Zrelost dna
Poceni pametni telefoni so tista kategorija, ki je s prihodom zmogljivih mobilnih procesorjev in zaslonov na dotik najbolj trpela. Do lani je bilo namreč, kot kaže, skorajda nemogoče izdelati zadovoljivo napravo, ki nam ne bi naredila luknje v žepu.
Najboljši telefoni, torej tisti, ki stanejo 500 evrov ali več, so nas razvadili s tekočo uporabniško izkušnjo in izdelavo, obe postavki pa se z nižanjem cene močno poznata. Do zdaj se je meja med zgornjo in spodnjo polovico telefonskega trga vrtela pri okoli 300 evrih. Če je bil telefon na voljo brez vezave za manj kot 300 evrov, je bilo že pričakovati kompromise pri izdelavi, ki so šli krepko na škodo uporabniške izkušnje. Varčevanje pri zaslonu, pomnilniku, količini shrambe in izbiri kakovostnih jeder procesorja se začne hitro poznati na končni izkušnji s telefonom. Letošnje leto zna pomeniti prelomnico, ko takšno varčevanje ne bo več tako kazilo končne izkušnje.
Moto G
Prvi resnično zadovoljiv telefon, ki je stal manj kot 300 evrov, je bil lanskoletni zmagovalec tega preizkusa – Motorola Moto G. Takrat je bil to še izdelek Googlove Motorole (vmes so jo prodali Lenovu) in so ga prodajali po nadvse nizki ceni. Pri nas ga žal ni bilo na voljo pri operaterjih, a ga je bilo mogoče naročiti v spletnih trgovinah, kot je Amazon. Letos je sicer na voljo izboljšana druga generacija z večjim zaslonom, a je model s 16-gigabajtno shrambo nenehno razprodan. Na voljo je torej le 8-gigabajtni model, a to je na dolgi rok enostavno premalo shrambe. Mobilni operacijski sistemi iz leta v leto zorijo in prostorske zahteve so že lani prerasle 8 gigabajtov. Telefonov s tako majhno shrambo resnično ni več mogoče priporočiti.
Od 100 do 300
Trenutni cenovni razpon cenejših pametnih telefonov se tako vrti med 100 in 300 evri. Ne glede na cenovno postavko gre ob dveletni vezavi za poceni naprave, ki so končno začele dostavljati zadovoljive uporabniške izkušnje. Seveda to ne velja za vse modele, a tudi večji izdelovalci so začeli v nizke cenovne postavke pakirati naprave, ki jim niso več v sramoto. Ko smo ta preizkus opravljali pred dvema letoma, smo izbirali najmanjše zlo, saj je bilo varčevanja preveč. Velik napredek je bil letos narejen pri vseh modelih pri izbiri materialov za izdelavo ohišja. Večina telefonov, ki smo jih preizkusili, deluje v roki zelo kakovostno, tako da se počasi poslavljamo od telefonov iz najbolj cenene plastike.
Strojni napredek
Pogled na tabelo bo razkril še en pomemben podatek, saj se v vrstici, ki kaže količino pomnilnika, nikjer ne pokažejo megabajti. Letos je sicer izšla peščica telefonov, ki so imeli manj kot gigabajt pomnilnika, a vsi po vrsti niso bili vredni omembe. Požrešnost Androida in drugih operacijskih sistemov sicer vztrajno pritiska ob to mejo, a je trenutno gigabajt pomnilnika povsem dovolj.
Fotoaparati
Postavka, ki je letos prav tako doživela dokončni presek s preteklostjo, je zmogljivost fotoaparatov. 5 megapik je zdaj minimalna postavka, kar nekaj konkurentov jih premore 8 ali celo 13. Na tem mestu je treba povedati, da vsi telefoni ne delajo tako dobrih slik kot dražje naprave, a smo kljub temu tudi na dnu trga dočakali spodoben zajem fotografij. iPhone, dražje Lumie in nekateri androidni telefoni bodo še vedno daleč pred tokratno bero naprav, a dejstvo je, da je konec zrnatih slik in telefonov, ki spodobno sliko lahko posnamejo le v idealnih svetlobnih razmerah.
Kot prenosnik za 400 evrov?
