Živeti brez Googla - bodimo alternativni
Bržkone v zgodovini še ni bilo podjetja, ki bi bilo tako vsenavzoče v vsakdanjem življenju, kot je Alphabet oz. njegovo hčerinsko podjetje Google. Če smo povezani v splet (in menimo, da med bralci naše revije ni veliko takih, ki bi se izogibali internetu), se neprestano srečujemo s storitvami, ki jih ponuja velikan iz Mountain Viewa v Silicijevi dolini. Kaj pa, če tega nočemo?
Spletni velikani so zadnje čase na slabem glasu. Skorajda ne mine teden, da ne izvemo za nov vdor v Facebookove podatke, za Amazonovo izkoriščanje delavcev v skladiščih ali pa za politične manipulacije teh ali onih volitev v družabnih omrežjih. Med vsemi velikani, ki neprestano nastopajo v medijih, pa najmanj omenjajo prav največjega – Google.
Google je podjetje, ki nas verjetno pozna bolje, kot se poznamo sami, saj ima o vseh nas zbrano nepredstavljivo število podatkov. Ob tem podjetje, ki je pred leti imelo za svoje vodilo »Don’t be evil« oz. »Ne bodi zloben«, v zadnjem času sprejema odločitve, ki so dvignile nemalo prahu tudi med zaposlenimi – od sodelovanja s Kitajsko pri vzpostavitvi cenzuriranega iskalnika do razvoja umetne inteligence za vojsko. Čeprav podjetje ne nastopa v medijih tako pogosto kot Facebook, ki ima, kot kaže, redne težave z varnostjo naših zasebnih podatkov – v zadnjih letih smo izvedeli samo za en razmeroma obskuren vdor v podatke uporabnikov Google+ – je podjetje tudi glede tega sprejelo do uporabnikov neprijazno odločitev, saj so o vdoru javno spregovorili šele pol leta po tistem, ko se je zgodil.
Pri drugih spletnih velikanih žrtvujemo razmeroma malo udobja pri rabi interneta, če jih nehamo uporabljati. Redki so tisti, ki ne morejo preživeti brez Facebook ali Instagram profila (morda se malenkost težko izognemo, recimo, Whatsappu, ki je v Evropi tako rekoč nadomestil SMSe in je prav tako v lasti Facebooka), nakupovanju v Amazonu se izognemo brez težav (vsaj zaenkrat), Snapchata pa pravzaprav niti mladi ne uporabljajo več. Precej težje pa se izognemo rabi Googlovih storitev, saj so povsod. Interneta ne moremo uporabljati brez iskalnika (Googlov je največji), elektronske pošte (Gmail), pametnega mobilnika (Android), na vseh napravah potrtebujemo brskalnik (Chrome), sodobno podjetje pa si težko predstavljamo brez rabe vsaj nekaterih oblačnih rešitev (G Suite). Google je, v dobrem in slabem, sinonim za velik del spleta.
Tudi če nas zasebnost v spletu ne gane (saj menda nimamo kaj skrivati), spada pod osnovno higieno varne rabe spleta tudi to, da vemo, kaj se dogaja z našimi zasebnimi podatki – tudi zato, da se pravočasno odzovemo, ko se npr. naša kreditna kartica znajde na seznamu, ki si ga podajajo spletni prevaranti. Pa tudi sicer se splača vedno imeti v rokavu kakšno alternativo -- Google je v preteklosti »ubil« že ničkoliko storitev (nekateri še vedno pogrešamo Google Reader, naj počiva v miru), kmalu gre na tnalo Google Inbox; ali pa je spremenil pogoje, pod katerimi so dostopne (kar vedo vsi, ki so imeli pred leti na svoji spletni strani integrirane zemljevide Google Maps).
Pri pregledu alternativ smo se osredotočili na tiste, ki v primerjavi z Googlovimi storitvami ponujajo več zasebnosti in nadzora nad našimi podatki (tako npr. kot alternativo za Google Drive ne bomo predlagali Dropboxa ali OneDrivea in Bing ne bo prva izbira, ko bomo iskali alternativni iskalnik po spletu). Obenem pa smo izbrali samo take, ki so po funkcionalnosti blizu ali v določenih ozirih celo boljše od Googlovih. Bolj ali manj vse storitve lahko uporabljamo povsem neodvisno drugo od druge ali v kombinaciji z Googlovimi storitvami. Predlagali pa smo tudi kakšno rešitev za tiste, ki želijo »svoj oblak« vzpostaviti in vzdrževati na lastnih strežnikih.
