Življenje v oblaku

Oblačne storitve imajo kup prednosti. Med pomembnejšimi so varnost, dostopnost in razširjenost. Zmanjšujejo stres, tehnične težave in stroške. Informacije v oblaku so zaščitene pred nepovabljenimi gosti, do njih pridemo ne glede na opremo, ki jo uporabljamo, za nameček so nam na voljo od vsepovsod. Resda zaenkrat niso izpolnile prav vseh obljub, a življenje z njimi je preprostejše in, to je še pomembneje, učinkovitejše.

Oblačno računalništvo je po najpreprostejši razlagi shranjevanje in dostopanje do informacij prek interneta namesto s krajevnega diska. Oblak je torej zgolj prispodoba za internet. Ime je dobil po oblačku iz diagramov in predstavitev raznih strežniških infrastruktur, kjer so bili računalniki in druga strojna oprema predstavljeni z ličnimi, takoj prepoznavnimi ikonami, zunanje povezave in pot informacij v obe smeri pa je prikazoval prazen oblak. Oblačno računalništvo ne pozna krajevnega diska. Okoli slednjega se je do nedavna vrtelo vse. Vanj smo shranjevali najrazličnejše podatke, jih brali in z njega zaganjali programe. Četudi je bil računalnik povezan v krajevno omrežje, smo imeli vse na dosego roke. Dobesedno!

Oblak je dobil ime iz starih diagramov oziroma predstavitev strežniške infrastrukture.

Med oblačne storitve ne štejemo omrežnih diskov NAS, čeprav nekateri omogočajo dostop do njih prek interneta in se celo poimenujejo s skovanko, ki vsebuje besedo Cloud. Oblačno računalništvo so tiste storitve, ki nam omogočajo dostop do informacij in uporabo programov prek spleta, ne da bi vedeli, kakšna strojna oprema jih gosti ali poganja. Kot končni uporabnik si niti ne predstavljamo procesorske moči in strojne zmogljivosti, ki se skriva za preprosto (ali tudi zahtevnejšo) storitvijo. Govorimo seveda o domači rabi interneta, s katero se vsak dan srečujemo posamezniki in tudi manjša podjetja. Večje korporacije uporabljajo malce drugačen oblak, med pojmi, na katere naletimo, so naročnine SaaS (Software-as-a-Service), lastne storitve PaaS (Platform-as-a-Service) in velikani IaaS (Infrastructure-as-a-Service).

Ločnico je med oblakom in običajnimi storitvami včasih težko zarisati, ker je dandanes vse tako ali drugače povezano z oblakom. Lep zgled je Microsoftova pisarna Office, ki datoteke privzeto shranjuje v oblačno shrambo OneDrive. Z običajnim računalnikom ne opazimo, ko prestopimo nevidno mejo. Povsem drugače je s Chromebookom, prenosnikom, ki ima ravno dovolj krajevne shrambe, da poganja operacijski sistem Chrome OS, drugo pridobi iz oblaka. Chrome OS je v bistvu spletni brskalnik Google Chrome, vse aplikacije in delo z datotekami pa potekajo v oblaku. Koncept je v zadnjem času zelo priljubljen, letos so v ZDA računalniki s Chrome OS prvič prehiteli Applove Mace, zato se pojavlja tudi v drugih oblikah, kot namizni računalnik ali v podobi ključka USB. Računalniki z operacijskim sistemom Chrome OS sicer omogočajo omejeno delo brez povezave, a kruta resnica je, da so brez interneta le pogojno uporabni.

Oblačne storitve seveda niso brez težav, osrednja hiba je prav povezava s spletom. Zaupanje v oblačne storitve načeloma pomeni zaupanje v nikoli prekinjen dostop do aplikacij in podatkov v oblaku. Z drugimi besedami, prepustimo se na milost in nemilost ponudnikom teh storitev in operaterjem. Z zaupanjem v osnovi ni nič narobe, a kaj hitro se lahko zgodi, da priljubljena oblačna storitev neha delovati ali doživi drugačne težave. Za slednje niso imuni niti velikani. V preteklosti so izpade že doživeli Google, Apple, Microsoft, Adobe, Dropbox in Evernote. Nedelovanje navadno ni trajalo dlje kot nekaj ur, a je hitro ukrepanje slaba tolažba za tiste, ki so storitev v kritičnem časovnem obdobju nujno potrebovali. Izpadi so pokazali na ranljivost oblačnih storitev, zato se je mnogim zaupanje vanje skrhalo.