Iskanje vzporednic med trgom prenosnikov in telefonov je večinoma zelo nehvaležno početje, saj gre za dve zelo različni kategoriji, katerih izdelki so naprodaj na dva zelo različna načina. Prenosnike kupujemo po njihovi dejanski ceni, telefone pa nam subvencionirajo operaterji. A kljub temu je mogoče tokrat najti vsaj eno primerjavo – zrelost kategorije. Prav vsakdo lahko v trgovini dobi prenosnik za 400 evrov, ki bo znal zadovoljiti vse njegove potrebe, a ne bo šlo za najboljšo napravo na trgu. Enako se zdaj dogaja pri telefonih, saj je mogoče za 300 evrov dobiti telefon, s katerim ne bo kaj dosti narobe, oziroma bo povsem zadoščal. Prav besedna zveza »povsem zadoščal« se dostikrat sliši ob kupovanju poceni prenosnikov. To seveda ne pomeni, da se pri nakupu telefona ni več mogoče opeči, a počasi prihajamo v stanje, ki vlada v višjem cenovnem rangu že nekaj let; le z redkim dragim telefonom ne boste popolnoma zadovoljni, le kakšni trije pa so zares najboljši in vredni našega denarja.
Tudi pri poceni telefonih je bilo mogoče prej za večino konkurence zapisati, da ni vredna nakupa. Zdaj ni več tako. Najcenejši rang mobilnih telefonov končno postaja zanimiv.
Shramba
Strojno smo bili tako še najbolj pozorni na količino shrambe (oz. »diska«), ki v tem segmentu najbolj peša. Kot smo pri opisu telefonov že nekajkrat omenili, je 8 gigabajtov premalo. Dejstvo, da je prostor mogoče razširiti s kartico microSD, nam ne sme biti v uteho, saj se Android vedno bolj odmika od takih rešitev. Googlovi telefoni Nexus že nekaj generacij ne poznajo širjenja shrambe in operacijski sistem je temu primerno prilagojen. Tako morajo izdelovalci sami programsko reševati, kako se bodo aplikacije razumele s temi shrambami, in velikokrat gre za slabe odnose. 16 gigabajtov je tako najmanj, kar lahko priporočimo.
Video
Video prispevek o cenejših telefonih si lahko ogledate na naslovu: www.monitor.si/cenejsi_2015
Gigabyte GSmart GX2 preseneti predvsem s procesorjem, saj je eden redkih, ki ima 1,6- gigaherčna jedra. Pozitivne postavke se nadaljujejo z dvema gigabajtoma pomnilnika, ki pomagata gnati Android 4.4.2. Ta je oblečen v Gigabaytovo preobleko, ki je med kitajskimi ena bolj všečnih, saj se ne spreminja prav dosti. Nekoliko nadležno je to, da ima že naloženih nekaj programov, kot je Master Cleaner, ki ima v vmesniku celo namensko bližnjico.
Gigabyte GSmart GX2
Zaslon je odličen, saj kaže sliko pri 1080 × 1920 in riše žive barve. Žal peša izdelava, saj zaslon prekriva predebelo steklo, od katerega preveč odseva. Predvsem pa razočara ohišje, ki je zelo plastično. Moti gumb za vklop, ki je na zadnji strani pod fotoaparatom. Gre za najmehkejši in najbolj krhko narejen gumb, ki smo ga v zadnjem letu videli na katerikoli napravi.
GSmart preseneti z zaslonom in procesorjem, a ga drži nazaj zgolj 8 gigabajtov shrambe in izdelava, ki podjetju Gigabyte ni v ponos.
HTC je na androidni strani poleg Sonyja tisti izdelovalec, ki slovi po kakovosti izdelave svojih telefonov. To se kaže tudi pri najcenejših modelih in HTC Desire 320 je narejen dosti bolje kot LGjevi ali Sasmungovi konkurenti. Ohišje je iz rahlo gumirane plastike, ki daje občutek, da bo telefon preživel marsikateri padec. Enako zaupanje vliva plastična stranica zadaj. Žal se hvala po tem neha, saj gre strojno za dokaj podhranjeno napravo in eno redkih, ki jih žene Mediatekovo čipovje. Od telefona s štirimi počasnimi jedri Cortex-A7 pač ni mogoče pričakovati čudežev. Stvarnost je to potrdila in ko k temu dodamo še 8 gigabajtov veliko shrambo, je razlogov za nakup vedno manj.
