Življenje na naročnino
Naročnine niso nekaj novega niti nujno nepotrebnega in za nekatere stvari znajo biti skorajda nujne. Recimo za elektriko, komunikacije ali komunalne storitve.
Pred leti sem delal televizijsko oddajo o energetski revščini v Angliji, kjer energetska podjetja nerednim plačnikom ukinjajo status naročnikov in jim energijo (elektriko, plin, gretje) prodajajo po predplačniškem sistemu oziroma kolikor plačaš, toliko pač dobiš. Tovrstna energija je bistveno dražja od tiste, ki jo plačujejo naročniki, zato tisti že itak manj premožni zapravijo še več ali pač ostanejo brez energije. Naročnine so lahko torej vsaj delno zagotovilo, da nam je neka storitev redno na voljo in da se lahko v primeru težav tudi obrnemo na neko podporo (če se ta seveda oglasi na telefon).
Med naročnine, ki se zdijo nujne, danes štejemo tudi naročnine za prenosne telefone, internet in tudi televizijo. Resda so ti stroški postali stalnica šele v zadnjih treh desetletjih, a kdo bi se bil pripravljen odpovedati neprestani povezanosti, hitremu spletu tako doma kot v žepu in 200 programom, ki jih skorajda nikoli ne gleda?
No, in če jih že ne gleda, ker navadno ni kaj gledati, si je mikavno omisliti še kakšno storitev za pretočne videovsebine. Pri teh se kaj hitro pojavi potreba po vsaj dveh ali več ponudnikih, vsaj če želimo biti na tekočem z vsemi najnovejšimi serijami različnih izvorov. Na tem mestu raje ne pomislim na tiste, ki so ljubitelji športa in njihov ponudnik IPTV nima kanala, ki bi ta šport tudi prenašal. Sicer pa – ustrezna naročnina na namensko pretočno storitev lahko reši tudi to zagato.
Če je človek ljubitelj glasbe in mu gredo oglasi neznansko na živce, je seveda treba imeti še vsaj en račun za glasbene pretočne storitve, če pa kaj da na družino, bo imel družinski paket, tako da bo lahko vsak član družine užival v svojem izboru glasbe.
Seznam ne ravno nenujnih storitev se tu seveda še ne konča. Lastniki igralnih konzol bodo verjetno posegli vsaj po osnovni naročnini, če niso ravno samotarji, saj bodo želeli uživati v večigralstvu. No, če lahko, pa za nekaj dodatnih deset evrov več na leto pridobijo tudi dostop do zajetnih seznamov iger, ki jim bodo na voljo. Vsaj za tisti čas, ko bodo redno plačevali tisto malo dražjo naročnino, kajpada.
In ker življenje ni le zabava, velja resno razmisliti tudi o tem, katero naročnino za pisarniški program bomo plačevali, in ali nemara ne rabimo tudi kakšnega kreativnega paketa za slike ali video (ker avtorskih programov seveda ne krademo) ter namenskega programa za katerega od naših hobijev. Dobro je tudi imeti zanesljiv prostor za shranjevanje vseh mogočih vsebin, ki bo vedno na voljo. Oblak, kajpada. Še nekaj evrov na mesec, za miren spanec.
QR Code Reader za pičla dva evra na mesec doda še 21 odličnih aplikacij, kot je Solitaire ali šah!
Kaj pa mobilne naprave? Te nas spremljajo vedno in vsepovsod in kar kličejo po namenskih aplikacijah, ki so skladne z našimi zanimanji. Resda se starejši od deset let še lahko spominjajo časov, ko so bile aplikacije ugodno poceni, večne in še na več naprav jih je bilo mogoče namestiti ob le enem nakupu, a kako naj izdelovalci aplikacij na tak način preživijo, še posebej pa – kako naj obogatijo? Rešitev je seveda – v naročnini.
Programi za pohajkovanja, navigacijo, beleženje športnih aktivnosti ali iskanje kulinaričnih užitkov za le nekaj evrov na mesec odklenejo številne funkcije, ki bodo omogočile, da najdemo vedno novo pot, ob tem pravilno vzdržujemo kondicijo in dobro jemo. Potrebujete partnerja? Brez naročnine verjetno tudi celodnevno »vlečenje« tinderskih kandidatov v desno ne bo obrodilo sadov.
Pa to še ni vse. Na seznamu naročniških programov se nahajajo celo aplikacije, ki so zelo namenske jih ne rabimo ravno pogosto. Želite, denimo, neomejeno skeniranje dokumentov v PDF-obliko brez oglasov? Malo manj kot deset evrov in že lahko uporabljate ScannerApp! Vas bolj zanimajo črtne kode? QR Code Reader za pičla dva evra na mesec doda še 21 odličnih aplikacij, kot je Solitaire ali šah. Mimogrede, ta aplikacija ima v Applovi trgovini oceno 4,8 in celo en opis v slovenščini, ki pravi: »Top ambient in hrana.« Dober tek!
Zdi se, kot da sodobna ekonomija skorajda zahteva od ponudnikov, da nam ničesar več ne prodajo, temveč nam vse tako rekoč posojajo oziroma dajejo na uporabo za določen čas. Ali pa celo plačujemo za to, da lahko brez omejitev ali nadlegovanja z oglasi posredujemo še več podatkov o sebi (denimo na omrežjih FB ali X). Tako smo manj lastniki in vedno bolj le večni plačniki – vsaj dokler želimo ohraniti dostop do funkcionalnosti, pogosto pa tudi do samih podatkov. In četudi je veliko stvari na prvi pogled poceni, skupni račun zaradi stalnosti in množičnosti bolj ali manj potrebnega hitro naraste na višino, ki bistveno presega strošek »pravih« nakupov, pri katerih kupec nenazadnje postane tudi lastnik.
A kot kažejo napovedi, bo prihodnost še mnogo bolj naročniška (pomislite le na električne avtomobile). Kdaj bodo tudi pri nas zaživele naročniške ponudbe za hrano ali vsakdanje izdelke, je le vprašanje časa. Iz sveta znanstvene fantastike pa lahko slutimo, da bomo nekoč nemara naročeni tudi na sanje, spomine, izkušnje ali kar samo življenje, ki bo večno, dokler bomo plačevali, in ustrezno paketu, na katerega bomo naročeni.