Drugo veliko skrb predstavljajo avtorske pravice oziroma vprašanje lastništva. Čigavi so podatki v oblaku? Naši ali od podjetja, ki jih hrani? Olje na ogenj so prilila podjetja, katerih storitve imajo v uporabniških določilih zapisano, da s podatki počnejo praktično vse, kar jih je volja. Ni jih malo, med pogumnejšimi sta Facebook in Instagram. Drugačne obravnave od podatkov, ki jih v oblak zgolj prenesemo, bodo deležni izdelki oblačnih storitev. Okoli lastništva se bodo v prihodnosti lomila še mnoga kopja. Polemika je toliko večja, ker ni državnega telesa oziroma osrednjega nadzora, ki bi spremljal uporabo oblačnih storitev. Kljub temu da se pravila spreminjajo iz dneva v dan, je oblak preveč privlačen, da bi ga spregledali. Važno je, da zadržke poznamo in se vanj podamo z določeno previdnostjo. Le tako ga užijemo kar najoptimalneje.

Shramba

Najprej se je s krajevnega diska v oblak preselilo shranjevanje podatkov. Že diskete, optični mediji in razni ključki USB ter diski so nakazali smer, v katero se bo razvijalo računalniško shranjevanje podatkov. Dokončno so nas okovov rešile oblačne shrambe in storitve. Danes nam je na voljo nešteto pripomočkov, ki nam samodejno shranjujejo fotografije s telefona v oblak, sinhronizirajo dokumente med napravami z istim uporabniškim računom, omogočajo sodelovalno delo v spletu in še kaj bi se našlo. Deljenje datotek je postalo del vsakdana. Vsakdo lahko ob pomoči spletnih shramb med prijatelji deli datoteke poljubnih velikosti. Omejitev, ki smo se jih hočeš nočeš navadili z uporabo elektronske pošte, ni več. Ko je datoteka v oblaku, je takoj dostopna prijateljem in sodelavcem. Pravila pri deljenju postavljamo sami. Pri izbiri oblačne shrambe oziroma storitve na nas vpliva več dejavnikov. Osrednjo pozornost velja nameniti količini oblačnega prostora, ki nam je z uporabo posamezne storitve na voljo (po možnosti brezplačno). Nadaljnje odločanje je odvisno od shranjevanih podatkov. Nekatere oblačne shrambe bolje skrbijo za varnost od drugih, drugim je pomembnejša združljivost s čim več napravami, da izmenjava poteka kar najbolj nemoteno.

Dropbox ima sicer spletni uporabniški vmesnik, a ga večinoma uporabljamo ob pomoči namenske aplikacije, ki jo najdemo na vseh bolj priljubljenih sistemih, s katerimi se navadno brezšivno poveže.

Dropbox ima odjemalce za štiri najbolj priljubljene mobilne platforme (Android, iOS, Windows Phone in Blackberry) ter tri največje operacijske sisteme (Windows, OS X in Linux), kar pomeni, da so nam podatki, shranjeni v oblaku, resnično dostopni od vsepovsod, ne glede na napravo, ki jo uporabljamo. Brezplačna kvota je v primerjavi s tekmeci odmerjena precej skopo, 2 GB hitro poide, če v oblak poleg dokumentov shranjujemo še fotografije, glasbo in video posnetke. Na 1 TB jo razširimo z desetimi evri na mesec. Odmerjeni prostor se poveča tudi, kadar se v oblačno storitev prijavi kateri od naših prijateljev, če storitev povežemo z družabnim omrežjem Facebook, Twitter, omogočimo samodejno nalaganje fotografij s telefona ali ko kupimo mobilno napravo izdelovalca, ki družno z Dropboxom ponuja razširitvene ugodnosti. Dropbox krasijo brezmadežno delovanje, delo brez spletne povezave, dodelani varnostni mehanizmi in dovršeno deljenje shranjenih datotek. Za nameček popisuje zgodovino dogajanja v oblaku in postreže z brisanimi elementi in starejšimi različicami datotek.