HTC Desire 320
Desire 320 je na repu ponudbe nizkocenovnih telefonov in napredek bo takšne telefone kmalu pustil za seboj. Kombinacija majhnih shramb in počasnih procesorjev ne more več dostaviti zadovoljive izkušnje, tako da modelu 320 ne pomaga niti nizka cena.
HTC Desire 510 žene čipovje Snapdragon 410, se pravi 1,2 GHz štirijedrni procesor in gigabajt pomnilnika. Slednja postavka je dobrodošla, saj je telefonov, ki bi imeli manj pomnilnika, vedno manj, oziroma jih ni več. Desire 510 je narejen iz zelo všečne mešanice plastike in gume, ki smo je bolj vajeni na androidnih tablicah. Na vrhu zadnje stranice je kamera, ki ima 5 megapik, a je žal brez bliskavice. Poleg bliskavice so v HTCju varčevali še pri zaslonu, ki meri po diagonali 4,7 palca in sliko riše v ločljivosti 480 × 854. Gre za slab zaslon s spranimi barvami, česar pri HTCju sicer nismo vajeni. Tudi vidni koti so porazni, saj je zaslon dobro videti le, ko gledamo neposredno vanj, in vsak manjši odmik pomeni še bolj sprane barve.
HTC Desire 510
HTC zaenkrat še ni naredil resnično dobrega poceni telefona in stanje se z obema tokratnima konkurentoma ni spremenilo. Veliko več sreče imajo pri izdelavi dražjih telefonov, kjer seveda vodi HTC One. Prav razlika med uporabnostjo modela One in cenejših HTCjev kaže, da je dober poceni telefon zelo težko narediti.
Huawei Ascend G7 ima pet palcev velik zaslon ločljivosti 720p, ki je odet v čudovito kovinsko ohišje, kakršnega se ne bi sramoval niti tajvanski HTC, pojem lepih in kakovostnih telefonov v okolju operacijskega sistema Android. Takšno kolebanje med cenovno dostopnejšimi sestavnimi deli in vrhunsko strojno opremo najdemo v slehernem kotičku telefona. Na eni strani imamo na primer štirijedrni Qualcommov procesor, ki tiktaka s hitrostjo 1,2 GHz (ne, to ni Snapdragon 801, ki ga najdemo v vrhunskih telefonih, zato nikakor ne bo zadovoljil najzahtevnejših uporabnikov), na drugi pa 13 MP fotoaparat z 28-milimetrsko lečo in tipalom Sony BSI, mokre sanje slehernega mobilnega fotografa.
Huawei Ascend G7
Ascend G7 poganja Android 4.4 s preobleko Emotion UI 3.0. Slednja se na prvi pogled ne razlikuje od prejšnjih iteracij, a je občutek pri delu z njo boljši. Žal še vedno pogrešamo seznam aplikacij, ki je v težnji po enostavnosti spet izostal. Gledano v celoti, je telefon dober. Če upoštevamo še ceno 290 evrov, gre za odlično razmerje med kakovostjo in denarjem, ki ga odštejemo zanjo.
Lenovo je od Googla kupil Motorolo in nakazal, da s proizvodnjo mobilnih telefonov misli resno. Zaenkrat kaže, da bodo blagovno znamko Motorola ohranili za bolj zahodne trge, k nam pa bodo prihajali telefoni z oznako Lenovo.
Lenovo P70 ima dve strojni postavki, ki konkretno presenetita, saj ima akumulator z zmogljivostjo 4000 mAh, druga pa je osemjedrni procesor. Trajanje delovanja tega telefona je tako daljše kot pri konkurenci, ki ima praviloma akumulatorje z zmogljivostjo okoli 2000 mAh. Osemjedrni procesor je prav tako impresiven podatek, saj je na preizkusu s programom Geekbench P70 zasedal najvišja mesta. Prijetno je presenetil tudi z zaslonom, ki pri ločljivosti 720 × 1280 riše žive barve.
