Zgodovina računalništva v Sloveniji - Šolski mikroračunalniki
Mikroračunalništvo je med ljudmi sprostilo izredno moč. Računalnik, ki je pred tem iz laboratorijev prežal nanje kot nerazumljiva grožnja, je postal vsakdanje, vsestransko orodje. Tudi stroka se je hitro zavedela pomena nove tehnologije za širšo družbo in nastale so pobude za razvoj nekakšnih ljudskih mikroračunalnikov, še posebej takšnih, ki bi bili primerni za množično uporabo v šolah.
Za plačilo lahko uporabite plačilno kartico ali PayPal ali Google Pay:
Najprej se morate prijaviti.
V kolikor še nimate svoje prijave, se lahko registrirate.
Mikroračunalništvo je med ljudmi sprostilo izredno moč. Računalnik, ki je pred tem iz laboratorijev prežal nanje kot nerazumljiva grožnja, je postal vsakdanje, vsestransko orodje. Tudi stroka se je hitro zavedela pomena nove tehnologije za širšo družbo in nastale so pobude za razvoj nekakšnih ljudskih mikroračunalnikov, še posebej takšnih, ki bi bili primerni za množično uporabo v šolah.
Najambicioznejši in najuspešnejši sta bili angleška pobuda v sodelovanju s televizijsko mrežo BBC in proizvajalcem Acorn (BBC Micro) in francoska pobuda »Računalništvo za vse« v sodelovanju s proizvajalcem Thomson (TO7/5). Podobne pobude so nastale tudi v drugih razvitih evropskih državah. V ZDA se je kot šolski mikroračunalnik uveljavil dražji Apple II, po zaslugi bogate programske opreme pa je bil zelo priljubljen tudi drugje. Na to področje so seveda želeli prodreti vsi resni proizvajalci. Običajno so za ta namen ponujali zmogljivejše različice hišnih mikroračunalnikov.
Računalniški muzej
Serijo o zgodovini računalništva v Sloveniji pripravlja Računalniški muzej (www.racunalniski-muzej.si), ki ima v bližini Kina Šiška v Ljubljani tudi svoje razstavne prostore. Tam si lahko v živo ogledate, kako so bili računalniki videti nekoč, in marsikaterega izmed njih tudi preizkusite.
Kar nekaj v muzeju razstavljenih predmetov izhaja iz Monitorjevega muzeja, ki smo ga pred leti predali v upravljanje računalniškemu muzeju skupnosti Kiberpipa, njegov naslednik pa je sedanji Računalniški muzej v Ljubljani.
Zgodovinska evidenca pri nas nameščenih in izdelanih naprav je na naslovu evidenca.muzej.si.
Različne naprave za množično uporabo v šolah so leta 1984 začeli razvijati tudi v vseh republikah Jugoslavije. V Sloveniji je stroka ocenila, da hišne mikroračunalnike v šolah pogosto uporabljajo bolj za igračkanje kot pa usposabljanje, ki bi dijakom olajšalo resno uporabo in opravljanje dela na računalnikih. Uradno stališče je bilo zato pri nas naklonjeno uvedbi dražjih poslovnih mikroračunalnikov z operacijskim sistemom CP/M (Partner, Dialog) in s peceji združljivih mikroračunalnikov.
Mikroračunalnika Ivel Ultra in Z3 (1984–1987)
Mikroračunalniki Apple II so se posebej močno uveljavili na Hrvaškem. V podjetju Ivasim so izdelali celo dve domači izvedbi mikroračunalnikov združljivih z Apple II za uporabo v šolah. Strojna oprema mikroračunalnika Ivel Ultra iz leta 1984 je bila enaka kot pri razširjeni različici Apple II plus s 64 KB delovnega pomnilnika. Mikroračunalnik so skupaj z enim ali dvema 5,25-palčnima disketnima enotama namestili v namizno ohišje po zgledu osebnih računalnikov IBM PC, dodali so še jugoslovansko tipkovnico in domači zaslon. Mikroračunalnik je omogočal uporabo razširitvenih kartic za Apple II.
