Življenje z Macom

Nobeno razmerje ni idealno, zato prej ali slej pride do trenj. Kot v resničnem življenju prav reševanje teh pokaže, ali sta si z Macom res usojena.

Maci so zanesljivi računalniki. Če jih primerjamo z nekaterimi drugimi elektronskimi sopotniki, so skoraj brez težav. Trditev je resnična, a brez pomena, če kljub vsemu obtičite v kakšni zagati, kadar se Mac noče lepo vesti. Na srečo v Sloveniji v zadnjem času pridno rastejo Applovi prodajni centri, tam pa ljudi, ki se na Mace spoznajo, ne manjka. Čeprav se ne imenujejo Geniji kot v sorodnih trgovinah drugod po svetu, so vedno pripravljeni pomagati. Hitro bodo ugotovili, kaj vas tare, in predlagali korake za izboljšanje stanja. Nekaj podobnega bomo v pričujoči zbirki nasvetov storili tudi mi.

Tipke

Do prvega nesporazuma pride zaradi tipk. Apple že nekaj časa misli, da so tipkovnice odveč, in je iz leta v leto na njih manj tipk in s tem znakov. Njihove vnosne naprave ne poznajo številskega dela, ne tipk Delete, PageUp ali PageDown. Za spravo Apple ponuja starejše, ožičene tipkovnice, ki so v primerjavi s sodobnimi prave velikanke. Z njimi bo uporabnik lažje premostil prvo težavo. Kljub temu si oglejmo še Applov način reševanja tega problema, saj imamo podobne težave tudi lastniki MacBookov, ki dodatnih tipkovnic nočemo. Vsak znak je dosegljiv, le potruditi se je treba. Delete je tako kombinacija Fn + Backspace, PageUp in PageDown sta Fn+puščica gor ali dol, Fn+puščica desno je End in Fn+puščica levo zamenjava za tipko Home. Uporaba naštetih kombinacij ni v vsaki aplikaciji enaka. Alternativi za skok na konec (End) in vrnitev nazaj na začetek (Home) v MS Wordu pomenita dogajanje v posamezni vrstici, v Safariju pa skačeta po celotnem prikazu. Slovenska tipkovnica pogreša kar nekaj znakov, a je vsak izmed njih hitro najden ob pomoči spleta. Afna (@) je na Shift+Alt+2, evrski znak na Shift+Alt+5 in tako naprej. Nekaterih simbolov zgolj s tipkami le ni mogoče pričarati na zaslon. V takšnem primeru uporabimo znakovni prikaz (ang. Character View). V System Preferences / Keyboard / zavihek Keyboard poiščemo možnost Show Keyboard & Character Viewers in menu bar in jo odkljukamo. V izbirni vrstici se nam poleg krmil za glasnost pokaže nova ikona. Z njeno pomočjo izberemo Show Character Viewer in v njem poiščemo izgubljeni znak. Ko ga najdemo, ga z dvojnim klikom preslikamo v trenutno odprti dokument. Če v aplikaciji potrebujemo funkcijske tipke, jih uporabimo v kombinaciji s tipko Fn, saj imajo drugače F1 do F12 nalogo upravljanja strojne opreme. Tako tipki F1 in F2 uravnavata osvetljenost zaslona, tipke od F9 do F10 jakost zvoka in podobno. Funkcionalnost se z nastavitvijo System Preferences / Keyboard / zavihek Keyboard / Use all F1, F2, etc. keys as standard function keys obrne. Tipke delujejo kot običajne funkcijske tipke, za dostop do posebnih zmožnosti pa uporabimo že omenjeno kombinacijo s tipko Fn.

Uporabniški vmesnik

Čeprav se zdi hitrost miške omejena, je tako le znotraj nastavitev System Preferences. Za popoln nadzor nad glodavcem pa je treba uporabiti Terminal.