Lenovo P70
Še najslabše se izkaže androidna preobleka, ki odpravi seznam programov in nam vse ponudi kar na domačih zaslonih. Predvsem pa razočara s količino prednameščenih programov, saj smo deležni neznanih antivirusnih aplikacij, ki jih ni mogoče odstraniti. Glede na ceno je manjše razočaranje še ohišje, a kot rečeno, največji očitek leti na androidno preobleko, ki skvari sicer zelo dober telefon.
Najcenejša LGjeva telefona sta si zelo blizu, saj je razlika v ceni minimalna.
LG L Bello je naprava s petpalčnim zaslonom, IPS in ločljivostjo 480 × 854. LG F60 ima enak zaslon IPS, le da se diagonala ustavi pri 4,5 palca in ločljivost pri 480 × 800.
LG F60
LG L Bello
Razlike se začnejo s procesorjem, saj ima Bello Mediatekov 1,3 GHz štirijedrni procesor z jedri Cortex A7. Modelu F60 so v LGju namenili 1,2 GHz štirijedrni procesor z jedri Cortex A53, ki so ga izdelali v Qualcommu. Jedra A53 so 64-bitna, a se to pri delovanju ne pozna.
Shrambe je pri obeh lahko 8 gigabajtov, a je F60 na voljo tudi v 4 GB različici. Prav ta postavka je tista, ki razočara, saj je telefone z 8 GB shrambe težko jemati resno, tistim s 4 GB pa se le smejimo.
Oba telefona žene Android 4.2.2 in izkušnja je tekoča. Res ni na ravni dražjih modelov, a je LGjeva androidna preobleka dovolj lahka, da telefona z njo nimata večjih težav.
Največja razlika med obema telefonoma je zunanji videz, saj se F60 drži starejših oblikovalskih smernic podjetja LG. To je vidno predvsem po tem, da je gumb za vklop in izklop na desni stranici, gumba za uravnavanje glasnosti pa sta na levi. Pri modelu Bello gre že za postavitev gumbov, ki so jo začeli LGjevi najdražji modeli. Gumb za vklop in izklop je skupaj z gumboma za uravnavanje glasnosti na zadnji stranici telefona. Vsi trije so pod lečo fotoaparata in so gladki. To omenjamo zato, ker jih je zaradi tega včasih še teže najti, ko slepo tipamo po zadnji stranici telefona. Sicer gre pri obeh telefonih za napravi, ki po zunanjosti spominjata na Nexus 5. To je, estetsko gledano, pohvalno.
Oba telefona sta solidna, a izkušnjo preveč kazi premajhna shramba, ki jo je mogoče z modernimi aplikacijami napolniti zelo hitro.
Tako kot Meiuzuju in telefonu One Plus One je cena LG G3 S zdrknila pod 300 evrov. Gre za manj zmogljivo različico telefona G3, ki je s svojim naborov strojne opreme in zaslona navdušil na letošnjem primerjalnem preizkusu najboljših telefonov.
LG G3 S
Različica S je tako od večjega brata pobrala obliko. To pomeni, da je podedovala tudi enega hujših očitkov. Gre za postavitev fizičnih gumbov, ki so se pri LGjevih napravah v zadnjih letih preselili na hrbtno stran telefonov. Z nekaj privajanja je prste sicer morda mogoče naučiti, kje so gumbi, a gre kljub temu za nerodno izvedbo.
Največje razočaranje pa je 8 gigabajtov velika shramba, ki je v telefonu najbrž le za to, ker je mogoče večji G3 dobiti tudi v 16-gigabajtni različici. Tako se kupec morda raje odloči za dražji telefon, a je kljub temu škoda, da je S tako omejen, ker gre za strojno lepo okrepljen telefon.
8 gigabajtov velika shramba je torej glavna hiba tega sicer odličnega telefona, ki pa ga bo na dolgi rok težko uporabljati zaradi skopo odmerjenega prostora za shranjevanje podatkov.
Meizu MX3 je bil nazadnje uvrščen med dražje telefone, a mu je po prihodu naslednika cena zdrknila pod 300 evrov in je postal zanimiv tudi v konkurenci cenejših naprav.
