Zreli poslovni mikroračunalniki
Do začetka 80. let je postopno dozorela zmogljivejša vrsta poslovnega mikroračunalnika, ki je po pravilu vključevala disketne ali diskovne pogone in operacijski sistem CP/M. Vrhunec med domačimi mikroračunalniki te vrste predstavljata Partner podjetja Iskra Delta in nova osebna različica Dialoga, ki so jo za Gorenje razvili na Fakulteti za elektrotehniko.
Zmogljivosti zgodnjih poslovnih mikroračunalnikov so bile majhne, primerljive zmogljivostim hišnih računalnikov. Šele nov tip magnetnih nosilcev z neposrednim dostopom do podatkov (Random access) je omogočil nastanek uporabnejših in dražjih poslovnih mikroračunalnikov. Do konca 70. so se ti že jasno razločili od preprostejših hišnih mikroračunalnikov. Zelo pogosto so uporabljali različice mikroprocesorja Zilog Z80. Zmogljivosti za neposredni dostop do podatkov so najprej zagotovili veliki disketni pogoni, nato pa še novi winchesterski diskovni pogoni, zelo podobni današnjim trdim diskom. Ti so že uporabljali manjše magnetne plošče in vgrajene mikrokrmilnike, zato so bili primerni za uporabo v mikroračunalnikih. Njihova običajna velikost je bila na začetku 80. nekje od 5 do 20 MB.
Računalniški muzej
Serijo o zgodovini računalništva v Sloveniji pripravlja Računalniški muzej (www.racunalniski-muzej.si), ki ima v bližini Kina Šiška v Ljubljani tudi svoje razstavne prostore. Tam si lahko v živo ogledate, kako so bili računalniki videti nekoč, in marsikaterega izmed njih tudi preizkusite.
Kar nekaj v muzeju razstavljenih predmetov izhaja iz Monitorjevega muzeja, ki smo ga pred leti predali v upravljanje računalniškemu muzeju skupnosti Kiberpipa, njegov naslednik pa je sedanji Računalniški muzej v Ljubljani.
Zgodovinska evidenca pri nas nameščenih in izdelanih naprav je na naslovu evidenca.muzej.si.
Če so zgodnje mikroračunalnike uporabniki še v veliki meri programirali ob pomoči razvojnih orodij na bolj uveljavljenih mini in velikih računalnikih, pa so se na teh zmogljivejših poslovnih mikroračunalnikih že lahko uveljavila primerna sistemska in razvojna orodja, kot so operacijski sistemi, prevajalniki in drugo. Največji napredek je prinesel operacijski sistem Control Program for Microcomputers (CP/M). Proizvajalci so do sredine 80. izdelali na stotine različnih mikroračunalnikov, izrecno namenjenih njegovi uporabi. Za druge, kot je bil takrat popularni Apple II, pa so razvili dodatne strojne razširitve, ki so omogočile njegovo uporabo. Splošna razširjenost enotne strojne in programske podlage je izrazito spodbudila razvoj. Do konca 70. so za CP/M izdelali že tisoče programov, ki so mikroračunalnikom na široko odprli vrata na področje poslovne in pisarniške uporabe.
Mikroračunalnik Delta 323/M (1981–1982)
Tipičen poslovni mikroračunalnik Delta 323/M so pri nas leta 1981 zasnovali v podjetju Elektrotehna Delta. To je bil njihov prvi mikroračunalnik. Na glavni plošči je imel različico 8-bitnega mikroprocesorja Zilog Z80 in nabor pomožnih mikrovezij iz serij Z80 in Western Digital. Ostale zmogljivosti mikroračunalnika so razdelili na pet vmesnikov. Pomnilniški vmesnik je vseboval 64 KB delovnega pomnilnika (RAM), vhodno-izhodni vmesnik pa krmilnike za štiri serijske povezave in dve paralelni. Posebej so naredili še vmesnik s krmilniki za tipkovnico, zaslonski terminal in vrstični tiskalnik ter vmesnik s preklopnim usmernikom, ki je zagotavljal vse potrebne napetosti za delovanje računalnika. Vmesnik s krmilnikom za disketno enoto je omogočal uporabo štirih enot za velike 5.25-palčne diskete.
Operacijski sistem CP/M
CP/M je bil prvi uspešen operacijski sistem, izrecno izdelan in prilagojen za uporabo v mikroračunalnikih. Uspelo mu je z ugodno kombinacijo uporabnosti, majhnosti in splošnosti, ki je omogočila lahko prenosljivost med različnimi napravami.
Delta 323/M je poganjal operacijski sistem CP/M 2.2 z diskete. Računalnik je bil uporaben bodisi kot razvojni in procesni sistem za laboratorije in industrijske obrate bodisi kot poslovni in pisarniški sistem za upravljanje finančnega poslovanja in proizvodnje. Dobro so ga opremili s programskimi prevajalniki ter z osnovno sistemsko in poslovno programsko opremo. Poleg zbirnika, razhroščevalnika in urejevalnika besedila je vseboval prevajalnike za višje programske jezike Fortran Cobol, Algol, PL/I, BASIC in Pascal. Vključili so programe za vodenje glavne knjige, saldakontov kupcev in prodajalcev, za izračun osebnih dohodkov zaposlenih in upravljanje osnovnih sredstev. Računalnik vsekakor ni bil zelo razširjen, saj ga je kmalu nadomestil še bolj izpopolnjen poslovni mikroračunalnik Partner.