Uporabniki večino hvale na račun operacijskega sistema OS X praviloma namenijo učinkovitemu uporabniškemu vmesniku. Vendar nam daljše druženje z njim pokaže, da le ni vse tako čudovito, kot se zdi sprva. Do zadnje inačice OS X je veliko težav povzročalo upravljanje oken. Okno je bilo moč povečati le z uporabo spodnjega desnega kota, to pa je pripeljalo do nesporazumov in raznih nerodnosti. Nič čudnega, da so zaradi tega zelo uspevale namenske aplikacije, ki so popravile to nevšečnost (npr. Divvy, Mac App Store). V Lionu je naše negodovanje naletelo na prijazna ušesa. Apple je ustregel uporabniškim željam in okna lahko po novem "primemo" kjerkoli. Če ob vlečenju poljubnega kota ali stranice hkrati držimo tipki Alt ali Shift, ugotovimo, da je Lion šel še korak dlje. Kombinacija z Alt nam okno spreminja na obeh straneh hkrati, Shift pa pri spreminjanju ohrani isto razmerje stranic. Poleg oken nam včasih povzroča težave obnašanje miške. Nekaterim se zdi prehitra, spet drugim prepočasna. Nastavitev občutljivosti najdemo pod System Preferences / Mouse / Point & Click / Tracking. Če se nam zdi miš tudi na najhitrejši stopnji prepočasna, uporabimo naprednejši trik. V Terminalu vpišemo ukaz defaults write -g com.apple.mouse.scaling 4 (ali število, večje od štiri). V Lionu nam poleg neukročenega glodavca povzroča težave tudi nov način pomikanja po vsebini. Lion se v tem pogledu vede, kot bi domoval na tablici, in uveljavljeno smer obrne. Ko s prsti drsimo po sledilni ploščici (ali miški Magic Mouse) navzgor, se zaslon po novem premika navzdol. Nenavadna zamenjava dela povzroča težave predvsem ljudem brez uporabniških izkušenj z mobilnimi napravami. Če se novega sistema nikakor ne moremo navaditi, usmerimo premikanje po zaslonu zopet na stara pota. To storimo z odstranitvijo kljukice pred System Preferences/Mouse/Point&Click/Scroll direction: natural.

Quick Look je uporabno orodje. Z vtičniki njegove zmožnosti poljubno razširimo. V zadnji inkarnaciji operacijskega sistema OS X je pridobil še celozaslonski način.

Ob odpiranju določene vrste datotek se večkrat zgodi, da sistem uporabi napačno aplikacijo. Težava je rešljiva z desnim klikom in uporabo Open With. Če želimo spremembo uveljaviti za vedno, je treba na izbrani datoteki pritisniti kombinacijo tipk Cmd+I, da se odprejo splošne informacije o njej, in v njih popravimo privzeti program. S potrditvijo Change All bomo poslej isti tip datotek vedno odpirali z novo določenim programom. Nekatere dokumente je najbolje odpreti s programom Quick Look. Hitri vpogled je na voljo za datoteke tipa HTML in PDF, dokumente Microsoftove ali iWork pisarne in veliko drugih tekstovnih in grafičnih formatov. Če želenega ni med njimi, lahko razpon Quick Looka razširimo z brezplačnimi ali plačljivimi vtičniki (npr. Adoview za vpogled v datoteke aplikacij InDesign, QuarkXPress in Illustrator).

Geste

Tako za nastavljanje kot za učenje privzetih gest oziroma kretenj je najbolje uporabiti System Preferences/Trackpad.

Geste s prsti so bile v sistemu Mac OS X na voljo že pred različico 10.7, toda šele Lev se je izdatneje oprl na njih, tako da je miška to pot praktično nepotrebna. Če k temu dodamo še razcvet tablic, ki uporabljajo podobne kretnje, in strojnih dodatkov, kakršen je Magic Trackpad, je takoj jasno, da trenutek za osvojitev novih OS X kretenj ne bi mogel biti boljši.

Dvojni dotik z dvema prstoma (na Magic Mouse z enim) bo v odprtem dokumentu ali na spletni strani povečal območje, kjer se je ustavil kazalec. Temu Apple pravi pametno povečevanje (ang. Smart Zoom), ker sistem najprej pogleda, kje je kazalec, in poveča natanko tisto območje. Dvojni dotik s tremi prsti bo priklical v slovar z gesto izbrano besedo in prikazal njeno definicijo. Poteg v stran z dvema prstoma nam odkrije čudovito zmožnost priklica prejšnje strani (ali naslednje, če izvedemo tako imenovani "swipe" v desno stran) v brskalniku Safari ali v odprtem dokumentu. Če isto kretnjo izvedemo s tremi prsti, bomo na zaslon priklicali predhodni ali naslednji navidezni prostor. Tako prehajamo med različnimi navideznimi zasloni (ang. Spaces), aplikacijami v celozaslonskem načinu in lebdečimi pripomočki na Dashboardu. Če je naštetih preveč, se zlahka zmedemo, zato je občasno priporočljivo preveriti njihov vrstni red v orodju Mission Control. Tega prikličemo s kretnjo navzgor. Pri tem uporabimo tri prste. V osrednji aplikaciji Liona lahko izberemo želeni zaslon s klikom ali pa se vrnemo na prejšnjega s potegom navzdol (trije prsti na drsni ploščici). Ena izmed zelo razširjenih kretenj je ščipanje (ang. Pinch to zoom), ki nam v smeri navznoter pogled približa, v nasprotni pa poveča. Kdor je že imel v rokah tablico ali pametni telefon poljubnega izdelovalca, bo kretnjo že poznal. Ščipanje se izvaja z dvema prstoma. Če pri tem uporabimo vseh pet prstov, kjer gre palec v eno smer in drugi štirje v drugo, bomo pri ščipanju navzven priklicali namizje. V hipu se bodo poskrila vsa odprta okna in nam olajšala delo za naprej. Vrnemo se s takim ščipanjem navznoter, ki drugače prikliče Launchpad, Applov zaganjalnik programov, ki se zgleduje po operacijskem sistemu iOS.

