Žičkarji in biznis

Podjetje 3Com je bilo po svetu najbolj znano po izdelavi omrežnih rešitev. A le malokdo ve, da bi 3Com skoraj potonil, še preden je sploh napočil njegov čas.

Zgodba 3Coma se ne začne v garaži, čeprav sega v romantične čase računalništva. Robert Metcalfe, eden od ustanoviteljev podjetja, je leta 1978 nejevoljen zapustil giganta Xerox, kjer si je prizadeval rešitev Ethernet uveljaviti kot dominantno rešitev na področju računalniških omrežij. Lotil se je svetovanja in kmalu se mu je nasmehnila sreča. Ko je svetoval družbi Digital Equipment Corporation (DEC), mu je uspelo dobiti za isto mizo predstavnike podjetij DEC, Xerox in Intel in hitro so se dogovorili, da bo Ethernet postal odprti standard. Skupaj s Howardom Charneyjem, Brucom Bordenom in Gregom Shawom je naslednje leto ustanovil podjetje 3Com, katerega ime je vsebovalo tri stebre – računalništvo, komunikacije in združljivost (angl. Computers, Communication, Compatibility). Da bi novoustanovljeno podjetje hitro privabilo svež kapital, je Metcalfe poleg vrste Xeroxovih inženirjev (s katerimi je v prejšnjih letih pravzaprav razvil rešitve za krajevne omrežne sisteme) na direktorsko mesto znovačil še Billa Krauseja iz družbe Hewlett Packard in podjetje je začelo s polno paro iskati rešitve, ki bi povezovale takrat že vse bolj priljubljene osebne računalnike.

3Com je svoje prve omrežne izdelke začel prodajati leta 1981, a so bili slabše sprejeti na trgu. Podjetje se je znašlo v resnih težavah, vodstvo se je odločilo za drastične ukrepe. Zamujalo je s plačilom najemnine za prostore, zaposleni in vodstvo so bili deležni znantnega zmanjšanja plač, direktor je postavil sistematične cilje, ki jih mora podjetje doseči, če želi preživeti. Vse upe je stavilo na izdelek EtherLink, omrežni vmesnik za računalnike IBM PC. Za njegovo zasnovo je bil zadolžen inženir Ron Crane, a se je ukvarjal z vsem drugim, le z razvojem izdelka ne. Nezadovoljen s svojo pisarno je, denimo, veliko časa posvetil zvočni izolaciji prostorov. Vodstvo podjetja ga je želelo večkrat odpustiti, Metcalfe pa ga je ščitil, saj bi drugače ostal brez izdelka. Čeprav je vse podjetje pritiskalo na Crana, je ta delal s svojim tempom. Odgovorni so si pulili lase, ko jim je pojasnil, da želi v omrežne kartice vgraditi zaščito pred udarom strele, čeprav tega načrti niso predvidevali. Proizvodnja je zaradi tega zamujala in, ko je bil izdelek vendarle nared, je njegova usoda visla na nitki. Ena največjih bank v državi je že zdavnaj naročila tisoč kartic za svoje računalnike, ob dobavi pa so v 3Comu izvedeli, da bodo kartice v računalnike vgrajene poleg omrežnih kartic konkurenčnega ponudnika.

Omrežne kartice so skoraj lastnoročno ustvarile velikana 3Com.

Nato so sledili legendarni dogodki – v newyorški nebotičnik je udarila strela in preživele so le 3Comove omrežne kartice. Banka je takoj oddala naročilo za tisoč novih kartic, tej potezi so sledila številna podjetja. EtherLink je torej lastnoročno ustvaril ime 3Com, saj se je prodaja z nekaj tisoč enot dvignila na milijone kartic. Podjetje je v naslednjih letih raslo s povprečno stopnjo rasti kar 300 % (!) in že leta 1984 vstopilo na borzo. Rast lepo ponazarjajo tudi številke – podjetje je postalo dobičkonosno komaj leta 1983, leta 1984 je ustvarilo za 16,7 milijona dolarjev prihodkov, leta 1986 pa že 64 milijonov USD. In to pretežno z omrežnimi izdelki za računalnike podjetij IBM in DEC, pa tudi vmesnike za povezovanje tiskalnikov in drugih naprav.

Omrežni strežniki, delovne postaje, programska oprema

A Metcalfe se je zavedal, da je diverzifikacija nujna. Že leta 1984 je ustanovil oddelek za razvoj omrežne programske opreme in 1986 predstavil omrežni operacijski sistem 3+. V vmesnem času je podjetje razvilo tudi svoj omrežni strežnik, imenovan 3Server, ki je omogočal deljenje podatkov številnim računalnikom. Ta je postal prava uspešnica in je po letu 1986 predstavljal že tretjino prodaje podjetja.

Hitro rastoče podjetje je postalo tudi prevzemna tarča. Že leta 1986 mu je podjetje Convergent Technologies Inc., izdelovalec delovnih postaj UNIX, predlagalo združitev, a do nje ni prišlo. Zato pa se je prerojeni 3Com začel oglaševati kot podjetje, ki ne izdeluje le omrežnih rešitev, temveč tudi delovne postaje za skupine zaposlenih in je leta 1987 predstavil vrsto novih omrežnih strežnikov, programske opreme in seveda omrežnih kartic, ki so takrat že bile de facto standard v računalniški industriji. S tem pa je 3Com stopil na prste velikemu konkurentu, družbi Novell.