Strojno opremo naslednika Ivel Z3 so še nadgradili in vanj vključili razširitveno kartico z dodatnim mikroprocesorjem Zilog Z-80 za uporabo operacijskega sistema CP/M in kartico z dodatnim pomnilnikom za prikaz 80 znakov na vrstico. Mikroračunalnik so namestili v podobno ohišje kot domači Partner skupaj z barvnim zaslonom in dvema 5,25-palčnima disketnima enotama. V skladu s smernicami obdobja so vključili tudi več grafičnih in zvočnih zmogljivosti.
Računalniško izobraževanje
Poudarek izobraževalnih naporov na področju računalništva je bil sprva zelo izrecno usmerjen v programiranje. Šele z razmahom mikroračunalništva je pomembnejša postala tudi splošna računalniška pismenost s poudarkom na osnovnem razumevanju in praktični izkušnji.
Mikroračunalnik Iris 8 (1984–1987)
Mikroračunalnike združljive z Apple II so v tem času izdelovali tudi v sarajevskem podjetju IRIS. Njihov Iris 8 so uporabljali kot upravljalne naprave v telefonskih centralah, kot osebne računalnike pa v šolah in nekaterih državnih podjetij, laboratorijih in jugoslovanski vojski. Podobno kot Ivel Ultra so ga v namizno ohišje po zgledu osebnih računalnikov IBM PC namestili skupaj z dvema 5,25-palčnima disketnima enotama. Dodatno so nanj priključili domači zaslon in tipkovnico. V 80. letih so jih izdelali več kot deset tisoč. V bosanskih srednjih šolah so v krajevna omrežja običajno povezali od 8 do 32 mikroračunalnikov Iris 8.
Mikroračunalnik PEL Orao (1984–1987)
V sodelovanju s hrvaškim podjetjem PEL Varaždin so leta 1984 predstavili tudi nadgradnjo preprostega mikroračunalnika Galeb, ki ga je po zgledu samogradnih Superboard 2 in UK 101 izdelal Miroslav Kocijan. Novo različico z nazivom Orao so zasnovali še bolj zgoščeno za lažjo serijsko proizvodnjo in z nižjo ceno. Izvorni zasnovi z mikroprocesorjem MOS 6502 so dodali razširjen delovni pomnilnik (RAM) z velikostjo 32 KB, krmilnik za kasetnik, razširitveno vodilo in serijsko povezavo, celoto z napajalnikom pa namestili v domačo tipkovnico. Posebej so izboljšali grafične in zvočne zmogljivosti. Grafični krmilnik je omogočal prikaz slike z osmimi odtenki in ločljivostjo 256 × 256 pik, zvočni krmilnik pa je prek vgrajenega zvočnika lahko ustvarjal zvoke v razponu petih oktav. Podjetje je po prvi poskusni seriji dobilo kar okrog 3.000 naročil. S kasnejšimi nadgradnjami je Orao postal eden bolj razširjenih mikroračunalnikov v hrvaških šolah, nekaj pa so jih kupili celo v slovenskih. Primerek je razstavljen tudi v Računalniškem muzeju.