Sistem

Dashboard, zaslon z lebdečimi pripomočki (ang. Widgets), je po novem le eden izmed preostalih navideznih prostorov znotraj osrednjega sistema Mission Control. Ker je Apple predvidel, da nekaterim veteranom to ne bo odgovarjalo, je olajšal prehod na star način dela z njim.

Iskanje s Spotlightom je ena izmed boljših izkušenj v sistemu OS X, a tudi tako zmogljivo orodje, kot je Spotlight, ni všeč vsem. Včasih bo nekaterim odveč prikaz nekaterih vrst datotek ali lokacij na disku, ki jih dotični ne bi želeli preiskovati. Njim je namenjena nastavitev pod System Preferences/Spotlight/Search Results, kjer lahko odznačimo kategorije, ki jih ne želimo prečesavati s Spotlightom. V drugi jeziček, System Preferences/Spotlight/Privacy, dodamo imenike, ki jih želimo pred iskalnim orodjem skriti. Ob bok Spotlightu se po odličnosti zlahka postavi drugo Applovo orodje, Dashboard. Prikaz slednjega je v novem OS X precej spremenjen, zato nekaterim veteranom ni všeč. Če nočemo, da so lebdeči pripomočki le eden izmed navideznih zaslonov v okolju Mission Control, spremenimo nastavitev s System Preferences/Mission Control/Show Dashboard as a space. Finder je v Lionu skrivnostnejši kot kdaj prej. Tako nam na primer noče izdati podrobnejših informacij o disku, saj naj bi bilo to za uporabo enostavneje. Kakorkoli že, Finderja v izdajo teh zaupnih podatkov ni težko prisiliti. Ob odprtem oknu Applovega raziskovalca izberemo iz ukazne vrstice View/Show Status Bar. Če se nam kasneje zopet zahoče preprostosti, se vrnemo v privzeto stanje z View/Hide Status Bar.

Singlemizer je na oko neprivlačna stvar z izredno globino. Na tisoč in en način zna po disku poiskati dvojnike posameznih datotek in olajša njihovo brisanje. Ob izdatnejšem druženju z Macom nam zna prihraniti silno veliko časa.

Mac ob izdatnejši rabi včasih postane počasen. Za to sta le dva možna razloga. Eden je pomanjkanje prostora na disku, drugi pa premalo pomnilnika. Za prvo tegobo imamo kar nekaj nasvetov. Najprej izpraznimo Koš. Veliko ljudi tega preprosto ne počne in tako se hitro zgodi, da nam datoteke, za katere smo mislili, da jih že zdavnaj ni več, zasedajo dragoceni prostor. Naslednji korak je brisanje prenesenih datotek iz spleta. Najdemo jih v domačem imeniku pod Downloads. Izbrišemo vse, ki jih ne potrebujemo več. Lahko tudi kakšno več, saj jih lahko v spletu po potrebi zopet poiščemo. Z uporabo namenskih orodij lahko disk prečešemo in poiščemo največje porabnike (npr. s programom DaisyDisk). S podobnimi pripomočki najdemo tudi dvojnike datotek na disku (npr. s programom Singlemizer). Dvojnike brez skrbi zavržemo, za največje porabnike pa se bomo morali odločiti, ali so nam res tako potrebni za vsakdanje delo. Morda je čas, da poiščemo nove programe, ki bodo zadovoljni z manj prostora, a obenem enako učinkoviti kot njihovi predhodniki. Zaradi novega načina shranjevanja s sistemoma Versions in Auto Save pride občasno do zmede. Vedeti je treba, da sprotno shranjevanje na disku ne porabi veliko prostora, saj je tehnologija zastavljena tako, da se spremembe zapisujejo v isto datoteko. Še vedno se lahko vselej vrnemo korak ali dva nazaj. S pomikom treh prstov navzdol v prilagojeni aplikaciji pridemo do vseh shranjenih različic trenutnega dokumenta. Uporabniki Oken se navadno zavarujejo vsaj z dvema požarnima zidovoma in še kakšnim protivirusnim programom. Na Macu zadnji ni ravno nuja, požarna zidova pa sta že privzeto dva. Eden deluje v ozadju, drugega lahko poljubno nastavimo s System Preferences/Security&Privacy/Firewall. Deluje po načelu podeljevanja dovoljenj posameznim aplikacijam in ne zahteva pretiranega znanja. Za zagon in spreminjanje nastavitev moramo poznati upraviteljsko geslo.