Iskalnik
Google je svoj neustavljivi pohod med internetne velikane začel z iskalnikom – in še danes gre za osrednjo storitev, ki mu prinaša največ prihodkov iz oglaševanja. Googlov iskalnik je daleč najboljši, tega mu ne moremo oporekati, a je med rezultati precej oglasov. Poleg tega s tem, ko pri iskanju upošteva našo zgodovino, rezultate čedalje bolj prilagaja našim interesom – to pomeni, da smo čedalje bolj zaprti v nam prilagojen del spleta. Če hočemo iskati bolj splošno, je to lahko tudi slabost.
Med iskalniki je v zadnjem času v največjem vzponu DuckDuckGo. Avtorji »racmana« postavljajo na prvo mesto glede zasebnosti uporabnikov – anonimizirane podatke o iskanjih sicer posredujejo tretjim osebam, a ne zbirajo nobenih informacij o posameznih uporabnikih in ne shranjujejo zgodovine iskanja za posameznike. Prikaz iskalnika si lahko prilagajamo (npr. ponoči ga lahko nastavimo na temno ozadje), oglasov in sponzoriranih zadetkov ni.
Če želimo zaradi boljše zaščite zasebnosti uporabljati iskalnik, ki je stacioniran v Evropski uniji, je najboljša izbira Qwant. Iskalnik je bil najprej namenjen francosko govorečim uporabnikom, danes pa v Franciji in Nemčiji uporablja lastno tehnologijo za iskanje, za preostanek spleta pa anonimizirane rezultate iz Microsoftovega Binga.
Če se kljub temu ne želimo odpovedati Googlovemu iskalniku, a želimo biti pri iskanju anonimni, je izbira Startpage. Slednji v ozadju uporablja Googlov algoritem, a brez dodatnega sledenja – gre torej za nekakšnega posrednika, ki pred Googlom skrije podatke o nas. Še korak dlje pri tem pristopu pa gre Searx – odprtokodni iskalnik, ki ga lahko uporabljamo kot spletno storitev (nameščenih je nekaj sto javno dostopnih iskalnikov, ki temeljijo na Searx), namestimo ga lahko tudi na svoj strežnik. Tudi Searx, podobno kot Startpage, deluje kot posrednik do dejanskega iskalnika, ki poskrbi za anonimizacijo, pri tem pa nismo omejeni samo na Google, saj podpira več kot 70 različnih spletnih iskalnikov – sami si izberemo, katere (lahko tudi več hkrati) bomo uporabljali.
Brskalnik
Spleta dandanes ne moremo uporabljati brez iskalnika in brskalnika. Google Search in Chrome sta daleč najbolj priljubljen tandem, imamo pa tudi pri izbiri brskalnika na voljo kopico alternativ.
Firefox posebne predstavitve ne potrebuje – gre za enega izmed »velike trojice« spletnih brskalnikov in je na voljo v tako rekoč vseh okoljih – na namizju in mobilnih napravah. Po funkcionalnosti je ta odprtokodni brskalnik povsem primerljiv z Google Chromom, ponuja pa tudi sinhronizacijo podatkov med različnim napravami (npr. zaznamkov ali odprtih zavihkov) in napredno zaščito pred sledenjem. Če pri sinhronizaciji ne zaupamo Firefoxovim strežnikom, lahko vzpostavimo tudi lastnega – pri tem je žal treba kar nekaj telovadbe, pa tudi zanesljivost ni ravno najboljša.
Če se nočemo odpovedati Chromu, oz. hočemo brskalnik, ki bo karseda blizu Chromu, je prva izbira Brave Browser. Brave, na voljo je za namizne in mobilne naprave, postavlja v ospredje zaporo oglasov in zaščito pred sledenjem, temelji pa na Chromiumu, odprtokodnem jedru Google Chroma. To pomeni, da lahko z njim uporabljamo preobleke in vtičnike za Chrome, zaenkrat pa še nima možnosti sinhronizacije med različnimi napravami (avtorji jo obljubljajo še letos). Posebnost Bravea je, da razvija lasten sistem za plačevanje avtorjev v spletu z mikrotransakcijami (temelji na kriptožetonu BAT), ki bo alternativa oglaševanju za spletne vsebine – če nam bodo avtorske vsebine všeč, bomo lahko avtorja nagradili.
Med brskalniškimi alternativami moramo omeniti še Opero in Vivaldi, ki pa nista odprtokodna.
