Živela različnost!

Nekatere medijske hiše svoje avtorje/novinarje zaposlijo, druge njihove talente uporabljajo »po potrebi«. Monitor sodi med zadnje, in četudi se na prvi pogled to sliši slabo (prekarno?), je v resnici dobro. Za obe strani. Avtorji svoja primarna znanja uspešno in koristno uporabljajo v svoji primarni službi, uredništvo pa ima možnost izbire med posamezniki, ki so uspešni in imajo hkrati kaj pokazati ter zapisati še marsikaj zanimivega ob strani, za Monitor.

Med avtorji imamo tako tako: običajne »šraufače računalnikov« kot tudi »CIO-te« večjih slovenskih podjetij; doktorje znanosti na inštitutih in domače navdušence, ki vso potrebno elektroniko pricinijo sami; svetovne popotnike in vrhunske fotografe; hekerje in medijske osebnosti ter celo medijske aktiviste.

Vse to je moč razbrati tudi iz rednih letnih zapisov v članku »Kaj uporabljamo«, ki jih lahko preberete na naslednjih straneh. Upam, da boste ob branju teh uživali, kot sem jaz, ponosen, da imam tako raznolike in sposobne sodelavce!

Matjaž Klančar, odgovorni urednik

Domače igrač(k)e

Matjaž Klančar

Nekoč (davno) je bilo zame v življenju ključno, da je bil moj računalnik hiter. Ali pa vsaj kak odstotek hitrejši od »onega prejšnjega«. Ali pa vsaj kak megaherc hitrejši, kar je izmeril testni program X, četudi v praksi tega ni bilo opaziti. Danes je tak moj sin (nisem kriv, častna!), moj računalnik mora biti le zanesljiv in mi dati mir.

Tako sem se v zadnjem letu umiril tudi pri hitrosti komunikacij, beri interneta. Megabiti, gigabiti, samo da je »dovolj« in da deluje. Optična povezava mi v hišo pripelje internet, tako kot mi električna napeljava pripelje elektriko – deluje, pač. Hitro. Še posebej zdaj, ko mi je z nekaj brskanja po mojem usmerjevalniku Wi-Fi (Linksys WRT 32X) uspelo vklopiti 160 MHz širok frekvenčni pas (Wi-Fi 5!) in tudi prenosnik dosega skoraj gigabitne hitrosti.

Bolj me v zadnjem času zanimajo izdelki zabavne elektronike. Nedavno sem se, denimo, prepričal, da je čas za resen skok med pametne ure. Kaj pa vem, zakaj, priložnost je bila. Pametna ura Huawei Watch GT3 Runner ima sicer veliko stvari, ki jih ne potrebujem (denimo sledenje z GPS, za kar imam telefon), pa tudi igračk, ki se mi zdijo zabavne. Všeč mi je, denimo, da sem še bolj privezan v »online«, ko mi ura zabrni ob vsakem sporočilu. Tudi telefoniral sem že z njo, zabavno. Všeč mi je, ko po končani športni vadbi pogledam, koliko mi je uspelo utruditi srce, všeč mi je podatek, »kako dobro« sem spal, karkoli že to pomeni. Predvsem pa mi je všeč, da uro polnim le na 14 dni, česar sicer zmogljivejša konkurenca niti približno ne zmore.

Po novem uporabljam tudi »budse«, slušalke Samsung Galaxy Buds2 Pro, vendar izključno takrat, ko moram preglasiti hrup oziroma potrebujem mir. V letalu, denimo, čeprav to okolje zanje ni najbolj primerno, kar sem ugotovil, ko mi je slušalka padla pod Ryanairjevv sedež …

Za novo leto sem si privoščil pametni termometer Netatmo. Težko bi obrazložil, zakaj, všeč mi je pač vedeti, koliko stopinj (vlage, CO2, hrupa …) je doma in koliko na vrtu. V odlični aplikaciji in na spletni strani, ki se servira prek oblaka Netatmo. Nisem edini, lastnikov Netatma je v Sloveniji veliko, mi pokaže zemljevid.

In ko sem že pri »pametnih« napravah – tudi naša nova klimatska naprava ima seveda Wi-Fi možnost nadzora prek aplikacije. In če sem pred nekaj leti bentil čez klimatsko napravo Fujitsu, ki ima res obupno aplikacijo, lahko le malce bolje spregovorim o aplikaciji kitajskega podjetja Gree. Resda je lepše oblikovana, vendar se počasi poveže, me pogosto »meče ven« (odjavi), predvsem pa ni povezana z običajnim daljincem. Če za upravljanje uporabim (tudi) tega, se, denimo, podrejo vse nastavitve samodejnega vklopa v aplikaciji. Katastrofa. Zakaj je industrijskim velikanom tako težko najti in plačati resno programersko podjetje? Saj gre vendarle za največjega proizvajalca klimatskih naprav na svetu!

Domači oblak

Jure Forstnerič

Lani sem pisal o selitvi in z njo povezanimi novostmi, ki so se letos še nadaljevale. Povečal se je apetit po pametnih napravah – spomladi so prišle na vrsto luči in v kar nekaj izmed njih sem namestil Philipsove pametne žarnice Hue. Pri njih se navdušujem nad možnostjo spreminjanja »toplote« svetlobe, torej od hladne bele do zelo tople rumeno oranžne, odlične so tudi možnosti lastnih scen (»večerni mir«, »gledam TV« itd.) in programov (samodejni prižig ob sončnem zahodu in pred jutranjim vstajanjem).

Temu je sledil pametni zvočnik Ikea Symfonisk, združljiv s sistemom Sonos. V primerjavi z zvočniki bluetooth je ta samostojen, ne potrebuje neprestane povezave s telefonom. V mojem primeru večinoma predvaja glasbo, shranjeno na strežniku NAS. Spozna se tudi na pretočne storitve in tako kot žarnice omogoča programe, kot je jutranje predvajanje glasbe in podobno.

NAS imam že kakih deset let in že pred leti sem na njem postavil odprtokodni sistem Home Assistant kot stičišče pametnih naprav po stanovanju. Sistem zna upravljati zgoraj omenjene žarnice in zvočnik, v povezavi z usmerjevalnikom pokaže, kdo je doma, prek vmesnika Zigbee komunicira z majhnimi tipali za temperaturo in vlago, razporejenimi po stanovanju.