Spanje računalnikov je s prihodom prenosnikov Air dobilo nov smisel. Z zelo hitrim zagonom se včasih zgodi, da računalnika sploh ne ugasnemo več. Morda se zato tu in tam prebudi iz spanja sam? Če se nam to pripeti, je to najverjetneje krivda kakšne aplikacije, ki je dejavna v ozadju. Kaj se v resnici dogaja, izvemo ob pomoči pripomočka Console, ki ga najdemo pod Applications/Utilities. Ta nam informacije predstavi v obliki dnevnika vseh dejavnosti, ki se izvajajo v sistemu. Če z njim krivca ne ujamemo, poskusimo izklopiti System Preferences/Energy Saver/zavihek Power Adapter/Wake for Wi-Fi network access. Zgolj uporabo spanja odsvetujemo, saj je tu in tam dobro baterijo čisto izprazniti in sistem znova zagnati. Če se težave prikažejo pri izklopu, moramo pogledati, ali je odprta kakšna aplikacija, v kateri smo pozabili shraniti narejeno delo. Sicer lahko računalnik ugasnemo na grob način, z držanjem tipke Power, a sila lahko povzroči težave v prihodnje, bodisi z odprtimi aplikacijami bodisi z izgubljenimi spremembami. Uporaba različnih računov je na družinskem Macu nuja, le preklapljanje med njimi zna biti nadležno. Uradna možnost z Log Out pač ni najudobnejša stvar na svetu. Nepotrpežljivi zato raje uporabljamo hitrejšo možnost, tako imenovani Fast user switching. Vklopimo ga s System Preferences/Users & Groups/Login Options/Show fast user switching menu as. Da se v hitrem izbirniku najdejo vsi odprti računi, je treba omenjeno možnost odkljukati prav v vsakem izmed njih.

iTunes

Na koncu smo prišli do ene izmed najhujših težav v skupnem življenju z Macom, aplikacije iTunes. iTunes je trgovina, predvajalnik, večpredstavna knjižnica in še kaj. Na žalost deluje vse prej kot brezhibno. Zanjo bi potrebovali še enkrat toliko prostora, kot ga imamo za ves tale prispevek, pa kljub temu ne bi rešili vseh težav. Zato le dva drobna nasveta. Če se naša glasbena ali video uporaba ne dogaja zgolj v programu iTunes, hitro naletimo na težave. Tako kot QuickTime noče predvajati datotek Windows Media, je iTunes gluh za priljubljeni zvočni format Ogg Vorbis. Medtem ko je za QuickTime na voljo kar nekaj vtičnikov, ki njegovo razgledanost razširijo, jih za iTunes ni. Največkrat je najlažja rešitev pretvorba posnetka v alternativno, Macu prijazno obliko. To lahko storimo z množico namenskih programov, kot je na primer brezplačni Handbrake. Če posnetkov iz kakršnegakoli razloga ne želimo pretvarjati, bo za predvajanje večpredstavnosti na Macu najboljši program VLC Media Player. Ker po novem tudi Slovenci lahko kupujemo glasbo v trgovini iTunes, bomo hitro naleteli na omejitev pri takšem nakupu. Pošteno plačani posnetek se na računalnik shrani v formatu AAC in ko ga želimo predvajati na kakšnem predvajalniku brez jabolčnega logotipa, ta hitro zataji poslušnost. Na srečo ga lahko spremenimo v prijaznejši MP3 kar znotraj aplikacije iTunes. V programu poiščemo nastavitev Edit/Preferences/General in v Import Setting popravimo Import Using na vrednost MP3 Encoder. Shranimo nastavitve in spet zaženemo iTunes. Z desnim klikom označimo želeno skladbo in jo pretvorimo s Create MP3 Version.