Zvestoba do groba

Zakaj so daril in popustov deležni le novi naročniki? Mar zvestoba ni več cenjena lastnost? Če sodimo po dejanjih največjega ponudnika interneta in telefonije pri nas, potem ne.

Petek je in z Lauro stojiva pred najino najljubšo restavracijo. Danes je ogromno novih gostov, zato bova na prosto mizo zagotovo čakala dlje kot običajno. Ker sva redna gosta – večerja ob koncu tedna je terapija, ki naju povezuje –, bova na vrsti med zadnjimi. Ne bi se mogel bolj zmotiti, po zgolj uri in pol čakanja naju posedejo zraven stranišča. Ker so obstoječe kapacitete restavracije zasedene ali pa čakajo na »devičnike«, ki pri njih še niso obedovali, so nama postavili zložljiv kos pohištva na praktično edino prosto mesto. Glede na to, da je že skorajda dvajset let, odkar sva prag takratnega bistroja prestopila prvič, priznam, da me je njihov trud prijetno presenetil.

Jedilnega lista nama niso prinesli, kar je logično, saj je izbiranje v takšni gneči rezervirano za prišleke. Kot vsak redni gost sva se sprijaznila s hrano, ki je ostala od prejšnjega dne. Ker mi je že dobro krulilo po želodcu, sem natakarja povprašal o predvidenem času postrežbe. Z osornim glasom mi je zabrusil, da sva lahko srečna, če bova sploh kaj dobila, navsezadnje jim vsak teden delava težave, namesto da bi končno šla še kam drugam. Jed je vseeno prispela predme, sicer hladna, a so ji v kuhinji prijazno priložili star kruh. Jedla sva hitro, vendar naju je natakar vseeno opozoril, da je pred restavracijo pravkar parkiral neznan avto. Če so v njem lačni novinci, bova morala predčasno končati. Da bi se izognil sporu, sem zaprosil za račun. Bil je sicer trikrat višji kot pri sosednji mizi, kjer je večerjo ravnokar zaključila petčlanska družba, ki je nisem še nikoli videl, a hkrati nižji od tedna prej. Razliko sem dodal napitnini za natakarja, saj bova čez teden dni zmenek ponovila. Zavedam se, da greva že vsem zaposlenim na živce. Nič ni hujšega od gosta, ki se vedno znova vrača.

Saj smo vedeli, porečete, posel, ki bi tako preganjal zveste stranke na račun novih, ne more preživeti. Kako, da ne?

Ste že bili v najini restavraciji? Težko, ker ne obstaja. Saj smo vedeli, porečete, posel, ki bi tako preganjal zveste stranke na račun novih, ne more preživeti. Kako, da ne? Poglejte največjega ponudnika interneta in telefonije v Sloveniji. Spominjam se časov, ko smo po njegovem mobilnem delu kar poimenovali »mobitele« in katerega zvesti naročnik sem bil od samega začetka. Četrto leto je teklo, ko mi je prijatelj, ki je pravkar presedlal od konkurenčne storitve, pokazal svojo pogodbo. Bila je za polovico nižja od moje, z več minutami, sporočili, pa še telefon je dobil zraven. Mobilnega interneta takrat ni bilo, a vendar se še danes čudim, da ni dobil tudi kvote megabajtov. Jezen sem se znesel nad prvo uslužbenko, ki mi je ob obisku bližnjega centra prišla na pot. Skupaj z njenim šefom, ki ji je moral priskočiti na pomoč, sta mi razložila, da so popusti za vse enaki, le da se stari naročniki moramo zanje sami pobrigati, v nasprotnem primeru nam pač teče pogodba s pogoji izpred štirih let. Na kratko, več sem plačeval po lastni neumnosti.

Razsvetljenju je sledilo obdobje blaženosti, z zanesljivostjo, s hitrostjo in tudi s ceno novih storitev sem bil zadovoljen. Sreča je trajala do nedavnega, ko sem se na poti v službo skoraj zaletel, ker sem namesto na cesto gledal v velikanski plakat, ki je sporočal, da moj ponudnik novim naročnikom podarja televizor. Takoj sem poguglal, zadeva je bila resna, nagrada kakovostna. Čeprav bi mi TV prišel prav, otroški sobi namreč manjka magnet, ki bi male večkrat privabil vanjo, sem izvisel. Desetletje trajajoča zvestoba me je spet prikrajšala za nekaj dobrega. Sodelavec mi je svetoval, da izvedem manever, s katerim je sam prišel do zastonjske naprave. Ker me na ponudnika ne veže noben aneks več, lahko pogodbo prekinem, nato pa jo takoj ponovno sklenem. Njegov kolega, ki dela v prodajni pisarni ponudnika, mi lahko zadevo uredi v enem dnevu, tako da telovadbe v ozadju ne bom niti čutil. Itak to delajo vsi. Nasveta nisem poslušal, televizor sem kupil prek spleta. Na kratko, več sem plačal po lastni neumnosti.

Kapljico čez rob, brez katere tega zapisa ne bi bilo, je povzročila predstavitev sodobnega doživetja televizije z »umetno inteligenco«, ki omogoča verižno gledanje vsebin, sledi našim navadam, se prilagodi okusu, poveže druge hišne naprave, razume glasovne ukaze v slovenščini in še kaj bi se našlo. Seveda moram napravo takoj preizkusiti. Sosed, ki je nedavno postal naročnik, jo že ima. Ne smem se jeziti, ker od zvestih naročnikov ponudnik zahteva, da izrecno izrazimo željo po noviteti. Te lekcije sem se že naučil. S par kliki se prebijem do naročilnice na spletu, nakar onemim. Od mene zahtevajo 30 evrov! Ni mi jasno, kaj se dogaja, Janez mi je zagotovil, da je škatla zastonj. Ko se končno prebijem čez drobno spisane litanije, ugotovim, da ima prav. Črno na belem je napisano, da novi naročniki ob naročilu fiksnega paketa z IP-televizijo dobijo vmesnik zastonj. Pisci niso pozabili niti na nas, sodoben komunikator nas bo stal trideset evrov ali več. Ker bi imel dva, me bo to stalo šestdeset. Na kratko, več bom plačal po lastni neumnosti.