A apetiti so rasli še naprej in navdušil sem se nad idejo, da postavim namenski domači strežnik (ta je v zadnjih dneh leta že dobil pajdaša). Kupil sem majhen rabljen namizni računalnik za okoli 200 evrov, ki s pet let starim Intelovim procesorjem i3-8100t porabi zelo malo energije. Na njem je nameščen operacijski sistem Proxmox, rahlo prilagojen Debian, namenjen virtualizaciji, gosti pa vrsto odprtokodnih storitev. Nekatere kot virtualne naprave, večino pa v obliki kontejnerjev LXC ali Docker.

Zadnjih je že presenetljivo veliko. Če omenim nekaj zanimivejših – zapiski o programski in strojni opremi živijo v DokuWiki, zasebna birokracija v PaperlessNGX, opravke beležim v Vikunji. Za spletna iskanja gostim Whoogle, ki rezultate v Googlu očisti vsega balasta in nepotrebne nesnage. Za blokado spletnih oglasov na celotni mreži skrbi PiHole, ki je tudi lokalni strežnik, za hiter dostop do vsega skrbi nadzorna plošča Heimdall. Da je vse dosegljivo, mi sporoča Uptime Kuma, za dostop prek spleta je postavljen reverse proxy Caddy, ki promet do prave storitve na omrežju usmerja s požarnega zidu OPNSense. Vse storitve imajo vključeno prijavo, za dodatno varnost je na OPNSense nameščen dodatek CrowdSec, ki blokira naslove IP, znane po zlonamernem početju.

V domačem omrežju imam tako okoli 10 brezžičnih odjemalcev ter okoli 15 ožičenih. Zaradi večjih zahtev sem nabavil še mesh usmerjevalnika Synology.

Svet brez reklam

Matej Huš

Lani sem se odločil, da se bom sistematično izognil oglasom povsod na internetu, razen kjer bom izrecno želel njihov prikaz. Namestitev vtičnika AdBlock ali AdBlock Plus v brskalnike na namiznih in prenosnih računalnikih je osnova, ki jo obvlada skoraj vsak in jo rutinsko nastavim tudi vsem, ki mi prinesejo uredit računalnik. Skorajda ju nima smisla omenjati, zato pojdimo dalje.

Za širšo blokado oglasov na računalniku v vseh programih nastavim AdGuardove strežnike DNS neposredno v nastavitvah internetne povezave. Poizvedbe po domenah, ki strežejo oglase, bodo romale neposredno v koš. Še korak dlje je razmislek, ali bi to na domačem omrežju uredil enotno. Kjer naprave z internetom oskrbuje centralni usmerjevalnik, oglase poblokiram že tam. V ta namen sem kupil raspberry pi – lahko bi uporabil kakršenkoli star računalnik, a zaradi okolja in računa za elektriko velja vzeti čim manj potratnega – s kartico microSD ter mu nastavil statični IP v omrežju. Na operacijskem sistemu Raspberry Pi OS teče Pi-hole, usmerjevalnik pa vse poizvedbe DNS preusmerja nanj. Ta samodejno odfiltrira poizvedbe do domen, ki strežejo oglase, s čimer ti padejo v črno luknjo za pametne telefone, konzole, prenosnike, pametne televizorje in vse ostalo v domačem omrežju.

Trši oreh so pametni telefoni, kadar niso v domačem omrežju. V brskalniku Chrome na Androidu razširitev (extensions) ni mogoče namestiti, zato je za blokado oglasov najelegantneje zamenjati brskalnik. Že Firefox podpira dopolnitve (add-ons), med katerimi so tudi AdGuard Blocker, uBlock Origin ali Ghostery. Drži pa, da tudi Chrome globoko v nastavitvah skriva možnost blokiranja nekaterih oglasov (Settings > Site Settings > Ads in Pop-ups and redirects). Seveda pa lahko tudi na telefonu nastavimo DNS, ki bo blokiral oglase, denimo že omenjeni AdGuard.

Oglasi se znajdejo tudi v vsebinah, denimo podkastih in video posnetkih. Tam se jim izogniti ne da, ker so del vsebine, lahko jih le preskočimo. Gumbi za preskok naprej so nadvse uporabni. Youtube kot verjetno najpopularnejša pretočna storitev oglase predvaja pred video posnetki in med njimi, a jih Pi-hole večidel uspešno odfiltrira. Na poti, ko so naprave na drugih omrežjih, pa ima uradna aplikacija poleg oglasov še en velik problem – predvajanje ne deluje v ozadju, če nimamo plačljive različice. NewPipe je klon, ki zna vse, kar zna Youtube, in še več: poreže reklame, deluje v ozadju in omogoča prenos vsebin za kasnejši ogled brez povezave.

Za konec pa vendarle povejmo: ustvarjanje kakovostnih vsebin stane. Bodisi jih plačajo oglaševalci bodisi naročniki, a brezplačnega kosila ni. Kljub blokadi oglasov vendarle podprimo najboljše in največkrat obiskane spletne strani, saj sicer v prihodnosti ne bo več česa brati, poslušati ali gledati.

Elektronika z vezavo

Boris Šavc

Letos med novostmi osrednje mesto zaseda nov televizor Sony Bravia XR A90J, ki je zamenjal odsluženega Samsungovega. Pretočnim storitvam filmske, televizijske ter druge video zabave Netflix, HBO Max, Apple+, YouTube Premium, Amazon Prime, na katere sem naročen, sta se letos pridružili Disney+ in SkyShowtime in ploščatemu starcu je začela pešati pamet. Novinec težav z njo nima, zato vsebine omenjenih ponudnikov v trenutku in brez vidnih anomalij ter zatikanj prikaže na zaslonu OLED. Ta je kot nalašč za igre, zato Bravii družbo dela igralna konzola Sony PlayStation 5. Iger ne kupujem več, a se vseeno ne prištevam med pirate, saj so Japonci lani predstavili prenovljeni servis PlayStation Plus, ki mi v Premium različici nudi na stotine iger.