Prihodki 3Coma so se strmo večali, javnost pa je družba presenetila z nakupom podjetja Bridge Communications Inc., za katerega je septembra 1987 odštela 151 milijonov dolarjev. Tako je postala največje podjetje za omrežne rešitve na svetu. Integracija je bila vse prej kot lahka, omrežne novosti je podjetje predstavilo šele 1989, k sreči pa so se prodajale skoraj same od sebe in podjetje je vrednost prodaje iz leta v leto praktično podvojevalo.

Leta 1995 je bil 3Com na vrhuncu moči. Mestu San Francisco je vse do leta 2002 plačeval 900 tisoč dolarjev na leto za imenske pravice stadiona Candlestick Park (kjer je igralo bejzbolsko moštvo San Francisco Giants).

Reorganizacija in združitev z U.S. Robotics

Leto pozneje se je Krause odločil za novo reorganizacijo in strategijo, uveljavil je svoj t. i. »novi renesančni načrt«. 3Com, ki je tedaj štel že 20 tisoč zaposlenih, je postal omrežni intergrator in dobavitelj omrežnih sistemov. S tem se je oddaljil od preprostih rešitev odjemalec/strežnik in se usmeril v bolj infrastrukturne omrežne projekte ter nehal tekmovati z Novellom na področju programske opreme. Podjetje se je osredotočilo na tehnične inovacije s področja omrežnih vmesnikov, upravljanja in medmrežja. 3Comova stikala, vmesniki in usmerjevalniki so obsegali okoli četrtino vse svetovne ponudbe teh naprav, podjetje pa je dobilo velikega konkurenta v družbi Cisco Systems. Cisco je imel vendarle boljši načrt, saj je gradil hrbtenico interneta in je bil na poslovnem segmentu prodajno uspešnejši od podjetja 3Com.

3Com se je zato osredotočil na rešitve za manjša in srednje velika podjetja ter (zahtevne) posameznike. V ta namen se je leta 1997 združil s še enim velikanom, družbo U.S. Robotics Corporation. Ta je že leta 1995 prevzela podjetje Palm Computing, ki je izdelovalo prve dlančnike. Pozneje so ti prihajali iz 3Comovih proizvodnih obratov. Podjetje je leta 1998 ustvarilo 5,4 milijarde dolarjev prihodkov, predvsem s področja manj zahtevnih omrežnih vmesnikov in modemov. Integracija podjetja U.S. Robotics se je izkazala za posebej težavno, tudi zaradi velikanskih geografskih in kulturnih razlik med podjetjema – eno je namreč izviralo iz Silicijeve doline, drugo pa iz zvezne države Teksas, bogate z nafto.

Analognim modemom so bili dnevi šteti, saj se je industrija počasi že pripravljala na kabelske modeme in povezave xDSL (te so bile v razvoju). In če so si analogni modemi z dvigom hitrosti povezav do 56 kb/s nepričakovano dolgo podaljšali življenjsko dobo, saj novejše tehnologije kar nekako niso znale zaživeti, se je ravno nasprotno godilo dlančnikom. Palm, ki je nekoč obvladoval 70 odstotkov globalnega trga, je začel izgubljati primat. Vodstvo 3Coma izdelkov Palm tudi ni več videlo v svoji skrajno omrežni strategiji, zato je napovedalo, da bo ta del poslovanja leta 2000 preneslo na novoustanovljeno podjetje Palm Inc.

3Comu gredo velike zasluge za razvoj tehnologije VoIP, ki je še danes temelj glasovne internetne komunikacije.

3Com kot prevzemna tarča

Skladno z začetkom 21. stoletja so se v industriji že razširile govorile, da bi 3Com utegnil postati tarča prevzema novonastalih gigantov, čeprav jih je vodstvo podjetja odločno zavračalo. Svojo odločitev je utemeljevalo z jasno ponudbo omrežnih izdelkov za podjetja in gospodinjstva, tako žičnih kot brezžičnih, trendom pa je sledilo s ponudbo kabelskih modemov in modemov DSL ter se podalo na področje internetne telefonije. Prav za vstop na področje internetne telefonije je marca 1999 za slabih 88 milijonov dolarjev kupilo podjetje NBX Corporation, ki je premoglo specializirane rešitve za integracijo glasovne in podatkovne komunikacije v omrežjih LAN in WAN. Junija 2000 je naložbe še podkrepilo z 80 milijonov dolarjev težkim nakupom zagonskega podjetja Kerbango, ki se je ukvarjalo z internetnim radijem. Že leto pozneje je ta projekt povsem zamrl.

A vse našteto ni zaustavilo upada povpraševanja po omrežnih rešitvah, strokovnjaki so 3Com celo kritizirali, ko se je odločil za umik iz razreda usmerjevalnikov za najzahtevnejša okolja. Podjetje se je hitro krčilo, leta 2001 je zaposlovalo le še dva tisoč ljudi, marca 2003 pa je sedež iz Silicijeve doline preselilo v domače mesto Marlborough v zvezni državi Massachusetts. Začele so se že prve odprodaje posameznih oddelkov/divizij podjetja.

Negativne trende poslovanja je podjetje želelo zaustaviti tudi s partnerskimi povezavami. S tedaj že obetavnim kitajskim podjetjem Huawei je ustanovilo skupno podjetje H3C Technologies Co., v nadaljevanju pa se je leta 2007 obetal tudi prevzem s strani Huawei Technologies (prek družbe Bain Capital). Toda posel, vreden 2,2 milijarde dolarjev, je padel v vodo, ko se je vmešal regulatorni organ ZDA in tej potezi nasprotoval.

Dve leti pozneje se je našel nov kupec, proti kateremu ZDA niso imele nič. 3Com je za 2,7 milijarde dolarjev kupilo podjetje Hewlett-Packard in tako še nadgradilo svoj oddelek omrežnih rešitev, ki uspešno posluje še danes.