Med drugimi oblačnimi shrambami velja omeniti še velikane: Googlov Drive, Microsoftov OneDrive in Applov iCloud, ter preproste rešitve za enkratno rabo, ki olajšajo predvsem deljenje datotek in naslovniku v elektronski nabiralnik posredujejo zgolj sporočilo s povezavo do datoteke, shranjene v oblaku. Če se nam zdi taka dejavnost pomembna, si lahko omislimo specializirani storitvi za prenašanje datotek z enega naslova na drugega, WeTransfer ali HighTail. Za varno deljenje datotek najbolje poskrbi Mega. Datoteka, poslana v novozelandski oblak, je šifrirana že ob odhodu, med potjo in na cilju. Skrbniki do shranjene vsebine nimajo dostopa, saj je šifrirni ključ shranjen krajevno, v našem računalniku. Novozelandci za nameček ponujajo neverjetnih 50 GB brezplačnega prostora, kar bo zadostovalo večini uporabnikov. Plačljivi paketi (do 4 TB) stanejo dobrih osem evrov na mesec in več. Uporabniški vmesnik storitve Mega je preprost in učinkovit, deljenje (velikih) datotek poteka brez večjih težav.

Hitro in enostavno pošiljanje velikih datotek (do 2 GB brezplačno) nam omogoča oblačna storitev WeTransfer.

Pisarna

Spletne oziroma oblačne pisarniške aplikacije so danes odrasle rešitve, ki za namiznimi ne zaostajajo veliko. Za nameček ponujajo lastno vojsko zmožnosti, ki jih sorodnice na namizju nimajo. Pisarniško delo v spletnem brskalniku je prenosljivo, dostopno od vsepovsod in izdatno podpira sodelovanje. Uporabniški vmesniki spletnih pisarniških rešitev so enostavni in posameznika ne obremenjujejo z odvečnimi, naprednejšimi zmožnostmi, ki jih večina tako ali tako nikoli ne potrebuje. Spletne rešitve so navadno brezšivno povezane z oblakom. Na računalniku začeto delo nadaljujemo na telefonu in končamo na tablici. Isto ali vsaj podobno delovno okolje nas čaka v pisarni, med javnim prevozom domov in doma. Shranjevanje v oblačnih strežnikih zagotavlja varovanje, zato nas pri delu nikoli ne skrbi izguba podatkov. Delo se shranjuje sproti. Pomisleke o izgubi zasebnosti so današnje spletne pisarniške storitve že ovrgle, za zaščito podatkov je dobro poskrbljeno.

Googlovi Dokumenti se odlikujejo pri sodelovalnem delu, kjer popisujejo zgodovino in omogočajo dostop do brisanih in spremenjenih različic datotek.

Prvi na seznamu je Microsoft, ki ponuja spletno različico Pisarne. Gre za storitev Office 365, ki za mesečni pavšal v višini sedmih evrov ponuja neomejeno oblačno shrambo, namizno različico paketa in spletne različice priljubljenih pisarniških pripomočkov. Krasi jo vsem znana stabilnost ter domač in zmogljiv uporabniški vmesnik. Malce manj, a še vedno dovolj v brskalnik dostavijo Googlovi Dokumenti (angl. Google Docs). Med vidnejšimi zmožnostmi Googlovih pisarniških programov velja izpostaviti izvrstno sodelovalno delo, krajevno sinhronizacijo datotek ter vgrajeno optično prepoznavanje znakov v dokumentih v obliki PDF ali slik. Z Google Docs ustvarjamo dokumente, razpredelnice, predstavitve, grafe, risbe, sezname opravil, diagrame in še bi lahko naštevali. Vse spretno povezujejo Googlov račun, oblačna shramba Drive in elektronska pošta Gmail. Googlovi dokumenti so upravičeno prepričali že milijone uporabnikov. Njihova raba je povsem brezplačna, poslovnim odjemalcem pa je namenjena plačljiva različica paketa z imenom Google Apps for Work.

