLT). Posamezna vezja so bila izdelana z debeloplastno metodo na približno centimeter velikih keramičnih rezinah in so uporabljala kombinacijo debeloplastnih tiskanih upornikov ter površinsko nameščenih silicijevih diod in tranzistorjev. Tehnologija SLT je v primerjavi s tedaj običajno arhitekturo druge generacije predstavljala velik napredek v miniaturizaciji (približno 20 : 1) in zanesljivosti.

IBM 360/30 v DES Ljubljana (1968)

Leta 1966 so pri nas prvi podpisali pogodbo za nakup IBM 360/30 v elektrodistribucijskem podjetju DES Ljubljana. Slovesno odprtje računskega centra je bilo spomladi 1968. Z računskim centrom v DES je od samega začetka sodelovalo več podjetij in organizacij, med njimi Ljubljanska univerza, Inštitut Jožef Stefan, Kemijski inštitut in RSNZ. Center je bil sicer ustanovljen z namenom, da bi racionalizirali in mehanizirali poslovanje na področju obračuna električne energije, knjigovodstva, statistike ter za delo na znanstvenoraziskovalnem in razvojnem področju.

Primer modula SLT, ki je osnovni gradnik arhitekture IBM 360. Podobni so na ogled tudi v ljubljanskem Računalniškem muzeju. (Vir: Wikipedija)

Modela IBM 360/30 in 360/40 sta predstavljala več kot polovico vseh prodanih enot serije IBM/360. Omogočala sta različne konfiguracije pomnilnika 8–64 KB pri manjšem 360/30 in 16–256 KB pri večjem 360/40. Uporabljala sta diskovne enote sestavljene iz več vrtljivih magnetnih plošč premera 36 centimetrov z zmogljivostjo do 7 MB in nove konzolne teleprinterske sisteme, ki so omogočali interaktivno delo. Kmalu za DES so leta 1968 računalnike IBM 360/30 kupili še v Emoni, Metalki, Železniškem transportnem podjetju, Kreditni banki in hranilnici Ljubljana. Edini tak sistem zunaj Ljubljane je takrat dobila Železarna Jesenice.

IBM 360/20 v Mehanografskem centru (1968)

V drugih delih Slovenije so se po letu 1968 zelo uveljavili predvsem najmanjši sistemi iz serije IBM/360. Samo v letih 1968–1970 je bilo nameščenih kar 18 računalnikov IBM 360/20 in 360/25, kasneje pa še 10.

IBM 360/20 je bil najmanjši računalnik iz serije, prilagojen predvsem za branje vnaprej sortiranih kartic s podatki, njihovo sekvenčno procesiranje in izdelovanje poročil, torej za rutinsko knjigovodsko obdelavo podatkov, podobno uveljavljenim obdelavam na računskih strojih. Uporabnikom je obenem omogočal postopen prehod na obdelavo, ki je temeljila na novih magnetnih medijih. Vsi sistemi IBM/360 so bili zelo popularni, še posebej najmanjši IBM 360/20, zato so bili dobavni roki zanje več kot eno leto. Februarja 1968 so ga prvi v Jugoslaviji dobili v Mehanografskem centru na Streliški v Ljubljani, nato pa kmalu še v Litostroju ter podjetjih Slovenija Vino in Saturnus.

Hibridna integrirana vezja

Serija računalnikov IBM/360 je bila izdelana z novo tehnologijo hibridnih integriranih vezij SLT (Solid Logic Technology), ki je bila ob predstavitvi leta 1964 revolucionarna, predstavlja pa tudi prvi primer velikoserijske izdelave debeloplastnih integriranih vezij.