Mikroračunalnik Lola 8 (1983–1986)
Hišni mikroračunalnik so leta 1984 predstavili tudi v beograjskem podjetju Ivo Lola Ribar. Njihov laboratorij je z 8-bitnimi mikroprocesorji Intel že na začetku 80. let razvil industrijski krmilnik, namenjen upravljanju obdelovalnih strojev. Ob velikem povpraševanju po hišnih računalnikih so se odločili, da koncept nadgradijo v hišni mikroračunalnik Lola 8. Uporabili so mikroprocesor Intel 8085 in minimalnih 6 KB delovnega pomnilnika (RAM). Dodali so krmilnik za kasetnik in preprost zvočni krmilnik. Celoto z napajalnikom so namestili kar v nestandardne tipkovnice svojih obdelovalnih naprav. Na bralni pomnilnik (ROM) so namestili zbirnik in tolmač za programski jezik BASIC. Upoštevaje potrebe uporabnikov, so poleti 1985 izdelali nadgradnjo z običajno tipkovnico in zmogljivejšo različico mikroprocesorja. Delovni pomnilnik so razširili vse do 32 KB, nov grafični krmilnik pa je na zaslonu že omogočal prikaz 320 × 300 pik. Izdelali so okrog 2.000 naprav za beograjske osnovne in srednje vojaške šole, na trgu pa zaradi skromne programske opreme zanj ni bilo zanimanja.
Mikroračunalnik Pecom 32/64 (1984–1986)
Za uporabo v šolah primeren mikroračunalnik so konec leta 1985 predstavili tudi v srbskem podjetju Elektronska industrija (EI Niš). Svoj Pecom 32/64 so izdelali po zgledu hišnih mikroračunalnikov, kot je finski Telmac 700 ali hongkongški COMX-35. Uporabili so precej zastarel 8-bitni mikroprocesor RCA 1802 in delovni pomnilnik (RAM) z velikostjo 32 KB. Dodali so krmilnik za kasetnik, priključek za običajen televizor in razširitveno vodilo. Grafični krmilnik z lastnim pomnilnikom velikosti 3 KB je na zaslonu prikazoval 24 × 40 znakov, omogočal pa je tudi polgrafični prikaz z osmimi odtenki in ločljivostjo 240 × 216 pik. Na bralni pomnilnik so namestili osnovno zagonsko programsko opremo in tolmač za programski jezik BASIC. Za zmogljivejši model Pecom 64 so razširili delovni pomnilnik do velikosti 48 KB, na dodaten bralni pomnilnik pa so namestili zmogljivejši urejevalnik besedila in zbirnik. Mikroračunalniški del so skupaj z napajalnikom namestili v zelo majhno računalniško tipkovnico. V podjetju so se trudili z razvojem za šole primerne programske opreme, širšega povpraševanja pa, podobno kot pri Lola 8, ni bilo.
Mikroračunalnik TIM 11 (1987–1990)
Na Inštitutu Mihajlo Pupin so za PTT Srbija sredi 80. let razvili blagajniške mikroračunalnike TIM-001 in TIM-100. Leta 1987 pa so se po zgledu popularnega samogradnega MicroMint SB180 iz začetka 80-ih lotili še izdelave mikroračunalnika TIM-011 za šole. Uporabili so Hitachijevo sodobno izvedbo mikroprocesorja Zilog Z80A z zmogljivostjo za naslavljanje razširjenega pomnilnika in dodali 256 KB delovnega pomnilnika (RAM). Grafični krmilnik z lastnim pomnilnikom velikosti 32 KB je skrbel za prikaz slike s štirimi odtenki in z ločljivostjo 512 × 256 pik. Računalnik je z male 3,5-palčne disketne enote poganjal posebno različico operacijskega sistema CP/M z nazivom ZCPR3 in tolmač za programski jezik Microsoft BASIC, ki je vseboval tudi nabor ukazov za delo z grafiko in zvokom. Takšni zasnovi strojne opreme so v tem času sledili tudi pri zadnji nadgradnji Gorenjevega Dialoga. Tovrstne naprave predstavljajo skrajni doseg 8-bitne mikroračunalniške zasnove. V jugoslovanskem tehnološko zaostalem okolju so se seveda obdržale precej dlje kot v razvitih državah.
Viri in več informacij: Digitalna knjižnica Slovenije, dlib.si in spletna stran Računalniškega muzeja, racunalniski-muzej.si.
Zahvaljujemo se Nuku in drugim za digitalizacijo gradiva.