Med spregledanimi alternativami je na prvem mestu Zoho Docs, indijska pisarniška zbirka v oblaku, ki se bolj ali manj uspešno zgleduje po Microsoftovi Pisarni. Rezultat je viden v obliki preprostega in učinkovitega uporabniškega vmesnika. V oblak po želji nalagamo tako datoteke krajevnih paketov Microsoft Office kot brezplačne zbirke Libre Office, omogočeno je tudi urejanje dokumentov v obliki PDF. Oblačna zbirka ima mobilna odjemalca za naprave s sistemoma iOS in Android, ki omogočata urejanje na poti. Za delo brez spletne povezave poskrbijo namizni programi Zoho Docs za vse tri največje operacijske sisteme, Windows, OS X in Linux. Za sinhronizacijo sprememb je dobro poskrbljeno, med drugim zbirka podpira tudi oblačno shrambo Dropbox. Za domače uporabnike, samostojno rabo in manjša podjetja s sodelovalnim delom do 25 vpletenih posameznikov je zbirka popolnoma zastonj. Privlačnemu paketu je dodano celo 5 GB oblačnega prostora. Če slednjega potrebujemo več, so na voljo plačljive različice storitve, ki se pričnejo pri petih dolarjih na mesec za desetkrat več prostora.

Dropbox Paper je orodje za hitro urejanje dokumentov v sodelovanju z drugimi.

Dropbox je znan predvsem po že predstavljeni oblačni shrambi, a za imenom skriva še dodatne usluge. Ena izmed njih je pisarniški program Dropbox Paper. Gre za neposrednega tekmeca Googlovim Dokumentom. Oblačna storitev za zdaj vsebuje zgolj urejevalnik besedila, ne zmore dela s preglednicami niti izdelovanja predstavitev. Nabor zmožnosti je osnoven, a pregleden in učinkovit. Dodatno širjenje funkcij ni izključeno, saj gre zaenkrat za beta različico oblačne aplikacije. Poleg samostojnega urejanja omogoča tudi sodelovalno delo. Na slednjem je precejšen poudarek. Začetek je spodbuden, zato upamo, da Paper ne čaka enaka usoda kot sestrski storitvi Dropbox Mailbox in Carousel.

Pripomočki

Spletni brskalniki postajajo zmogljivo, pri vsakdanjem delu nepogrešljivo orodje. Osnovno poslanstvo razširijo z vtičniki, ki spremenijo delovanje orodja do neprepoznavnosti. Tudi spletne strani niso enake. Ne gre več za osamljeno informiranje niti za posredovanje povratne informacije, večina priljubljenih spletišč ponuja zaokroženo celoto, ki obiskovalce priklene nase kot magnet kovino. Oblačne storitve iz skupine pripomočkov nam pomagajo pri različnih opravilih, od reševanja poslovnih zagat do boljšega preživljanja prostega časa (za računalnikom).

Pocket je oblačna storitev za kasnejše branje. Vse, kar v naglici najdemo v spletu, nam shrani in spremeni v berljivejšo obliko, katere vsebino zaužijemo v najprimernejšem trenutku.