E-pošta
Bolj ali manj vsakdo med nami je dosegljiv na ime.priimek@gmail.com – pri nas (pa z redkimi izjemami tudi po svetu) je Gmail daleč največji ponudnik spletne pošte. Pri izbiri alternativnega ponudnika predlagamo take, ki poskrbijo za dodatno zaščito oz. šifriranje vaše pošte. Če tega ne potrebujete, oz. vas to ne zanima, je naš predlog, da še naprej uporabljate svoj stari poštni naslov, pri čemer je Gmail med ponudniki tudi po našem mnenju med najboljšimi.
ProtonMail je daleč najbolj znan ponudnik varnega e-poštnega predala. Na voljo je tudi brezplačno, za polno funkcionalnost pa bomo morali izbrati enega izmed plačljivih paketov. Je brez oglasov in sledenja. Strežnike ima v Švici, za najvišjo varnost pa poskrbimo, če si dopisujemo samo z drugimi uporabniki ProtonMail. Če pa pošiljamo sporočila na naslove drugih ponudnikov, imamo možnost samodejnega šifriranja sporočil po standardu PGP. Načeloma (to velja za vse ponudnike, ki šifrirajo sporočila, še preden gredo na strežnik) moramo ProtonMail uporabljati v spletnem brskalniku ali z njihovimi aplikacijami, na namizju pa imamo možnost, da ob pomoči posredniškega strežnika ProtonMail Bridge uporabljamo tudi katerikoli drug e-poštni program.
Tutanota je nemški ponudnik e-pošte, ki je po lastnostih še najbliže ProtonMailu. Po funkcionalnost nekoliko zaostaja, tudi aplikacije so npr. malce manj dodelane, zato pa ponujajo v primerjavi s ProtonMailom še nekoliko več varnosti – prvi namreč zakodira samo vsebino sporočila, Tutanota pa tudi metapodatke. Dodatna prednost Tutanote je, da so plačljivi paketi nekoliko cenejši.
Android
Pri izbiri alternative Googlovemu operacijskemu sistemu za pametne telefone Android imamo hkrati najlažje in najtežje delo – edina primerljiva alternativa Androidu je iOS, se pravi, da velikega brata Google zamenjamo z velikim bratom Applom. Argument za menjavo v Applov ekosistem je lahko kvečjemu ta, da Google služi z oglasi na podlagi naših podatkov, Apple pa s prodajo naprav – kar vsaj v teoriji pomeni (v praksi pa verjetno ne), da zbira manj podatkov o svojih uporabnikih. Seveda pa si s tem tudi omejimo izbor naprav. Če je v svetu Androidov izbira različnih telefonov skoraj neomejena, smo pri Applu omejeni na iPhone – ti pa so na voljo samo v najvišjem cenovnem razredu.
Tehnično bolj veščim zato predlagamo, da si omislijo androidni telefon, ki podpira sistem LineageOS. Gre za odprtokodni operacijski sistem, ki temelji na Androidu, a ne zajema Googlovih storitev. LineageOS ne moremo namestiti na katerikoli telefon, zato se splača že vnaprej preveriti, ali je naš model podprt (seznam podprtih naprav je sicer dolg). Po LineageOS lahko posežemo tudi, če imamo starejši telefon, za katerega ni več popravkov in nadgradenj – namestitev alternativnega sistema pogosto pomeni, da smo pridobili še nekaj let rabe. Za nameščanje aplikacij imamo na voljo trgovino F-Droid, kjer so zbrane odprtokodne androidne aplikacije (ni jih malo), z nekaj dodatnega dela (ki sicer ni v skladu z Googlovimi pravili in pogoji rabe) pa lahko vanj namestimo tudi trgovino Google Play in preostale Googlove storitve – a to nekako (razen v že omenjenem primeru nadgradnje starega telefona) ubije smisel celotnega postopka.
Drugi operacijski sistemi za mobilce (med njimi jih je tudi nekaj, ki merijo predvsem na zasebnost iščoče uporabnike) so zaenkrat preveč obskurni, da bi bili primerni za širšo rabo.
Oblačni disk
Za shranjevanje podatkov v oblaku večina pri nas uporablja Dropbox, ne Google Drive, a vsi pomisleki o zasebnosti in varnosti podatkov veljajo za obe podjetji.