V Mehanografskem centru na Streliški se je združilo deset ljubljanskih podjetij in skupno prispevalo sredstva za nakup računalnika. Začetki segajo v Rogov računski center na Trubarjevi. Med prvimi se je centru priključilo podjetje Dom, nato pa še druga ljubljanska podjetja, kot so Lesnina, Slovenijales, Tops, Kartonažna tovarna, Elma, Intertransport in Saturnus ter Zavod SRS za zdravstveno varstvo. Že pred dobavo računalnika je ekipa bodočega Mehanografskega centra kodirala programe in jih testirala celo v tujini, ker pri nas takrat še ni bilo podobnih računalnikov. Medtem so se šolali tudi v šoli Intertrade IBM v Radovljici, zato so lahko ob dobavi računalnika februarja 1968 takoj začeli delati. Center se je takrat preselil v nove prostore na Streliški ulici v Ljubljani. Po letu in pol so vse obdelave iz računskih strojev uspešno prenesli na računalnik in leta 1970 kupili še dodaten IBM 360/20 z večjim pomnilnikom in dvema diskovnima enotama. Postopno so prenehali uporabljati luknjane kartice, zajemanje podatkov v centru pa je potekalo le še neposredno na magnetne medije.

Drugi manjši IBM/360 (1968–1971) …

Računalnike IBM 360/20 in 360/25 so leta 1968 namestili še v velenjskem Gorenju in Zavodu za napredek gospodarstva v Celju, kjer sta obdelovala podatke še Toper in Polzela. Nato so jih dobili še v murskosoboški Muri, tržiškem Peku, celjskem Aeru in novogoriškem Meblu. Leta 1970 so sledila podjetja LTH Škofja Loka, EMO Celje, Brest Cerknica, Fructal Ajdovščina, Kmetijski kombinat Žalec, Iskra Elektromehanika v Kranju in Lisca Sevnica. To so bili v veliki večini prvi računalniki na svojih območjih in so vsak po svoje dali prispevek lokalnemu gospodarstvu. Z leti so marsikje pripomogli k oblikovanju neke vrste regionalnih centrov, kjer so tako lokalna podjetja kot tudi uprave in zavodi obdelovali podatke.

Računalnik IBM 360/20. (Vir: Wikipedija)

Manjši IBM 360/20 so kupili tudi v PTT-Pošta, telegraf in telefon, predhodniku Pošte Slovenija, kjer so leta 1971 ob njegovi pomoči začeli obračunavati telefonsko naročnino in naročnikom izstavljati račune.

S sodelovanjem podjetij Interevropa, Luka Koper in stanovanjskih podjetij obalnih občin je začel obratovati IBM 360/20 v podjetju Tomos Koper. V Novem mestu je Krka leta 1971 namestila IBM 360/25, takrat drugi računalnik v občini, v Ljubljani pa istočasno tudi Lek.

Leta 1972 so svoj računalnik IBM 360/25 dobili še na Republiškem sekretariatu za notranje zadeve. Ta je bil nameščen v njihovih prostorih v ljubljanski Kresiji in so ga v naslednjih letih precej uporabljale tudi ljubljanske občine.

Računalnik IBM 360/25 so leta 1971 namestili tudi v Elektrogospodarstvu Maribor, Jugotekstil impexu in Mladinski knjigi, kjer se je priključilo še časopisno podjetje Delo.

… in večji IBM/360 (1969–1971)

Konec leta 1969 so v Zveznem zavodu za statistiko v Beogradu namestili računalnik IBM 360/50, takrat največji računalnik v Jugoslaviji in eden izmed redkih večjih iz serije IBM/360 v našem prostoru. Ta je nadomestil že osem let star računalnik IBM 705, jugoslovanska statistika in znanost pa sta tako spet pridobila enega izmed najnovejših elektronskih sistemov. Računalnik je sicer sodil v srednji razred, vendar je bil občutno zmogljivejši od ostalih nižjih modelov IBM/360, imel pa je tudi nekaj drugih naprednih funkcij.

V Sloveniji sta bila največja računalnika iz serije IBM 360/40 leta 1971 nameščena v Ekonomskem centru Maribor in računskem centru Intertrade Ljubljana, kjer so vsem kupcem računalnikov IBM v Sloveniji omogočali praktične tečaje ter nadomestno uporabo v primeru okvare.

Viri in več informacij: Digitalna knjižnica Slovenije, dlib.si in spletna stran Računalniškega muzeja, racunalniski-muzej.si

Zahvaljujemo se Nuku in drugim za digitalizacijo gradiva.