Meizu MX3
Strojno je MX3 močan, vgrajen ima Samsungov procesor Exynos 5410, kar pomeni, da ima štiri jedra Cortex A-15 (1,6 GHz) in dodatna štiri jedra A-7 (1,2 GHz), ki so v rabi, ko telefon varčuje z energijo.
MX3 je 5,1-palčni telefon (ločljivost je čudaških 1800 × 1080 pik!), ki temelji na Androidu (resda malce starejšem, 4.2.1) in slednje bolj ali manj poskuša skriti. Pravi namreč, da uporablja operacijski sistem FlyMe OS 3.4. Tako kot Lenovo vse programe namešča neposredno na domače zaslone, tako da nima klasičnega predalnika za aplikacije. Še najbolj moti to, da je poleg Googlove trgovine Play namreč nameščen program za dostop do kitajske trgovine s (kitajskimi) aplikacijami, pa tudi programe, kot so Youtube in Gmail si moramo dodatno namestiti. Glede na to, da sta si z Lenovom blizu, bi se prej odločili za slednjega, saj je vse skupaj zapakirano v bolj celovit paket.
Microsoft Lumia 532 Dual SIM je polno ime najcenejšega telefona na preizkusu in gre za eno prvih Lumij, ki ne nosijo več logotipa Nokie. Ime vsebuje še dve pomenljivi besedi, in sicer Dual SIM, ki pomenita, da lahko v ta telefon vstavimo dve kartici SIM. Tako početje pride prav predvsem ljudem, ki veliko potujejo, ali tistim, ki za podatkovni prenos uporabljajo drugo kartico SIM. Telefoni, ki to omogočajo, so namenjeni bolj vzhodnim trgom, saj je tam zmede oziroma izbire med operaterji več. Pri nas so te naprave nekoliko manj uporabne, a se ob številnih potovanjih zunaj EU hitro najde razlog za nakup takega telefona.
Microsoft Lumia 532 Dual SIM
Kot telefon je Lumia 532 strojno enaka odlični Lumii 535, a ne dostavi enako tekoče izkušnje. Glede na to, da ima manjši in slabši zaslon ter enake strojne zmogljivosti, je to presenetljivo. K slabšemu občutku pridoda še izdelava, ki je pri modelu 523 veliko bolj plastična v slabem pomenu besede.
Microsoft Lumia 535
Microsoft Lumia 535 je odličen telefon z eno hibo, ki pa mu jo lahko opravičimo. 535 je nadaljevanje serije telefonov Lumia 520, ki so dolgo veljali za najboljše poceni pametne telefone, saj po zelo nizki ceni dobimo dobro narejen telefon, ki omogoča najosnovnejše funkcionalnosti pametnega telefona.
Za 150 evrov torej dobimo zelo dobro narejen telefon z odličnim 5-palčnim zaslonom IPS, ki v tem cenovnem razredu nima kaj početi. Vse skupaj žene štirijedrni procesor Cortex-A7, ki računa pri 1,2 GHz in ima na voljo gigabajt pomnilnika.
V telefon je naložen operacijski sistem Windows 8.1, ki je tudi najbolj prepričljivo opravičilo za največjo hibo. Ta je skromno odmerjena shramba, saj je je na voljo le 8 GB. Na telefonih z operacijskim sistemom iOS ali Android je 8 gigabajtov premalo, saj aplikacije, slike in predvsem igre tako majhen prostor hitro zapolnijo. Na mobilnih Oknih je to manjši problem, saj je aplikacij manj, vendar so še vedno lahko problem slike. Shrambo je sicer mogoče razširiti s kartico SD, a se mobilni operacijski sistemi niso izkazali za najboljše, ko je treba podatke razporejati med interno shrambo in dodano kartico micro SD. Tako se je takšnim rešitvam bolje izogniti.
Lumia 535 je skoraj popoln poceni telefon in do takega naziva ji manjka le 16 GB shrambe.
Osnovna premisa telefona Nokia Lumia 735 je poceni naprava, ki zna narediti dober avtoportret oziroma »selfie«. Vsi telefoni, tudi najdražji, imajo na prednji strani zaslona kamero, ki je bila mišljena predvsem za rabo pri videoklicih. Na telefonih so v redni rabi že kar nekaj let, a očitno niso bili dovolj dober razlog, da bi izdelovalci v svoje naprave vgrajevali zmogljivejše kamere. Zmogljivost teh kamer je še danes okoli 2 megapiki, to je za občasen videoklic dovolj, za resnejše fotografiranje pa je razlika v primerjavi s kamero zadaj velikanska.