Sync je po fukcionalnosti primerljiv z DropBoxom, z eno izjemo – vse naše datoteke se zakodirajo, še preden se prenesejo v oblačni strežnik. To v praksi sicer pomeni, da imamo dostop do njih samo z aplikacijami Sync (do Drivea in Dropboxa lahko, če dovolimo dostop, dostopamo s celo paleto orodij in storitev). Brezplačen račun nam ponuja 5 GB prostora, za več pa moramo doplačati – pri tem je cena povsem primerljiva ali celo ugodnejša kot pri največjih ponudnikih.
pCloud je izbira za tiste, ki ne želijo uporabljati storitve s sedežem v ZDA, saj gre za švicarsko podjetje. Brezplačno ponujajo 10 GB prostora, a z opombo, da je šifriranje datotek na voljo samo v plačljivih paketih – pa še to za dodatno doplačilo. Posebnost pClouda pa je, da ponujajo ob mesečni in letni naročnini tudi možnost enkratnega plačila. Storitev lahko nato uporabljamo, dokler bo na voljo, brez dodatnih stroškov.
Napredni uporabniki pa imajo še eno možnost – še naprej lahko uporabljajo staro storitev za shranjevanje v oblaku, a z dodatno storitvijo: šifriranjem pred sinhronizacijo. Najbolj priljubljena rešitev je Cryptomator, ki deluje z vsemi najbolj priljubljenimi ponudniki oblačnega prostora, je odprtokoden in ponuja še vrsto dodatnih zmožnosti. Alternativa je tudi, da namesto oblaka uporabljamo lasten strežnik, ki temelji na okolju NextCloud, pri čemer lahko poleg oblačne shrambe postavimo celoten nabor spletnih storitev kar pri sebi.
Fotografije
Google Photos vsem uporabnikom ponuja brezplačen prostor za shranjevanje fotografij s samodejnim nalaganjem iz telefona, ob tem pa ponuja tudi samodejno urejanje, lepljenje panoram, izdelavo video predstavitev … vse, kar nekdo, ki ni fotograf, potrebuje. Če doplačamo za prostor na Google Driveu, pa fotografije shranjuje tudi v polni ločljivosti (pri brezplačni različici jih nekoliko stisne in, če je ločljivost prevelika, tudi pomanjša, a povprečnim očem to ni vidno). Donedavna se je kot alternativa Google Photos največkrat izpostavil Yahoojev Flickr, ki pa z zadnjimi spremembami, vsaj v brezplačni različici, ni več uporaben, tako da moramo poseči po plačljivi različici.
Alternativa shranjevanju na Google Photos je shranjevanje na katerega izmed drugih oblačnih ponudnikov (vsi prej našteti ponujajo samodejno nalaganje fotografij iz mobilne naprave v oblak) ali pa na lasten strežnik (tudi večina rešitev za postavitev lastnega »oblaka« ponuja to funkcionalnost). Integracije orodij za samodejno obdelavo fotografij pa, vsaj zaenkrat, ne ponuja nobena alternativna rešitev.
Video in glasba
YouTube lahko kot gledalec uporabljamo, ne da bi bili prijavljeni v Google. Sicer izgubimo nekaj napredne funkcionalnosti (npr. nismo obveščeni, ko neki avtor, ki ga spremljamo, naloži nov video), dostop pa imamo do vseh videov, tudi z dokaj pogostimi oglasi.
Če pa YouTube uporabljamo predvsem za objavljanje lastnih videov, smo precej bolj omejeni, saj v bistvu ni alternative. Še najbližje je Vimeo, ki pa za avtorje ni brezplačen (oz. hitro pridemo do meje, ko moramo poseči po plačljivem računu). Poleg tega je skupnost na Vimeu precej bolj nišna, tako da če potrebujemo samo repozitorij za deljenje videa na drugih kanalih, bo tudi Vimeo ok, če pa hočemo za lastne video vsebine kar največji doseg (ker se s tem, recimo, preživljamo), pa brez YouTuba ne bo šlo.
Preostale večje spletne video storitve so bodisi v lasti katerega izmed drugih velikanov (Facebook, Twitch v lasti Amazona, Mixer je Microsoftov, Periscope za Twitterjev), bodisi manj primernee za objave lastnih videov – PornHub ima dejansko tudi kategorije za videe, ki niso pornografski, a bržkone kljub vsemu ne gre za najprimernejše odložišče posnetka z zadnjega rojstnega dne (čeprav avtorji menda razmišljajo tudi o povsem ločeni storitvi).
