Žive črke brez mrtvih dreves
Odkritje tiska je pred več kot pol tisočletja globoko spremenilo svet. Iznajdba je omogočila poceni in hitro izdelavo velikega števila enakovrednih kopij besedila in povzročila razcvet številnih dejavnosti.
Tiskana beseda je korenito zmanjšala nepismenost, povzročila razcvet jezikov in krhanje vpliva prevladujoče Cerkve. Omogočila je preboj znanosti, ki je v tiskanih knjigah našla idealen medij za trajno shranjevanje idej in rešitev. Ni čudno, da razcvet interneta mnogi primerjajo prav z odkritjem tiska. Svetu prinaša zelo podobne prednosti kot pred davnimi leti tisk, le da zdaj omogoča praktično nični strošek za izdelavo poljubnega števila kakovostno identičnih kopij, ki lahko v trenutku dosežejo skoraj ves svet! V tem pogledu je seveda internet drastična izboljšava tiska in prav nič čudno ni, da ga danes tako zelo ogroža.
A čeprav je jasno, da vpliv tiskane besede upada in da je prihodnost na zvezi, je zelo težko napovedati, kako natančno se bo svet spreminjal in kateri od poizkusov prehoda tradicionalnih medijev v spletni svet bo zares deloval. Trenutno smo v fazi številnih eksperimentov in le redki med njimi bodo pustili trajen pečat. Trenutna kriza tiskanih medijev je predvsem posledica dejstva, da noben od dosedanjih poizkusov ni dal kakšne zares vzdržne rešitve. Omejevanje dostopa za plačljivimi pregradami, zaračunavanje naročnine tudi spletnim uporabnikom, digitalno kratenje pravic ali poizkusi z mikroplačili so se bolj ali manj izjalovili. Danes se kaže, da nekakšen rezultat daje edino spletno oglaševanje, za katero pa potrebujemo zares visok obisk, da začenja prinašati pričakovani izplen, ki bi lahko pokrival stroške priprave vsebine. A tu trčimo od interese še ene industrije, ki ji internet greni življenje in podira ustaljene vzorce delovanja. Dejstvo je, da se največje oglaševalne agencije v internetu niso dobro znašle iz istih razlogov kot tiskani mediji. Predolgo so živele v zanikanju in ščitile trenutno delujoč posel, da jim nove priložnosti ne bi podrle poslovnega modela, čeprav so vedele, da so spremembe neizogibne. Tako je lahko neopazno priplesal nov igralec, postavil svoja pravila igre in porušil uveljavljene modele industrije. A prva žrtev te disrupcije so žal založniki, ki so jih njihovi tradicionalni oglaševalski partnerji preprosto pustili na cedilu. Nekaj tolažbe lahko najdejo v dejstvu, da so kljub temu vsi v istem čolnu. Ko se za prihodnost oglaševanja bojujejo velikani programske opreme, se lahko nad svojimi usodami zamislijo tudi vsi okravateni možje iz industrije "kreativnosti".
Demokratizacija procesa ustvarjanja novic, ki jo je omogočil internet, pa ne prinaša le neskončnega bogatenja kolektivnega človeškega znanja. Žal se zdi, kot da vse bolj prispeva h kolektivnemu poneumljanju, kjer konkurence sicer nikoli ni primanjkovalo, a je zadnje čase skorajda povsem prevzela medijski prostor. Poglejmo samo spletne dnevnike, "bloge", te nekdaj malikovane znanilce krasnih novih časov, ki počasi le izgubljajo veter v jadrih. Nedavno je Dan Lyons, ki je zaslovel prav s svojim blogom "Lažni Steve Jobs" - mimogrede, ta mu je prinesel še bolje plačano službo v tiskanem Newsweeku - hudomušno opozoril na očitno dejstvo, da vodilni tehnološki blogi bolj ali manj prepisujejo iste najave in da ni nikjer najti kakovostnega presežka. Na srečo tako hudo le ni. A žal govorimo o zelo ozki niši. Tehnološko orientirani spletni "poročevalci" so konica novega novinarstva, saj so novi medij začeli izkoriščati med prvimi. Zelo bogata ponudba tehnoloških vsebin v spletu z nekaj truda pri iskanju hitro obrodi sadove in hitre, ažurne in tudi kakovostne informacije ter znanje bomo prav gotovo najprej našli v spletu.
Kaj pa z novicami, ki smo jih tradicionalno brali v časopisih, danes pa jih vse bolj iščemo v spletu? Žal lahko opazujemo "blogizacijo" tudi na papirju. Pisci, ki bi jim le s težavo rekli novinarji, vse bolj črko za črko prepisujejo, kar jim servirajo oddelki za stike z javnostmi. Iste, mnogokrat prežvečene novice, začinja le še "rumeno-črna znanost". Na našo srečo nas tehnologija vodi do tega, da bodo imeli senzacionalisti in rumeno/črni praktično neskončno konkurenco. Vsak lahko že danes z malo boljšim mobilnim telefonom v živo "poroča" o zadnjih razgaljenih dojkah in krvavi nesreči. Na drugi strani bo pronicljivih analiz vedno primanjkovalo.
In tu se skriva košček odgovora na izzive tiskanih medijev. Čedalje večja spletna konkurenca bo tradicionalne medije prisilila, da se osredotočijo na ožje področje, ki ga lahko pokrivajo s poglobljenimi analizami in originalno, visoko kakovostno vsebino (do what you do best and link to the rest). In ti jo že danes intenzivno iščejo. Eden od možnih odgovorov se skriva v krajevno obarvani vsebini. V ZDA ta trenutek v spletu kar mrgoli poizkusov globokega pokrivanja zelo majhnih sredin, ki jih na papirju preprosto ni mogoče ekonomično ali zadosti hitro informirati.
Kakorkoli že, kakovostno novinarstvo bo preživelo, časopisov ali revij za to ne potrebuje. Prednosti objavljanja na zvezi je preprosto preveč. In vendar je ljudem pri vse večjem številu različno kakovostnih virov novic treba pomagati, preprosto potrebujemo avtoritativen, zaupanja vreden vir, ki nam pomaga odkriti relevantne vsebine. Takšno zaupanje pa si je treba z dolgotrajnim in kakovostnim delom najprej izgraditi. In tu imajo tradicionalni tiskani mediji veliko prednost pred vsemi, ki se v ta prostor šele spuščajo. Če bodo v novih časih prepoznali priložnost in umiranje tiska razumeli predvsem kot zmanjšanje stroškov objavljanja, hkrati pa se otresli balasta, ki v neomejeno povezanem spletu preprosto nima več smisla (npr. mali oglasi ali rtv sporedi), lahko gradijo na svoji izvirni prednosti. Vsem pa iskreno svetujem, da izobrazijo tudi svoje oglaševalce. Če bodo ostali talci posrednikov, ki skrbijo najprej zase, bodo izgubili tla pod nogami prej, kot bi bilo treba. Tega si s svojim dosedanjim trdim delom niso zaslužili, a s tiščanjem glave v pesek ne bodo spremenili ničesar.
Demokratizacija procesa ustvarjanja novic ne prinaša le neskončnega bogatenja kolektivnega človeškega znanja. Žal se zdi, kot da vse bolj prispeva h kolektivnemu poneumljanju, kjer konkurence sicer nikoli ni primanjkovalo.