Mikroračunalnik Partner (1983–1985)
Mikroračunalnik Partner so začeli snovati takoj po združitvi podjetij Elektrotehna Delta in Iskra Računalniki leta 1982. Tesno so sledili zasnovi, ki so jo uporabili že pri Delti 323/M, očitni pa so tudi vplivi drugih tipičnih poslovnih 8-bitnikov z operacijskim sistemom CP/M. Uporabili so različico mikroprocesorja Zilog Z80A s taktom 4 Mhz in nov pristop spominskih bank za razširitev delovnega pomnilnika (RAM) na 128 KB. Prvih 64 KB pomnilnika so izključno namenili operacijskemu sistemu, razširjenih 64 KB pa ostalim programom. Računalnik so izdelali v treh različicah, z enim ali dvema velikima 5.25-palčnima disketnima pogonoma ter z diskovnim pogonom velikosti 10 MB. V Partnerju so že uporabili diskete z dvojno gostoto in s kapaciteto približno 1 MB. Celoten računalnik z zaslonom, disketno ali diskovno ter napajalno enoto so namestili v skupno ohišje. Grafični krmilnik, uporabljen v Partnerju, je omogočal prikaz 80×26 znakov in kazalnika na zaslonu. Podpiral je tudi slovenske oziroma jugoslovanske znake. Prek serijskih povezav sta bila na računalnik priključena tipkovnica ljubljanskega Inštituta za elektroniko in vakuumsko tehnologijo in tiskalnik zagrebške Tovarne računskih strojev.
Osnovna programska oprema za domače kupce je bila zelo podobna opremi mikroračunalnika Delta 323/M. Računalnik je imel zbirnik, razhroščevalnik in prevajalnike za višje programske jezike Fortran, Cobol, BASIC in Turbo Pascal. Programsko opremo za poslovne obdelave so združili v sklop z imenom MIPOS, osnovno programsko opremo za avtomatizacijo pisarniškega dela pa v sklop z imenom TISKTIP. V večini primerov gre za predelave tujih programov, kot so urejevalnik besedila Wordstar, urejevalnik tabel Lotus 1,2,3 in upravljalnik podatkovnih zbirk Dbase. Avgusta 1983 so preizkusili prvih deset računalnikov iz redne proizvodnje, do konca leta pa so nato v Kranju sestavili prvih 170 računalnikov za domači trg in v avstrijskem Šentjakobu prvih 100 računalnikov za izvoz. Partner je bil eden najbolj razširjenih domačih mikroračunalnikov tudi po zaslugi pridobitve pomembnega posla za opremo šol leta 1984. Tržili so ga kot samostojen računalnik za pisarniško in šolsko uporabo ali pa kot pametni terminal. Izvorno različico poznano tudi pod imenom Moj Partner in model Partner 2000 je leta 1985 nadomestila nova grafična različica Partner/G.
Mikroračunalnik Dialog 20P (1984–1987)
Po zgledu zmogljivejših poslovnih mikroračunalnikov so leta 1984 na Fakulteti za elektrotehniko za Gorenje prenovili tudi njihov mikroračunalnik Dialog. Nova različica, poznana kot osebni Dialog ali Dialog 20P, je že vključevala en 5.25-palčni disketni pogon ali dva. Uporabili so mikroprocesor Zilog Z80A s taktom 4 Mhz, običajnih 64 KB delovnega pomnilnika (RAM) in bralni pomnilnik (ROM) velikosti 16 KB s programom za samodejni zagon operacijskega sistema z diskete. Kmalu za tem so leta 1985 računalnik, podobno kot grafično različico Partnerja, že nadgradili z zmogljivejšim grafičnim krmilnikom, ki je lahko prikazoval 16-barvno grafiko v ločljivosti 256 x 256 točk. Omogočili so še razširitev delovnega pomnilnika (RAM) do 256 KB in uporabo priključka IEEE 488 za povezavo dodatne opreme, laboratorijskih instrumentov in podobno. Razvili pa so tudi krmilnik za diskovni pogon velikosti 10 ali 20 MB, s čimer so zmogljivosti osebnega Dialoga že povsem približali Partnerju.
Z diskete je osebni Dialog lahko poganjal s CP/M 2.2 združljiv operacijski sistem FEDOS , ki so ga v laboratoriju izdelali sami. Uporabniki so nanj po želji lahko namestili tudi originalni CP/M, izvajali pa so lahko tudi vse programe, napisane zanj. Izdelali so še razširjeno različico svojega programskega jezika FEBASIC in tolmač, izvedljiv prek operacijskega sistema. Dodali so prevajalnike za programske jezike Cobol, Turbo Pascal in Micro Prolog. Poskusno serijo 50 enot so izdelali jeseni 1984, načrt za izdelavo 2.000 naprav pa so nato občutno zmanjšali na 300.
Viri in več informacij: Digitalna knjižnica Slovenije, dlib.si in spletna stran Računalniškega muzeja, racunalniski-muzej.si.
Zahvaljujemo se Nuku in drugim za digitalizacijo gradiva.