Google Play Music se med uporabniki nekako ni prijel, zato ga bo Google v naslednjem letu opustil in predstavil alternativno storitev YouTube music. Večina uporabnikov pretočnih glasbenih stortev pri nas že danes uporablja katero izmed alternativ, predvsem Apple Music in Deezer. Spotify, ki najbolj uporablja storitev za pretočno poslušanje glasbe, pa v Sloveniji (še?) ni na voljo. Za zasebnost (če že ne do žepa) najprijaznejša možnost pa je seveda nakup albumov namesto pretakanja glasbe, s čimer poskrbimo še za to, da imamo dostop do svoje glasbe tudi, ko nismo povezani v splet.
Gesla in osebni podatki
Večina uporabnikov Googlovih storitev, predvsem Chroma v navezavi z Googlovim računom, pozabi, da je Google tudi največji repozitorij shranjenih gesel in drugih podatkov, npr. številk kreditnih kartic. Če namesto Chroma posežemo po alternativni rešitvi (pa tudi sicer, resnici na ljubo) je smiselno poseči po namenski storitvi.
1password je verjetno najbolj dodelana plačljiva rešitev za shranjevanje gesel in drugih osebnih podatkov. Podprta je v bolj ali manj vseh okoljih, aplikacije so prijazne do uporabnika, storitev pa omogoča samodejno sinhronizacijo med vsemi našimi napravami in računi. Slabost 1passworda je, da v primerjavi s konkurenco (npr. Lastpass) ni poceni, kljub temu si upamo trditi, da je najboljši. Če ne želimo uporabljati njihove rešitve za sinhronizacijo med napravami, lahko aplikacije tudi kupimo in za sinhronizacijo poskrbimo sami ter se s tem izognemo mesečni naročnini.
Če želimo odprtokodno rešitev, ki jo po potrebi lahko za sinhronizacijo namestimo tudi v svoj strežnik (ali pa uporabljamo njihovo storitev za sinhronizacijo, če nočemo lastnega strežnika), predlagamo BitWarden. Gre za novinca na tem področju, a do uporabnika daleč najprijaznejšo »naredi si sam« rešitev. Edina slabost je, da zanj trenutno skrbi samo en programer. Nekatere naprednejše zmožnosti so na voljo za doplačilo, ki pa uporabnika ne udari pretirano po žepu. Starosta na tem področju je tudi program Keepass, ki po funkcionalnosti dosega in presega vse druge rešitve, je odprtokoden, brezplačen in na voljo tudi za najobskurnejša okolja (za nekatera z zunanjimi programi in vtičniki). Žal pa prijaznost do uporabnika precej šepa, še posebej, če želimo, da se gesla samodejno shranjujejo v več različnih naprav.
Spletna pisarna
Googlova pisarna je, še posebej, ker gre za brezplačno rešitev, za veliko večino uporabnikov odlična alternativa klasičnim pisarniškim paketom, kot je Microsoft Office. Urejevalniki za dokumente, tabele in predstavitve so na voljo tudi v krajevnih različicah (v obliki Chrome aplikacij), za mobilne naprave, podpirajo samodejno shranjevanje, zgodovino popravkov, samodejno črkovanje … Brezplačne primerljive rešitve ni.
Med storitvami za skupinsko delo, ki so primerljive z G Suite, predlagamo Kolab Now. Poleg spletne pisarniške zbirke dobimo v paketu tudi e-pošto, koledar in oblačno shrambo, se pravi, da gre za celostno rešitev, ki je povsem primerljiva z G Suite in v določenih pogledih celo prijaznejša do uporabnika. Oglasov ni, podjetje pa se financira samo iz naročnin in ne deli nobenih podatkov s tretjimi osebami. Podatki v njihovih strežnikih sicer niso šifrirani, zato storitev ni primerna za tiste, ki prisegajo na absolutno varnost, je pa sedež podjetja v Švici, kjer so tudi vsi njihovi strežniki.
Zemljevidi
Applov fiasko ob predstavitvi storitve Apple Maps je pokazal, kako težko je vzpostaviti dobro storitev z zemljevidi, navigacijo in vsem, kar sodi zraven. Tudi pri Google Maps moramo, kot že pri Google Photos in YouTubu, zapisati, da povsem primerljive alternative ni, tako da moramo v vsakem primeru pristati na kompromis. Predvsem v ZDA se kot alternativo Googlovim zemljevidom uporablja Waze, a pri zasebnosti s tem ne pridobimo ničesar: tudi Waze ja namreč v lasti Googla.