Telefona to pot nimam novega, saj Apple lani ni predstavil dovolj prelomnega modela, ki bi upravičil povišano ceno sveže naprave. Tako moj zvesti spremljevalec ostaja iPhone 13 Pro Max 512 GB, na katerem po novem zaganjam v večini primerov zgolj eno aplikacijo. To je Marvel Snap, trda droga v podobi igre s kartami, ki je zasvojila mobilni svet. Čeprav razvijalci trdijo, da niso naklonjeni sistemu »plačaj in zmagaj«, je igranje Snapa vseeno razdeljeno na sezone, ki na mesečni ravni zahtevajo svoj davek. Še ena naročnina, ki jo z veseljem plačam.

Namesto sodobnejšega telefona sem si omislil sosedom prijaznejše bobne. Yamaha DD-75 sicer niso pravi elektronski bobni, a iz njih izvlečem čisto spodobne ritme. Sploh po tem, ko sem priloženo nogo za bas zamenjal s pregrešno dragim pedalom Yamaha KU100 Silent Kick. Zakrnelo znanje vihtenja palic obnavljam s storitvijo Drumeo, kjer kot eden izmed številnih naročnikov sodelujem s priznanimi bobnarji z vsega sveta, igram priljubljene skladbe z lastnim tempom in se učim od mojstrov svojega posla.

Ob izteku leta mi je v roke priletela še pametna elektronska zobna ščetka Philips Sonicare 9900 Prestige, ki kljub nežnejšemu dotiku odstrani sedemkrat več oblog kot običajno pomagalo za čiščenje zob. Baje. V pripadajoči mobilni aplikaciji sledim uspešnosti vsakodnevnega početja. Ščetka ji sporoča, kateremu delu zobovja se premalo posvečam, ali zares dosežem vse dele ustne votline in kakšen je moj slog čiščenja. Zbrane podatke aplikacija prikaže v ličnem koledarju ter postreže s številnimi nasveti, s katerimi bodo moji zobje v prihodnosti optimalno čisti. Programski spremljevalec Philipsove ščetke je brezplačen, a sem prepričan, da mi bodo nove funkcionalnosti, o katerih bom lahko poročal naslednje leto, ponujene zgolj ob naročnini.  

S črno kapuco na glavi

Jurij Kristan

Na začetku 2022 je vse kazalo, da bom čez leto vendarle sestavil zmogljivo namizno delovno postajo, ki je bila pred tem zaradi predragih grafičnih kartic odrinjena na stranski tir, in se službeno pretežno ukvarjal z orodji CAD/CAE, natančneje s SolidWorks. Asusov prenosnik TUF Dash 15, ki sem ga v lanski izvedbi tega prispevka omenjal kot premostitveno napravo, je hitro dobil Maxlinov hladilni podstavek (DCX-025), ker ima ta serija računalnikov težave z zaviranjem moči zaradi visokih temperatur. Hrup prenosnika kljub temu še vedno preglasi podlogo, ki je obenem presneto uporabna kot nagibno stojalo za udobnejše tipkanje. Toda preostanek leta se nato ni odvil po pričakovanjih.

Februarja je Rusija sprožila invazijo na Ukrajino in tu res ni skrivnost, da sem na strani rumeno-modrih. Že prve dni vojne sem spihal prah s svojega znanja ... internetnega pobalinstva in se priključil Anonymousu. Kar me je hitro postavilo na realna tla, da že lep čas ne obvladam več niti vseh osnovnih funkcij Debiana, kaj šele kaj učinkovitejšega v smeri resnega hektivizma. Če sem najprej optimistično predvideval, da bom situacijo izrabil za učenje operacijskega sistema Qubes in penetracijskih orodij v Kaliju, je bila žalostna realnost takšna, da je bilo za to časa premalo, in sem večinoma preprosto uporabljal Tails. Se pravi, še eno Linuxovo distribucijo na osnovi Debiana, ki je primerna za pogajanje z live USB-ključka in vse zunanje povezave privzeto vozi skozi omrežje Tor. Na koncu nisem bil dosti več od srednješolskega script kiddieja, sem si pa vsaj končno postavil omrežni filter z raspberryjem pi in aplikacijo Pi-hole, s »stoletno« zamudo.

Po mesecu ali dveh sem se premaknil v OSINT oziroma open-source intelligence, se pravi brskanje za detajli o tem, kaj se na bojiščih dejansko dogaja. To pomeni, da sem visel na Telegramu ali Tiktoku (ja) in poskušal identificirati kraj, čas ter vpletene osebe. Za to obstaja množica pomagal, kot je SunCalc, ki simulira padanje sončne svetlobe, kar lahko usmeri na uro dogodka. Ali TinEye, eden najbolj široko uporabljanih iskalnikov po fotografijah (ki ni Google). Zainteresirani naj odjadrajo na bazo OSINT Framework, pri čemer velja omemba, da je kup programja tam že zastarelega.

Jeseni sem bil zaradi psihičnih in fizičnih težav, ki so nastale kot posledica takšnega udejstvovanja, prisiljen dejavnost prekiniti. Zaključek bo zato vnovič v zabavnejšem tonu: naposled sem našel čas in kupil VR-naočnike Quest 2, za katere sem sicer že pred tem zaradi testiranja dobro vedel, česa so zmožni. Ne, ne maram za Zuckerbergov Horizon Worlds, ker smrdi za znoret'. Klinc gleda metaverzum, bolje je igrati igrice.

Dolgočasno ni slabo

Anže Tomić

Morda to prinesejo leta ali pa pomanjkanje časa, a vsako leto me preseneti, kako malo je sprememb, ko naredim ta pregled.

»Kišto« sem si sestavil leta 2016 in 64 GB pomnilnika, prastari i5 in 1 TB SDD so povsem, ampak res povsem, dovolj še danes. To me tudi zaustavlja, da bi skočil na vlak Applovih računalnikov ARM. Zakaj bi menjal, če mašina mirno opravlja svoje delo? Letos mi je sicer umrl trdi disk, ki pa je bil varnostno kopiran z Backblazeom.

Tipkovnica je zdaj Keychronov Q1, ki je prišla z zamudo, a jo je bilo vredno čakati. V službi pa ostaja Vortex Race 3 in obe imata rjava stikala.