Nokia Lumia 735
Lumia 735 ima na prednji strani kamero, ki se hvali s petimi megapikami, in razlika je očitna. Poleg višje ločljivosti ima kamera še širokokotno lečo, tako da zajame čim več okoliša, ko se slikamo.
Cena Lumie 735 se vrti okoli 290 evrov, tako da je enkrat dražja od odlične 535. Za ta denar dobimo boljši zaslon in fotoaparat ter žal še vedno premajhnih 8 GB vgrajene shrambe. Glede na osredotočenost na zajem slik je razočaranje prav vgrajena shramba. Lumii 535 tako malo prostora glede na ceno in namen še nekako opravičimo, za telefon, namenjen zajemanju slik, pa je to občutno premalo.
OnePlus One je kitajski telefon. Ta termin je v preteklosti pomenil slabšo izdelavo, poceni materiale in brezkompromisno iskanje načinov, kako čim cenejše komponente zapakirati v ohišje, ki spominja na bolj uveljavljene telefone.
OnePlus One
OnePlus je telefon, ki ga ne pesti nobena od teh težav. Žene ga Snapdragon 801, ima 3 GB pomnilnika, 13-megatočkovno kamero in veliko baterijo. Zaslon meri po diagonali 5,5 palca in slike riše v polni ločljivosti. Glavna prednost tega telefona je cena, saj je za 16 GB različico zdrknila tudi že na 290 evrov plus poštnina. Ta cena resda ni stabilna in se tudi dvigne nad 300 evrov, a je za tako zmogljiv telefon kljub vsemu sanjska postavka.
Oneplus One je torej sanjski telefon za vse, ki znamo na te naprave namestiti poljubne različice Androida, saj za malo denarja dobimo dobro narejen telefon, ki po strojni moči poseka vso konkurenco.
Paziti je treba le pri nakupu, saj na spletni strani oneplus.eu piše, da bodo telefon poslali tako, da bodo stroški za vas čim nižji. To za Evropejce pomeni pošiljko znotraj EU in torej nakup brez carinske dajatve. Po naših informacijah naj bi to držalo, a je kakšno vprašanje ponudniku pred nakupom najbrž na mestu.
Zlati Monitor
Tokrat sta se na preizkusu izkristalizirala dva zmagovalca. Med dražjimi telefoni je z naskokom najboljši nakup OnePlus One. Takoj moramo seveda dodati, da njegova cena kdaj tudi preseže 300 evrov in da ga je treba kupiti prek spleta. Kljub temu gre za odličen telefon, ki za vloženi denar ponudi zares zelo veliko.
Drugi zmagovalec je Microsoft Lumia 535, edina izbira za vse, ki bi radi poceni izkusili uporabo pametnega telefona. Microsoftu je za 150 evrov uspelo izdelati odličen telefon. Če bi mu vgradili 16 gigabajtov shrambe, bi bil popoln poceni telefon. Manjšo shrambo mu lahko opravičimo le zato, ker so mobilna Okna prostorsko manj požrešna kot Android, in zato, ker je nanj mogoče namestiti veliko manj iger kot na androidne telefone. Če je to prevelika hiba, bo bolje, če se ozrete po kakšni drugi napravi.
Med tema dvema telefonoma se tako znajdejo vsi drugi in, če je Lumia premalo pametna in OnePlus nedosegljiv, se je prvič povsem legitimno ozreti za katerim od »Kitajcev«. Z vsakim bo nekaj narobe, a je odvisno, kaj vas najbolj/najmanj moti. Najmanjše zlo zna biti Lenovo P70, ki z veliko baterijo nekoliko nadoknadi resnično slabo androidno preobleko. Slednjo lahko bolj ali manj »povozimo« s katerim izmed zaganjalnikov s tržnice Play. Kljub temu pa P70 ob telefonu OnePlus One zbledi.