Any.do (any.do) je najboljši spletni seznam opravil. Uporabniški vmesnik je razdeljen na štiri osnovne zaslone: Today (danes), Tomorrow (jutri), Upcoming (kmalu) in Someday (nekoč), med katerimi opravila in naloge po želji prestavljamo. Storitev je na voljo tudi na mobilnih napravah, kar ji dodatno poveča vrednost. Ker med brskanjem po spletu večkrat naletimo na zanimivo vsebino, za katero nam zmanjka časa, nam pride prav priljubljena storitev shranjevanja spletnih strani za kasnejše branje Pocket (getpocket.com), ki ima poleg mobilnih aplikacij na razpolago tudi lepo organizirano spletišče, kjer omogoča brskanje po shranjenih in arhiviranih vsebinah, vtičnik za priljubljene spletne brskalnike, ki ponuja hitro shranjevanje trenutno obiskanega naslova, in aplikacijo za Googlov brskalnik Chrome, ki poskrbi za branje brez spletne povezave.

Pri delu z računalnikom so nam v pomoč različni postopki avtomatizacije. V spletu imamo vrsto storitev, ki nam ponujajo recepte, po katerih povežemo uporabljane spletne aplikacije. Ukaze zlagamo kot kocke Lego, nato z rezultatom izvedemo zvijače, kot je na primer utripanje pametne žarnice ob prispelem elektronskem sporočilu. Najbolj razširjena spletna storitev za avtomatizacijo je IFTTT (ifttt.com). Gre za resnično preprosto sestavljanje postopkov, ki namesto nas postorijo razna vsakdanja opravila. Ta dejavnost ne zahteva nobenega znanja programiranja, postopke oziroma recepte, kot jim pravijo na spletišču IFTTT, sestavljamo z zlaganjem gradnikov. Storitev IFTTT najprej povežemo z različnimi spletnimi pripomočki, nato jih z izbiranjem ustreznih ikon prisilimo k sodelovanju. Fino nastavljanje posameznih akcij je sestavljeno največ iz klika ali dveh oziroma vnosa želenega besedila. Podprtih spletišč in storitev je veliko, zato je širina avtomatizacije velikanska. Med sabo v naš prid in ob pomoči IFTTTja med drugim sodelujejo poljubna naprava z operacijskim sistemom Android, Googlove spletne storitve, družabno omrežje Facebook, oblačna shramba Dropbox, Instagram, Twitter, poljubna elektronska pošta in Philipsove pametne žarnice Hue. Če receptov ne želimo ustvarjati sami, uporabimo trud drugih uporabnikov. Spletišče vzpodbuja izposojanje in nam že na vstopni strani ponudi seznam najbolj priljubljenih receptov.

Sodobna orodja za avtomatizacijo, kakršno je IFTTT, nam olajšajo programiranje postopkov tudi z že vnaprej pripravljenimi recepti.

Oblačna je tudi računovodska storitev FreshBooks. Gre za naročniško storitev, ki uporablja vsakomur razumljive besede in fraze. Uporabniški vmesnik je prijazen, privlačen in preprost. Oblačni program, ki je pot začel kot enostavno spletno fakturiranje, se danes ponaša z naprednimi zmožnostmi spremljanja stroškov, delovnega časa, poročanja in še kaj bi se našlo. Aplikacija FreshBooks ni namenjena prekaljenim računovodjem, temveč svežim podjetnikom, ki iščejo razumljiv pripomoček za vodenje knjig. Omogoča uvoz finančnih informacij, izvoz in povezavo z drugimi programi. Dobrote seveda niso poceni, storitev nas na mesec olajša za vsaj 40 dolarjev. Res je v Sloveniji morda bolj smiselno uporabiti katerega od domačih izdelkov, ki med drugim vsebujejo tudi poročanje davčni upravi, a je storitev FreshBooks kljub temu lep zgled oblaka v neposredni zvezi z delom. Ker je njegova raba prvih 30 dni brezplačna, ga velja preizkusiti.

Med spletnimi oziroma oblačnimi storitvami so zelo priljubljena družabna omrežja. Delo z njimi (Facebook, LinkedIn, Twitter, Pinterest) nam olajša Buffer (buffer.com), ki omogoča, da objave tempiramo, analiziramo in optimiziramo. Družabna omrežja so polna osebnih podatkov in fotografij posameznikov, kar so med drugim ugotovili delodajalci, ki tako nabrane informacije s pridom izkoriščajo pri izbiri kadrov. Pred pogovorom za službo je priporočljivo uporabiti spletni pripomoček Persona (persona-co.com), ki na Facebooku, Twitterju in v omrežju Google+ pregledajo objave in opozorijo na morebitne nerodnosti. Med slednje Persona uvršča sporne vnose v povezavi z alkoholom, drogami in seksom. Persona nam vsebino pomaga izbrisati in nas v prihodnje obvaruje pred novimi spodrsljaji.