Službeni računalnik ostaja Thinkpad T490 z i7, s 16 GB pomnilnika in z 1 TB SDD. Lenovo me nikoli ni zares prepričal z ostalimi modeli, s thinkpadi pa še vedno nekaj delajo prav, ker mi je moj zelo prirasel k srcu.

Doma na obroke umira Chromebook Asus c302 Flip, ki bo posodobitve dobival le še do sredine leta. Treba bo najti zamenjavo in izbira bo med tablico in novim chromebookom.

Zdaj že leto živim z iPhonom 13 Pro, ki je O. K., a vedno, ko preizkušam Android telefone, se mi malce toži po Googlovem operacijskem sistemu. Največja slepa pega Appla (poleg tega, da ne obvlada slovenščine) je urejanje domačega zaslona. Tako groznega sistema držanja ikon in njihovega premikanja si ni izmislil še nihče.

Zaradi otrok ne upam menjati televizorja, tako da je naveza 1080p Bravia-Chromecast za zdaj povsem dovolj.

Bolj po sreči kot po pameti sem lani za radiatorje kupil Netatmo pametne termostatske ventile in zaradi cen v energetiki najbrž že privarčeval strošek nabave. Pametni radiatorji so ob pametnem detektorju dima najbrž najboljša investicija v pametni dom.

Zlato pravilo pri avdio opremi je: Če ti je všeč rezultat in vse dela, se ne dotikaj! Tega se držim, tako da za snemanje podkastov še vedno skrbi naveza Focusrite 18i20 z ojačevalcem za mikrofon DBX 286s. Glas pa zajema preveč dober Neumann KMS 105. Na terenu vse posname Zoom F6, ki včasih zaradi načina zajemanja zvoka meji na magijo. S F6 je namreč skoraj nemogoče posneti preglasen zvok.

Nintendo Switch, ki sem ga kupil lani, je super! Kombinacija prenosne in TV-konzole je res nekaj posebnega. Zaradi njega sploh še kaj igram, ker ga lahko vzamem kamorkoli, ko imam kakšno uro zase.

To besedilo nastaja v Writemonkeyju, avdio režem v Reaperju, operacijski sistem pa so Okna 10. Google Drive v navezi z Google Photos skrbi za sinhronizacijo med računalniki. Organizacija dela pa se zgodi v Todoistu, ki je postal nepogrešljivo orodje in ga priporočam, če iščete aplikacijo za produktivnost.

Applov ARM!

David Vidmar

Spustil sem se še dve stopnici globlje v Applov ekosistem in začel redno uporabljati izjemni MacBook Pro M1 v štirinajstpalčni različici. Po več kot 30 letih uporabe Oken prehod na drug operacijski ni bil trivialen, spoznal pa sem, da sem brez težav večsistemski.

Applovi mlinčki izstopajo tudi zaradi odlične programske opreme. Izpostavljam zaganjalnik programov in švicarski nož Raycast,ki mu na drugih operacijskih sistemih ni para. Prav tako, kljub mnogim poskusom, Okna še vedno čakajo svoj Brew, ki olajša nameščanje in vzdrževanje programja.

Med strojno opremo je nakup leta gotovo izjemen kompakten polnilec Anker 735, primerenza telefone in druge majhne naprave, ki z lahkoto napolni tudi prenosnik. Naivno sem ga uporabil z brezimnimi kitajskimi polnilnimi kabli z vgrajenim zaslončkom LED, kar se je izkazalo za napako, ki jo moram še popraviti.

Po letih uporabe brskalnika Firefox sem ponovno obupal in presedlal na (nekoč) zloglasni Edge, ki je pošast v preobleki in lahko navduši marsikoga, ki bi mu dal priložnost.

Ko nas je v začetku leta Google prestrašil, da bodo ukinili brezplačno gostovanje pošte na lastni domeni in se mi je s tem še nekoliko bolj zameril, sem zamenjal tudi način, kako uporabljam elektronsko pošto in se navadil na Spark. Spominja na odlični Inbox, ki ga je Google pred leti presenetljivo upokojil.

Klepetanja poskušam preseliti s kanalov Whatsapp, Viber, Messenger, Slack in drugih ostalih etično spornih na Signal in Discord. Tresoči se Twitter je še vedno najboljše konzumirati z neuradnim odjemalcem, zato na telefonu in na računalnikih uporabljam Tweetbot. Resneje bom pogledal čez planke na Mastodon, ko ista ekipa kmalu izda odjemalca še za to platformo. Po dolgih letih sem z odprtokodnim NetNewsWire ponovno začel brati vire RSS.

Pri odjemalcih za poddaje se ne morem ustaliti in kolobarim med Overcast, Pocket Casts in Castro. Glasba že leta prihaja s Spotifyja, za vrteče slike pa smo v družini sprejeli taktiko, da ponudnike krožno menjujemo, hkrati pa nikoli nimamo več kot dveh. Največ denarja pustimo Netflixu, sledi Disney+, občasno pa skočimo še na HBO in Voyo.

Domače omrežje in pametno stanovanje še vedno poganja Home Assistant, ki povezuje mnoge naprave, storitve in njihove dodatke. Med drugim tudi pametni zvočnik Google Home Mini, kije pri nas še vedno v redni rabi, čeprav marsikdo takšnim napravicam napoveduje skorajšnjo smrt.

Spremljanje športnega udejstvovanja prepuščam osveženi Apple Watch, med programsko opremo pa velja omeniti nagrajeno slovensko aplikacijo Gentler Streak, ki skrbi za mojo motivacijo za rekreacijo brez družabnih komponent in s tem povezanih pritiskov.

In ko smo že ravno pri slovenskih aplikacijah, nekaj dni pred prazniki sem začel preizkušati zelo dobrodošlo slovensko tržnico elektronskih in zvočnih knjig Mladinska knjiga PLUS. Upam, da je model vzdržen in dobičkonosen!

30 let razlike

Andrej Troha

Na mojem namizju sta lani pristala kosa železnine, ki po eni strani ne bi mogla biti med seboj bolj oddaljena, po drugi pa bi si bila težko bolj blizu. Loči ju natančno 30 let in vsak kos je v svojem obdobju predstavljal sam vrh grafične strojne opreme.