Prestigio Multiphone Grace je tanek telefon. Zelo tanek telefon. Pravzaprav je tako tanek, da v roko sede nekoliko nerodno, predvsem zaradi oglatega oblikovanja. Drugače je všečno oblikovan in ima na prednji in zadnji strani steklo.
Prestigio Multiphone Grace
Pri Prestigiu so se odločili za 16 gigabajtov shrambe in zavrgli režo za kartico MicroSD. Gre za pohvalno usmeritev, ki jo je med manj znanimi izdelovalci med modne poteze končno umestil OnePlus One. Grace se lahko pohvali še z odličnim zaslonom, ki riše enako ločljivost kot GSmart GX2 – 1920 × 1080.
Telefon poganja osemjedrni procesor pri 1,6 GHz, pomagata mu dva gigabajta pomnilnika. Skupaj solidno krmilita Android, saj je androidna preobleka lahka.
Grace je najboljši telefon z imenom Prestigio. Njegova največja hiba je že omenjeno ostro oblikovanje, ki resnično ne sede v roko. Ne gre le za začetni vtis, ki bi se mu lahko privadili, saj so robovi enostavno preostri.
Samsungovi telefoni na letošnjem preizkusu so korak naprej glede na konkurente, ki jih je imelo korejsko podjetje lani v tem cenovnem razredu. Začne se z modelom Galaxy Core Prime, ki je najslabši iz letošnje trojice, a je kljub temu glede na lanske modele Trend velik napredek. Gre za povprečno močan telefon, ki ga žene 1,2 GHz štirijedrni procesor, ki ima na voljo gigabajt pomnilnika. Zaslon je soliden, ima dober vidni kot in sliko riše pri 480 × 800. Pohvalno je tudi to, da vse tri Samsunge na preizkusu žene Android 4.4.4. To, da operacijski sistem zaostaja le za eno različico, je pri Samsungu prej izjema kot pravilo v tem cenovnem rangu. Izboljšanje kakovosti je občutno tudi pri izdelavi, saj gre za manj plastične izdelke, ki v rokah ne dajejo več občutka tako hude cenenosti.
Samsung Galaxy Core Prime
Žal ima Core Prime le 8 gigabajtov shrambe in Android duši preobleka TouchWiz, ki je na takšni strojni moči enostavno pretežka.
Če bi iz preostalih Samsungovih primerkov na preizkusu sestavili en telefon, bi dobili zelo dobro napravo. Tako pa Samsung Galaxy Grand Prime in Galaxy Grand Neo vsak na svoj način razočarata.
Grand Prime ima novejši procesor, saj ga žene 1,2 GHz štirijedrnik, sestavljen iz jeder Cotrex-A53. Skupaj z gigabajtom pomnilnika je krmiljenje po preobleki TouchWiz zadovoljivo, a nikakor ne tako tekoče, kot bi lahko bilo. Prime presneti še z zaslonom in izdelavo, saj gre za najbolje narejen Samsung na preizkusu. Zaslon riše žive barve v ločljivosti 540 × 960, ohišje pa je oblikovno zelo všečno in narejeno bolj robustno. Prime pade na tem, da ima le 8 gigabajtov shrambe, to je pri androidnih telefonih pač premalo. Z več shrambe in lažjo preobleko bi bil konkurent za zlati Monitor, tako pa se uvršča v povprečje. Kljub temu je to daleč najboljši Samsungov telefon na tokratnem preizkusu.
Samsung Galaxy Grand Neo Plus poganja 1,2 GHz štirijedrni procesor z jedri Cortex-A7, ki ima na voljo gigabajt pomnilnika. Na voljo je tudi s 16 gigabajti shrambe, kar je glede na preostala Samsunga pohvalno.
Samsung Galaxy Grand Neo Plus
Po izdelavi in oblikovanju je Grand Neo bliže telefonu Core Prime. To mu je nemogoče šteti za vrlino. Plastični občutek dodatno moti zato, ker vemo, da lahko Samsung za manj denarja dostavi boljše ohišje.
Grand Neo je predvsem predrag telefon glede na konkurenco, saj za 295 evrov dobimo naprave, ki so strojno dosti močnejše.