Uporabnikom jabolčnih naprav priporočamo, da še enkrat preizkusijo Apple Maps. Apple je storitev, ki je zaradi napak ob izidu poskrbela za veliko privoščljivih časopisnih naslovov, sčasoma precej dodelal. Glede na to, da so Applovi zemljevidi že nameščeni v iOS in da svojo lokacijo (oz. lokacijo telefona) tako ali tako delite z Applom, s stališča zasebnosti ne izgubite ničesar, če uporabljate še njihove zemljevide.
Med alternativnimi rešitvami je najbolj priljubljen HERE WeGo. Here je prvotno razvila Nokia. Zdaj je v lasti konzorcija nemških avtomobilskih gigantov, zato je, razumljivo, aplikacija prilagojena predvsem navigiranju z avtomobili, slabša pa je podpora drugim načinom potovanja, čeprav imamo na voljo tudi možnost navigiranja za kolesarje, pešce in uporabnike javnega prevoza. V primerjavi z Google Maps pa je bolj dodelano shranjevanje zemljevidov na telefon, saj si lahko za takrat, ko nismo povezani v splet, shranimo države in pokrajine s seznama, ne samo izbrano območje zemljevida kot pri Googlu.
Za tiste, ki prisegajo na odprtokodne rešitve, bo najboljša izbira OpenStreetMap. Zemljevide, ki jih dopolnjujejo sami uporabniki, lahko uporabljamo v spletu ali v mobilni aplikaciji, ker gre za rezultat skupinskega dela uporabnikov, pa so na določenih območjih manj natančni od komercialnih rešitev, pa tudi možnosti navigiranja so precej bolj omejene (ni npr. integracije javnega prevoza v mestih).
Ne smemo pa pozabiti še na eno funkcionalnost Google Maps – raziskovanje bližnje okolice. Google ima zelo popoln seznam restavracij, turističnih točk, podjetij, skupaj s slikami in ocenami uporabnikov. Kot alternativo predlagamo katero izmed namenskih rešitev, kot so TripAdvisor, Foursquare in Yelp (tam, kjer je slednji na voljo – pri nas, recimo, ni).
Je vse to res potrebno?
V zapisanem smo pregledali alternative samo za najpogosteje uporabljane Googlove storitve. Google je, v taki ali drugačni obliki, navzoč tudi pri bolj specializiranih in poslovnih storitvah – z Google Analytics ima, recimo, skoraj monopol med ponudniki spletne analitike. Veliko lahko za varnejšo in predvsem zasebno brskanje po spletu naredimo tudi, če vztrajamo pri uporabi Googlovih storitev. Verjetnost, da bo prišlo do zlorabe podatkov, je še bolj odvisna od pametne uporabe gesel, malo zdrave pameti, od tega, kje in kdaj si delimo naše osebne podatke in katere povezave in datoteke klikamo.
Kljub temu vsak teden vidimo, da moramo biti tudi pri tem, kaj si delimo z največjimi in kako, previdni – predvsem, ker tudi pri njih podatki niso tako varni, kot bi morali biti, pa tudi zato, ker če imamo podatke shranjene na enem mestu, s tem omogočimo zelo natančno profiliranje vsakega izmed nas, ob tem pa imamo zelo slab pregled nad tem, kakšni podatki se o nas zbirajo, kje so shranjeni in kdo ima dostop do njih. Dokler se podatki uporabljajo samo za boljše merjenje z oglasi, se, recimo, lahko zmrdujemo nad močjo in informacijami, ki jih imajo največji, večje škode za posameznika pa načeloma ni. Če pa se (in kot vidimo na primeru nekaterih držav, se to že dogaja) takšno profiliranje prelije tudi v druge vidike našega življenja – npr. ne dobimo kredita, ker smo pred leti dobili »črno piko« zaradi zapisanega v zasebni e-poštni komunikaciji – pa vrag vzame šalo.
Google izpostavljamo predvsem zato, ker je največji in najbolj vsenavzoč. Podjetje resda ponuja odlične izdelke, ki so bolj ali manj na voljo brezplačno in tudi monitorjevci smo redni uporabniki njihovih storitev. Ima pa to seveda svojo ceno – in če za neko storitev ne plačujemo naročnine (včasih pa tudi, ko plačujemo naročnino), jo plačamo drugače, ponavadi s podatki o nas. Razmislek o tem, kje je meja med zasebnostjo in udobnostjo in katere storitve izbrati, tako v spletu kot sicer, je zato danes še kako na mestu.