Prvi je Silicon Graphicsova grafična postaja Indigo² skupaj z izvirnim katodnim monitorjem, miško in izjemno tipkovnico. Celotna železnina tehta približno eno rusko poštno tono in nekajminutno razgibavanje pred dvigovanjem je sila priporočljivo. Pri Silicon Graphicsu namreč niso varčevali z materialom. Ohišje je jekleno in odeto v masivno plastiko, ki tako po barvi kot obliki težko skrije vpliv 90. let. Celotna vsebina je filigransko izdelana in kmalu postane jasno, zakaj je zadeva stala 50.000 evrov (preračunano v današnji denar). V podobnem cenovnem razredu je bila tudi programska oprema, ki je že takrat ni bilo moč kupili, le najeti. V zgodnjih 90. sem pogosto obiskoval sejme, od Systemsa do CeBita, in Siliconovi »štanti« so bili vedno najbolj oblegani in del nedosegljive pravljice vsakega računalniškega navdušenca, predvsem tistih, ki smo bili zaljubljeni v grafiko. Da pa Indigo ne bi tako samevala, se ji je nedavno pridružila še (rahlo) cenejša različica Indy, v še bolj »90« barvah.

Izkaže se, če čakate dovolj dolgo, se uresničijo vsake sanje. In če je Oto Pestner čakal 30 let, lahko tudi jaz.

Tudi po 30 letih Indigo deluje. In to še vedno šokantno hitro.

Drugi kos železnine, na tej strani časovne mavrice, pa je Nvidijina grafična kartica 4090 RTX (kako se obnaša, lahko preberete v Monitorju iz lanskega decembra). V prenatrpanem ohišju računalnika dela družbo marljivi 3090 in skupaj res olajšata delo. Predvsem v mojem primeru, kjer večina »softvera« zaprega GPU. Tako se najbolj sveža Cinema 4D in njen Redshift urno sukata in sličice izrišeta, kot bi mignil.

Če si nameravate omisliti podobno konfiguracijo, razmišljajte tudi o zasebni jedrski elektrarni … in se preselite ob kakšno reko, ki bo vse skupaj hladila.

Tako sta moje leto 22 zaznamovala dva »hardverska« presežka iz dveh zelo različnih obdobij.

Na zahodu ničesar novega

Alan Orlič

Seveda ne, saj se vse dogaja na vzhodu.

Januarja sem se začel počasi ozirati za novim (rabljenim) avtom, električnim, seveda. Računica je šla nekako tako: pogledam, koliko lahko dobim za svojega in koliko me bo stal bodoči kandidat, ter nato počasi do junija delam finančno konstrukcijo. A vmes so se Rusi odločili za sprehod do Kijeva in cene so zbezljale. Prvi cilj je bila Renault Zoe, na koncu sem se ves srečen usedel v Nissana Leafa, za katerega sem se s prodajalcem, znancem, dogovoril nekje na začetku ruskega maratona. Rabljena Zoe, na katero sem računal, predvsem zaradi kolikor toliko spodobne baterije, se praktično ni prikazala v Sloveniji, čeprav so jih na ceste spravili kar veliko.

Če ostanem še malo pri štirih kolesih … Od osebno preizkušenih novincev, ki jih je bilo bolj malo, sta izstopala Korejca, Kia EV6 in Hyundai Ioniq 5. Sveže oblike, spodobna notranjost in konkurenčne cene, če se jim sploh lahko reče konkurenčne, ker v vsakem primeru prebijajo vse razumne cenovne meje za ugoden družinski avto. Tudi Tesla Y je zelo spodoben avto, na pomanjkanje gumbov se hitro navadiš, pri pospeških pa vklopiš način »Chill«, saj zna biti športni rahlo brutalen. Sicer pa je zame avto še vedno le sredstvo, ki te mora od točke A do točke B pripeljati poceni in kolikor toliko spodobno. Trenutna situacija med električnimi avtomobili je zelo daleč od tega.

Čeprav je bilo v foto svetu nekaj novosti, recimo Nikon Z9, Canon R6 II ali že peta različica Sony A7R, mi starca, Sony A7 II in A7R2, še vedno dobro služita. Pridružil se jima je objektiv Samyang 135mm f1.8, ki za približno polovico cene opravlja 98 odstotkov dela originala, pa še tista dva odstotka odpadeta le zaradi izdelave in ne kakovosti posnetkov.

Od velikih še k čisto majhni novosti, mikrofonu Rode Wireless Go II. Predhodnik mi je dobro služil, a želel sem dva mikrofona, poleg tega je Rode dodal še varnostno snemanje v samo napravo, kar se je nekajkrat izkazalo za rešilno bilko. Zahteva malce več dela, a zvok je posnet, kar je najbolj pomembno.

Priznam, oziral sem se tudi za novo 360-stopinjsko kamero, električnim kolesom ter prenosnikom, a vse, kar že imam (že dobro desetletje), še vedno služi svojemu namenu.

Še en mini nasvet, če kupujete rabljene računalnike – kupujte poslovno linijo, ta je malo bolj vzdržljiva, včasih jo je tudi lažje popraviti, predvsem pa je cenovno ugodna.

Skratka, če zaključim – leto 2022, hvala in naj bo čim prej pozabljeno.

Brez motenj, prosim!

Domen Savič

Ekonomija pozornosti na neki način pomeni nagradnjo podatkovno ekonomijo, ki se je v zadnjem času pospešeno lotevajo regulatorji po vsem svetu in poskušajo zajeziti reko, ki je že večkrat poplavljala. Industrija se na drugi strani umika na bregove ekonomije pozornosti, ki za zdaj ostaja še neregulirana in tako spet prepuščena končnemu uporabniku.

Tako se je treba vedno bolj ukvarjati tudi z varovanjem svoje pozornosti in vedno več časa posvetiti izločanju motenj, ki nam jo kradejo. Začnete lahko že s svojim pametnim telefonom in z nastavitvami aplikacij za zmerno uporabo telefona (digital balance apps). Z njimi boste ugotovili, katere aplikacije vam kradejo največ pozornosti oziroma katerih se lahko znebite, saj jih sploh ne uporabljate.