Letošnja bera Samsungov je resda velik napredek od lani, a se Korejcem pozna, da znajo dobro narediti le najdražje telefone. Ko je treba iskati ravnotežje med ceno, strojno močjo in izdelavo, pa žal dostavijo prešibke in slabo narejene telefone oziroma naprave, ki za svojo ceno ponujajo premalo. V slednjo kategorijo spada prav Galaxy Grand Neo Plus.
Sony je v preteklosti znal presenetiti s poceni telefoni, a tega ne bomo rekli za Xperio E4. Cenovno gre za dokaj ugoden telefon, a je varčevanje pri komponentah preveč očitno. Začne se z zaslonom, ki je eden slabših na preizkusu. Sliko kaže v ločljivosti 480 × 854, a je tako moten in spranih barv, da je težko verjeti, da gre za izdelek, ki nosi ime Xperia. Pri oblikovanju, ki je nerodno, ni dosti bolje, saj je prednja stranica ločena od preostalega dela ohišja. Prednje steklo je po nepotrebnem izpostavljeno in ovitek je pri E4 nuja.
E4 žene 1,2 GHz štirijedrni procesor z gigabajtom pomnilnika, ki krmili Android 4.4.4. Ta je odet v Sonyjevo preobleko, ki še vedno velja za najboljšo med vsemi večjimi androidnimi izdelovalci.
Sony Xperia E4
Rdeča nit tokratnega preizkusa je količina shrambe in na tej točki E4 docela odpove. Leta 2015 telefon s 4 GB vgrajene shrambe, ki ga poganja Googlov operacijski sistem, meji na šalo.
Sony Xperia E4
Sony M2 Aqua je boljši izmed japonske dvojice na tokratnem preizkusu. Gre za lično oblikovan telefon, ki spominja na dražje Xperie in kakovost izdelave je boljša kot pri konkurenci. Že to, da je zadnja stranica steklena, je dovolj, da M2 oblikovno dvigne nad povprečje. Ime Aqua razkriva, da gre za vodotesen telefon, kar je pri Sonyju postalo že skorajda pravilo.
Napravo žene čipovje Snapdragon 410, ki smo ga na tokratnem preizkusu videli velikokrat. To pomeni 1,2 GHz procesor s štirimi jedri Cortex-A53 in gigabajtom pomnilnika. Žal je na voljo le 8 gigabajtov vgrajene shrambe. Zaslon je soliden, a nič posebnega. Kljub temu je nekaj nivojev boljši kot tisti pri modelu E3.
M2 Aqua bi bila s 16 gigabajti shrambe spodoben telefon, ko pa ga postavimo ob bok kitajskim predstavnikom na preizkusu, strojno ne dohaja konkurence. Glede na to, da noben telefon nima nameščenega golega Andrida, Aquo nekoliko reši le še Sonyjeva preobleka, ki je najmanjše zlo.
Sony M2 Aqua
Pogled v laboratorij
Pogled na tabelo in grafikone razkrije, da je strojne raznolikosti letos zelo malo. Jedra Cortex-A7 in A53 so praktično v vseh telefonih. V zadnjih letih je tako prišlo med izdelovalci do konsenza, da je čipovje Snapdragon 4xx dovolj dobro in poceni za takšne naprave. Nekateri še vedno poizkušajo z Mediatekovimi procesorji, a trenutno Qualcomm močno vodi.
Izenačene strojne moči so za preizkus pomenile predvsem več ukvarjanja z operacijskim sistemom oziroma androidnimi preoblekami. Okna so že od samega začetka prijaznejša do šibkejših naprav, nekateri izdelovalci pa znajo na androidni strani konkretno skaziti izkušnjo s težkimi preoblekami. Ta sindrom najbolj pesti Samsung, ki se problema očitno zaveda, saj je začel klestiti preobleko TouchWiz.
Na vseh telefonih (razen Microsoftovih, ker tam aplikacija ni na voljo) smo pognali program Geekbench 3, ki je nameril predvidljive rezultate. Predvsem je glede na podobno strojno opremo že malce dolgočasno spremljati, kako blizu so si nekateri rezultati. Na lestvici se zgodi le en preskok. Tako pri enojedrnih kot pri večjedrnih operacijah vodijo »Kitajci«, ki za podoben denar ponujajo nekoliko boljše procesorje. Drugače pa gre za tako podobne naprave, da resnih razlik dejansko ni.