Spletni pripomočki poskrbijo tudi za uživanje prostega časa. Ljubiteljem knjig sta namenjeni zadnji dve storitvi. Whichbook (openingthebook.com/whichbook/) je spletni iskalnik čtiva. Knjige išče po izbranih željah. Kombinacij je veliko. Iščemo po vsebini, ki nam je povšeči, po opisu protagonista ali želenem zapletu. Zanimiva zadeva nas do iskane knjige popelje prek največjega knjigotržca na svetu – Amazona. Če knjig ne želimo kupiti, si jih izposodimo. Najcenejša izposojevalnica knjig v spletu, Scribd (scribd.com), za neomejeno branje na mesec računa devet dolarjev na mesec. Zbirka pol milijona naslovov najrazličnejših zvrsti je raj za knjigožere. Knjige beremo v brskalniku ali na tablici z ustrezno aplikacijo.

Večpredstavnost

Med vodilnimi večpredstavnimi spletišči je vsekakor Googlov YouTube. Spletna videoteka, ki ima milijardo uporabnikov in se ji količina objavljenih vsebin širi s svetlobno hitrostjo, je na voljo v 61 jezikih, med drugim tudi v slovenščini. Googlov pretočni video je na voljo na praktično vseh platformah, v brskalnikih, na televizorjih, igralnih konzolah, telefonih in tablicah. Pretakanje digitalne vsebine ni novost. Časi, ko smo glasbo, filme in celo igre kupovali na nosilcih zvoka ter slike (ali jih pridobili kako drugače), so večinoma za nami. Spremenilo se je vse. Mladež dobi glasbo v slušalke prek priljubljenih spletnih storitev, kot so tudi v Sloveniji navzoči Google Music, Deezer in Apple Music, filmoljubi pa se vedno pogosteje odločajo za pretočne storitve.

Ponudbo pretočnega videa delimo na eni strani po dostopu, na drugi po načinu. V Sloveniji do spletnih videotek dostopamo prek spleta ali ob pomoči ponudnika televizije. Na tem področju se bije hud boj. Čeprav imajo večji ponudniki praviloma svojo spletno videoteko, tekmujejo, kdo bo ponudbo razširil s čim več storitvami. Telekom ima poleg nekaj izbir za odrasle v ponudbi DKino in Pickbox in Minimax+, Telemach D3GO in AXN. Oba ponujata še HBO GO, vsi štirje največji operaterji, poleg omenjenih še T2 in Amis, tudi VOYO. Slednji je poleg Pickboxa, Netflixa in storitve MUBI dostopen tudi mimo operaterjev. Drugo delitev izvajamo po načinu. Čeprav gre pri večini pretočnih storitev za naročnino, znotraj katere so nam v časovno omejenem obdobju na voljo vse vsebine iz kataloga, so Slovencem dostopne tudi prave videoteke in prodajalne z digitalno robo. Vidnejša predstavnika skupine sta Apple in Google, ki omogočata nakup ali izposojo posameznega naslova, filma ali serije. Ponudniki televizije s pretočnimi videotekami zgolj mejijo na oblačne storitve, sodobne video storitve, ki jih bomo predstavili v nadaljevanju, pa so čistokrvni predstavniki oblaka.

Buffer je spletna oblačna storitev za upravljanje različnih družabnih omrežij. 