Nato se lotite svoje spletne medijske diete in preklopite na bralnik virov RSS. Sam uporabljam Feedly, vendar je na tem področju veliko uporabnih programskih rešitev – priporočam, da izberete rešitev, ki bo delovala tako na namizju vašega računalnika kot tudi na pametnemu telefonu. Z branjem virov RSS se boste elegantno znebili oglasov in drugih motečih elementov na novičarskih straneh, hkrati boste novice pregledovali hitreje.

Nato lahko vojno ekonomiji pozornosti napoveste še z zamenjavo digitalnih pisarniških orodij. Podjetje Proton poleg šifrirane in zasebne elektronske pošte Protonmail po novem ponuja tudi spletni koledar in spletno shrambo ter boljšo integracijo s pametnimi telefoni, ki vam bo dodatno pomagala pri spremembi digitalnih navad.

In če smo že pri komunikacijskih orodjih. Če ste eden od ustvarjalcev digitalnih vsebin, potem je skrajni čas, da se odločite za novo pot distribucije svojih vsebin. Algoritemsko urednikovana družabna omrežja, ki vedno bolj omejujejo pogled in kradejo našo pozornost, se namreč vedno znova izkazujejo kot vedno bolj nehvaležna, zato se je pametno vrniti k osnovam, to so e-pošta in spletna mesta. Za e-novičnike je tukaj sistem Mailpoet, s katerim rešite tako oblikovalski kot tudi dostavljalski problem, boste morali pa za urejevalnik vsebin spletišča naložiti še Wordpress.

Hkrati bi se bilo priporočljivo odpovedati še ekonomiji pozornosti sistema Youtube in začeti svoje video posnetke odlagati na kateri od bolj nevtralnih platform, ki obstajajo na trgu. Izbire je več kot dovolj, za mir pred oglasi je tukaj Vimeo.

Za konec še zimzelena klasika – aplikacija Signal za klepet in klice prek spleta. Posebne razlage skorajda ne potrebuje, saj gre za rešitev, ki varuje vašo zasebnost ter omogoča fleksibilnost uporabe v več različnih operacijskih sistemih namiznih/prenosnih računalnikov in mobilnih platform. Ker jo RES morate imeti.

Od spleta do vršacev

Marko Kovač

Naj ta pregled začnem z najbarvitejšimi novimi orodji. Zaradi obširnega pisanja, ki bo luč sveta ugledalo to leto, sem se moral pozabavati z nekoliko naprednejšo predstavitvijo podatkov, ki presega že uveljavljeni Excel. Ta je postal žrtev lastnega uspeha, saj je univerzalni program, ki omogoča tako analizo podatkov kot programiranje in seveda predstavitev. S tem namenom je tudi omejen, da ne bi strašil nekoliko konservativnejših poslovnih uporabnikov, zato je bilo že le za nadgradnjo nabora grafov smiselno pogledati malce naokoli. Takoj za vogalom je Power BI, Microsoftov bratranec, ki ima nekaj prednosti, a hkrati tudi pomanjkljivosti. Nato je sledila zabava s spletnimi orodji. Ta po večini ponujajo tako brezplačno uporabo za priložnostni namen kot tudi celoviti in z vsemi žavbami namazan naročniški model za zahtevnejše. Vsaka spletna aplikacija zahteva kar nekaj prilagoditev načina dela, še posebej, ker so tovrstne aplikacije bolj namenjene dinamični spletni uporabi in morda nekoliko manj klasični papirnati tehnologiji. Med preizkušenimi in uporabljenimi bi omenil spletne servise Datawrapper in Rawgraphs, še najbolj pa me je navdušil Flourish. Zadnji je morda nekoliko preprostejši oziroma z manj strmo učno krivuljo, kar je pri priložnostni uporabi vsekakor prednost.

Poleti sem intenzivno razmišljal o robotski kosilnici, toda z njimi je še vedno več dela kot prihranjenega časa, zato smo se zadovoljili z novo baterijsko. Glede na to, da je njen operacijski sistem skrčen na čemeren rdeč gumb za vklop, verjetno ni zanimiva ne za urednika ne za bralstvo.

Zato pa mi je nekaj časa vzelo novo električno kolo – Frey Voyager Ultra AM1000 V6. Njegova poglavitna odlika je robustnost. Tako je trpežen aluminijasti okvir primeren za stare dedce v pajkicah (v svetu se je uveljavila kratica MAMIL oziroma Middle-aged Man in Lycra), motor pa ima hkrati dovolj navora in moči za pomoč pri pedaliranju v precej strme klance. Ustrezno kakovostne so tudi zavore in par jesenskih popoldnevov mi je kolo omogočilo vzpon na prve lokalne vzpetine. Ostale komponente pa so zanesljiva kombinacija preizkušene srednje kakovosti. Za nekoga, ki si je svoje zadnje novo gorsko kolo privoščil pred dobrima dvema desetletjema, je položaj na sodobnem kolesu precej nenavaden, toda sčasoma sem se navadil na bolj agresivno držo. Proizvajalec kolesa je sicer res kitajski (no, roko na srce večina koles tako in tako prihaja z Daljnega vzhoda), pri pošiljanju pa sem spoznal vse poepidemične zamude dobavnih verig. Ob tem me je presenetilo, da je (bila) podpora kupcem veliko boljša kot v lokalnih »štacunah«, pri čemer prodajalci niso vsiljevali dražjih in manj primernih modelov. A najbolj všeč mi je, da mi kolo omogoča solidno rekreacijo na zraku in terenih, kamor le z lastno močjo ne bi več prilezel.

Končno ledice in daljinski vklop!

Simon Peter Vavpotič

Konec lanskega leta mi je prekipelo, saj je odslužena neonska razsvetljava v kuhinji ne le porabila veliko preveč energije, ampak je tudi vse slabše in vse bolj rumeno migetajoče svetila – tudi z novimi neonskimi cevmi.

Kar prek spleta sem zato nabavil petmetrski trak belih LED, ki je končno zadovoljil moja pričakovanja. Trak sem razrezal in kose, ki sem jih nato s spodnje strani nalepil na kuhinjske omarice ob barvnih trakovih LED ter jih povezal z električnim napajanjem.

Na močno in povsem belo svetlobo se je bilo v začetku vseeno nekoliko težko navaditi, še posebej zjutraj, zato sem se odločil, da izdelam krmilnik osvetlitve LED. Lahko bi ga kupil, ampak potem bi imel le kakih šest nastavitev svetlosti in nove osvetlitve ne bi mogel upravljati tudi iz peceja. Kakorkoli, nastal je računalniško krmiljen tranzistorski zatemnilnik s tremi elektronskimi stikali za vklop in izklop posameznih delov traku LED in z upravljanjem prek sodobnega infrardečega daljinca bolj ali manj neuporabnega miniaturnega televizorja, s katerim ne moremo spremljati zemeljskih digitalnih kanalov. Uporabil sem ga za nastavljanje svetlosti in vklop posameznih delov traku LED.

Krmilnik osvetlitve sicer odlično deluje in si tudi samodejno zapomni zadnje nastavitve, letos pa bo dobili še razširitev za krmiljenje barvnih trakov LED in novo programsko premo za uravnavanje barv, ki spominja na tisto pri boljših barvnih tiskalnikih, ki imajo poleg barvnih tonerjev tudi črnega. Pri svetilih LED lahko podobno za osnovo uporabimo svetlobo belega traku LED, ki ji prilagodimo intenziteto in jo obarvamo z barvnim trakom LED.

Za pravo koreografijo barv in svetlobe bo treba še nekoliko dopolniti programsko opremo. Podoben komercialni krmilnik skoraj gotovo ni prav poceni, saj imajo barvni in beli trakovi LED različne električne priključke.

Krmilnik za daljinski vklop in izklop raspberry pija prek Wi-Fija pa je nastal predvsem iz potrebe, saj za našega odraščajočega najstnika ni dobro, da bi cele popoldneve preždel pred računalnikom. Ne zaleže niti skrivanje napajalnika, saj imajo primeren napajalnik danes že vsi novejši pametni telefoni. Kakorkoli, krmilnik tehnično ni zelo zahteven, vendar sem se moral potruditi, da sem ga stlačil v minimalistično ohišje raspberry pija in mu zagotovil napajanje prek njegovega razširitvenega konektorja, saj le tako od zunaj ni opaziti ničesar, kar bi se dalo odstraniti in nadomestiti. In zdaj ga lahko izklopim prek pametnega telefona ali druge naprave z Wi-Fijem ...

Krmilnik osvetlitve LED v odsluženem napajalniku za PC

Leto v znamenju mobilnosti in družinske reciklaže

Vladimir Djurdjič

Če primerjam zadnjih nekaj let, sem 2022 preživel precej več časa zunaj, v naravi. Verjetno zato ni presenečenje, da je večina izdelkov, ki sem si jih omislil, tako ali drugače povezana z mobilnostjo in zunanjimi aktivnostmi.

Ena večjih investicij je bil sodobnejši Apple iPad Pro, ki je zamenjal prejšnjega, pet let starega. Mimogrede, s starim ni čisto nič narobe, razlog za zamenjavo je, da smo ga morali »reciklirati« za družinske potrebe. V primerjavi s starim ima dvakrat več pomnilniškega prostora, kar pride pri mojih navadah in razvadah še kako prav.

Predvsem me je presenetila hitrost delovanja, saj tablica uporablja znameniti procesor M1. Tudi najzahtevnejši programi, denimo za obdelavo glasbe, video posnetkov in fotografij, delujejo na novi tablici občutno hitreje. Ipad je postal trenutno najzmogljivejši računalnik v družini, česar si pred časom ne bi niti predstavljal.

Sredi leta se je ponovila zgodba, tokrat pri telefonih. Že desetletje sledim Applovi družini telefonov. Tokrat je, ob spletu nekaterih okoliščin, padla izbira na iPhone 13. Celoten vtis je pozitiven, predvsem kar se tiče fotografskega dela in vzdržljivosti akumulatorja. Zelo zanimiv se mi zdi Cinematic Mode snemanja video posnetkov. Zanimivo pa je, da je iPhone 13 obenem pokazal, kako dober je bil njegov predhodnik, pri meni iPhone XR, ki mu za vsakdanjo rabo prav nič ne manjka. Ker so te razlike med generacijami zelo majhne, nikakor ne pogrešam še nekoliko novejšega iPhona 14.

Kar nekaj manjših investicij sem opravil na področju kolesarjenja, kjer mi pomaga vse več tehnologije. Pametna čelada Xiaomi Smart4U mi omogoča udobno prostoročno uporabo telefona, poslušanje napotkov navigacije in občasno komunikacijo z drugimi kolesarji, ker imajo nekateri med njimi tudi enako čelado in imamo torej v skupini »intercom« za nujna obvestila.

Kar se tiče kolesarjenja, ne morem prehvaliti programa Bikemap, ki me zna voditi pravilno skoraj po vsaki kolesarski stezici. Hvaležen sem tudi vsem, ki na platformi delijo informacije o preverjenih poteh. Doslej preizkušeno na več koncih Slovenije in povsod se je izkazal za pravi »Google Maps« za kolesarje. Seveda ne smem pozabiti tudi na program Strava, ki je prav tako redno v rabi pri vseh športnih aktivnostih.

Še ena dolga leta uporabljena naprava je šla v družinsko »reciklažo«: dolga leta zvesti pomnilniški sistem NAS. S prejšnjim sem bil vedno bolj na testnem s prostorom, procesor pa ni znal več dovolj hitro servirati virtualiziranih aplikacij (kontejnerjev). Ostal sem pri istem proizvajalcu, ki je Synology DS920+ – ne samo zato, ker sodi med najboljše, temveč sem si z leti nabral kopico znanja, kako ga je treba upravljati.

3D-prostor tako in drugače

Peter Gedei

Letošnji Fujijevi prenovi paradnih digitalnih fotoaparatov se tudi meni ni uspelo izogniti. Na koncu je bila izbira težka, saj so izdelali kar tri modele višjega razreda. Najlažje sem izločil najdražjega H2s, med T5 in H2 pa so odločale majhne, a pomembne razlike. Nazadnje se je domačemu taboru fotoaparatov pridružil Fuji X-H2, čeprav je bila ena izmed dilem okoli vrtljivega ali nagibnega LCD-zaslona prisotna že pri prejšnjem modelu T4. Zagotovo pa se bo fotoaparatom pridružil tudi naslednik T-30, ki z izredno majhnim in s priročnim ohišjem še vedno predstavlja primaren izbor za situacije, kjer sta teža in volumen opreme nadvse pomembna.