Sodobnejši ponudniki pretočnega videa svoje poti niso začeli na televizorju, predvsem mladim so se najprej usidrali v srce in postali navada (beri: razvada) na tablicah, telefonih in računalnikih. Večina novejših spletnih videotek, med katere spadajo Netflix, Pickbox in HBO GO, je danes na voljo tudi prek aplikacij v pametnih televizorjih. Tak dostop omogoča izvrstno izkušnjo uživanja vsebin v najvišji ločljivosti, a zahteva dobro internetno povezavo in posluh izdelovalcev strojne opreme. Slednji imajo nemalokrat težave s posodabljanjem starejših modelov televizorjev. To prevečkrat pomeni, da določene storitve naenkrat nehajo delovati ali pa sploh niso omogočene. Pred nakupom televizorja je zato dobro preveriti, ali izbrani model podpira našo najljubšo sodobno videoteko.

Začnimo z najmlajšim z našega konca in največjim na svetu. Netflix je na voljo skorajda po vsem svetu, do globalne pokritosti mu manjkajo le Kitajska, Krim, Sirija in Severna Koreja. Slovenci smo se na prihod pretočnega velikana odzvali navdušeno in množično odpirali registracije z brezplačnim mesečnim preizkusom. Zastonjsko preskusno obdobje je dobrodošlo, saj hitro ugotovimo, da se slovenski Netflix od ameriškega precej razlikuje. Slovencem je na voljo le slaba petina vsebin, najmanj pri filmih, ki jih je v primerjavi s storitvijo čez lužo zgolj 12 odstotkov. Manjkajo celo nekatere vsebine hišne produkcije. V nesreči nismo sami, podoben odstotek imajo države nekdanje domovine. Zahodnejšim sosedom po novem zavidamo tudi Netflix, videoteki v Italiji in Avstriji sta namreč precej bolje založeni kot pri nas. Med stotridesetimi prišleki ni junaka, ki bi imel popoln nabor video vsebin. Razlog je preprost, Američani so pred širitvijo prodali pravice do manjkajočih vsebin domačim ponudnikom. Ker se te kupčije sklepajo za več let naprej, bo suša žal trajala še dolgo.

Netflix je na voljo v treh paketih. Najcenejši (za 8 evrov na mesec) omogoča ogled celotne knjižnice v standardni ločljivosti (SD) na eni napravi, srednji (10 evrov na mesec) vsebine v ločljivosti HD na dveh napravah hkrati ter premijski (12 evrov na mesec) ločljivost ultra HD in možnost dostopa do vsebin na štirih napravah naenkrat. Med prednosti slovenskega Netflixa štejemo pet različnih profilov, ki se ločijo po zgodovini in s predlogi, otroški račun, ki omogoča spremljanje otrokovih navad pri uporabi pretočne storitve, in omejitev prenosa podatkov, ki bo dobrodošla uporabnikom videoteke z mobilnim dostopom do interneta. Slabosti so očitne, Netflix nima v slovenščino podnaslovljenih ali sinhroniziranih vsebin in za visoko ločljivost potrebuje dovolj hiter dostop do spleta. Največja ostaja pomanjkanje vsebin, kar najbolj občutimo med potovanjem v državo, kjer takega omejevanja ni, oziroma je manj drastično. V osebni račun se lahko prijavimo kjerkoli po svetu, vsebine, ki so nam na voljo, pa so odvisne od države, kjer smo.

Odlično lastno produkcijo ponuja tudi naslednja predstavljena pretočna storitev. HBO je televizijska hiša, ki ponuja najboljše TV serije, med drugim tudi nadvse priljubljeno fantazijsko pustolovščino Game of Thrones. HBO GO predstavlja pretočni del ponudbe, ki je na voljo skupaj z naročnino na televizijske programe. Ponudba je glede na televizijski del okrnjena, a kljub temu zelo kakovostna. Deset evrov na mesec nam na mobilno napravo po želji dostavi okoli devetsto privlačnih naslovov, med njimi tudi izdelke, ki jih na slovenskih malih zaslonih še nismo videli. Največja težava storitve je dostopnost, na voljo je zgolj prek operaterjev, med večjimi sta ponudnika Telemach in Telekom, ter vezanost na paket. Pretočne storitve HBO GO ne smemo mešati z ameriško HBO Now, ki za 15 dolarjev na mesec vsebine ponuja na običajen, pretočni način in je na voljo ločeno od TV naročnine.