Na takšne podvige težko vzamem še sestavljen 3D-komplet dveh fotoaparatov Sony a6400, zato vedno zastrižem z ušesi ob najavi kakšne nove 3D-alternative. Ker je 3D v popolnem komercialnem mrtvilu in novih izdelkov ni na spregled že slabo desetletje, je bil žepni fotoaparat Qandao QooCam EGO z dodanim stereoskopom za pregledovanje posnetkov deležen primerne pozornosti. A se je na koncu izkazal za bolj kot ne igračo s podpovprečnimi posnetki. Te dni se je tudi Asus lotil 3D-izkušnje z novim prenosnikom z zaslonom OLED ProArt Studiobook 16 3D OLED, kar je morda znanilec novega upanja, da bo 3D počasi le vstal od mrtvih. Ali pa tudi ne.

Več veselja sem si lahko privoščil v prostorskem zvoku novih slušalk Sony WH-1000XM5. Čeprav gre za drage slušalke, ki si jih običajno ne bi privoščil, mi je v pomoč priskočila država z digitalnimi boni, ki sem jih zaplenil otrokom, zato je bil nakup precej manj boleč. Prvo navdušenje nad odlično odpravo šumov in zvokov je kmalu nadvladal prostorski. Najlepše bi bilo seveda poslušati vso glasbo v takšnem načinu, vendar pa jo je treba ponovno zmiksati. Prva spoznavanja lahko opravite tudi prek Youtuba, za radovedne pa je na voljo brezplačni program DearVR Micro.

Še bolj impresivni in hkrati strašljivi so novi algoritmi umetne inteligence (AI), nad katerimi se verjetno navdušuje ves digitalni svet. Priznam, tudi sam sem med njimi, čeprav bi me kot kreativno osebo moralo precej skrbeti, kakšne stvaritve bo algoritmom uspelo sprocesirati čez kakšno leto ali dve. Naj bo konkurenca ali ne, zagotovo bo AI v veliko pomoč na mnogih področjih in za zdaj je (ali pa bo morda vedno?) še brezplačna. Kot mnogim drugim se je tudi pri meni največkrat zagnal Midjourney za generiranje slikovnega materiala, za dobro voljo so poskrbeli pogovori s ChatGPT, največkrat pa sem do zdaj zagnal Whisper. Ta uspešno pretvori govor v tekstovno datoteko in ga po potrebi tudi prevede v angleščino, kar pa seveda lahko uredimo tudi z Googlom. Razume večino svetovnih jezikov, tudi slovenščino, in to brezplačno, v nekaj letih pa je s stalnim nadgrajevanjem postal že zelo zanesljiv.

Stati »inu« igrati

Matic Gselman

Imam rad staro robo. Recimo, 20 let star, v usnje oblečen Logitechov Schumaher edition volan, ki je tedaj stal resne denarje in sem ga za darilo izsilil od staršev in punce. Še vedno dela.

Sicer gre za opremo človeka, ki stanuje v utesnjeni garsonjeri, je pišoči »freelancer« in to pogosto počne tudi na terenu. In se, zrelim letom navkljub, še vedno rad igra! Osrednji oltar tako predstavlja »stacionarec«, zgrajen pred petimi leti okoli i7-6700K. Mimogrede, notranjost ohišja je DIY osvetljena na temo razlivajoče se lave, kar je tedaj sprožalo zgražanje Monitorjevega urednika. Zaslon je prastar LG Ultravide, z ločljivostjo 2.560 x 1.080 pik, ki prav fino služi tudi za ogled kakega filma iz pisarniškega stola.

Ker sem podivjan in brez nadzora, ponoči pogosto letim s simulacijama DCS in Flight Simulator, zato sta na »komp« priključena še Thrustmasterjev HOTAS Warthog, ki vzbuja strahospoštovanje obiskovalcev, in TrackIR v5 za gledanje po navideznih kokpitih.

Za kino zabavo skrbi kakih šest let star projektor Infocus IN8606HD, skombiniran s platnom, ki se spušča izpod stropa. Za ta del zvoka skrbijo zvočniki Genius SW-HF 5.1 5200, s katerimi občasno povežem tudi Rolandove elektronske bobne, ki so pri meni že pred leti zamenjali jedilno mizo.

Pri delu pod milim nebom uporabljam Dellov XPS, ki se je v nemogočih pogojih – razen da mu je razneslo eno baterijo – res izkazal s trpežnostjo glede prahu in vlage.

Telefoniram na poldrugo leto starem S21 5G, ki sem ga kupil res na hitro in mu očitam, da sem ga besno preplačal. Z njim zato sploh nisem zadovoljen in ne zasluži ovitka ter ga občasno grdo odvržem. Pa je kot nalašč še vedno videti kot iz »fabrike«.

Za arhive in varnostne kopije je zadolžen že prileten Synologyjev Diskstation z 2 TB kapacitete, ki tihotno in zanesljivo melje v ozadju. Ko smo ravno pri postranskem shranjevanju, kadar sem na terenu, z mano hodi še star in neomrežni WD Book, ki ima prav tako 2 TB prostora. Ta na odročnih krajih omogoča souporabo velikih datotek tudi brez povezav in s tehnično manj usposobljenimi kolegi. Ker veliko spim po hotelih, je WD, kombiniran s Chromecastom, tudi fina shramba za nišne filme in serije, ki jih na pretočnih storitvah ni najti.

Da počasi zaokrožim zabavni del … Za bralne vsebine je zadolžena Kobova Clara, na kateri je nameščen tudi Biblos za izposojanje knjig iz državnega knjižničnega sistema. S koboti nisem najbolj zadovoljen, po izteku garancije začno slabo prenašati vlažno tropsko vreme in tale je že tretji. Biblos gor ali dol, naslednjič se verjetno vračam na kindla!

Videe službeno montiram v Avidu, sicer pa na Youtubu.

Lazy glasses. Analogni, a spregledan pripomoček za gledanje filmov in branje v vodoravnem položaju.