Izbiranje čtiva nam olajša oblačna storitev Whichbook, ki na podlagi nekaj po naših željah nastavljenih drsnikov postreže z naslovi kakor nalašč za nas.

Od ameriških velikanov se selimo k domačim. Pionir pretočnega videa v Sloveniji, Pro Plusova storitev VOYO, si je zbirko naročnikov v preteklosti nabiral predvsem z razširjenim dostopom do dogajanja v razvpitih resničnostnih šovih. Učinkovito, a morda nepotrebno, saj gre za kakovostno storitev, ki jo krasi velika izbira najrazličnejših vsebin s podnaslovi ali sinhronizacijo. V podjetju Pro Plus zelo poudarjajo domačo (predvsem lastno) produkcijo in možnost ogleda TV programov za nazaj. Za sedem evrov na mesec nam je celoten katalog na voljo na petih napravah hkrati.

Pickbox je ponudnik videa na zahtevo, ki prihaja iz Zagreba in storitev ponuja vsem državam na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Katalog je sestavljen iz serij, filmov in dokumentarcev. Vse vsebine so poslovenjene, bodisi s podnapisi bodisi s sinhronizacijo. Med filmi zaman iščemo novejše naslove, pogled na razdelek s serijami pa je obetavnejši. Od najnovejših uspešnic do zabavnih klasik, za ljubitelja nadaljevank in nanizank je Pickbox prava izbira. Sedem evrov na mesec nam odklene dostop do bogate zbirke na dveh napravah, med njimi so tudi Samsungovi pametni televizorji. Naročnino sproti podaljšujemo, brez pogodbenih obveznosti pa nam je na voljo tudi enomesečni brezplačni preizkus storitve.

Poleg zvoka in gibljivih slik so pomemben del današnjega spleta fotografije in grafika. S poplavo pametnih in omreženih naprav se količina posnetega gradiva iz dneva v dan eksponentno veča. S slednjim se širi tudi ponudba spletišč, ki posneto vsebino shranjujejo in delijo z drugimi. Omenimo Imgur, ki je družabno omrežje, podobno Instagramu ali priljubljeni storitvi Flickr. Od obeh se razlikuje po pomanjkanju resnosti. Na Imgurju so objavljene predvsem šale, ki krožijo po spletu. Preprost uporabniški vmesnik in s humorjem bogata vsebina poskrbita, da se na spletišče radi vračamo. Za ustvarjanje poskrbi Adobe Creative Cloud, ki za šestdeset evrov na mesec dostavi v brskalnik polnokrvni urejevalnik fotografij Photoshop in druščino. V zbirki so še programi Illustrator, InDesign, Acrobat Pro, Muse, Dreamweaver, Flash Pro, Premiere Pro, After Effects, Audition in InCopy. Poleg celotne zbirke so na voljo tudi posamezni (oblačni) programi. Cena samotarja je 25 evrov na mesec.

Med oblačne storitve spada tudi kralj pretočnega videa, Netflix, ki ga krasi odličen algoritem predvidevanja uporabniških želja.

Za konec

Sklenimo z začetno mislijo. Oblačne storitve so v bistvu spletne storitve, kjer kot uporabnik ne vemo, kdo in kaj jih izvaja. S tega stališča so predstavljeni izdelki le vidnejši predstavniki oblačnih storitev. Slednjih je iz dneva v dan več. Uporabniki smo spoznali njihovo priročnost, ki je z razmahom najrazličnejših naprav neprekosljiva. Ne glede na napravo, ki je povezana z internetom, brez težav pridemo do izbranih izdelkov. Po svoje se zopet vračamo v preteklost, ko so kraljevali strežniki, ki so predelane informacije posredovali neumnim terminalom. Računalnik današnjika je vedno bolj podoben preprostemu odjemalcu, ki vsebino iz oblaka zgolj sprejme. Kaj se dogaja na nebu, ga ne zanima več.