Zvokovna vojna v atmosferi

Domači kino sistemi so se povzpeli stopničko više in z dodatnimi zvočniki omogočajo še pristnejšo večdimenzionalno izkušnjo. Ta hip so na voljo že trije novi zvočni formati: Dolby Atmos, Auro3D in DTS:X. Prvega smo vzeli pod drobnogled.

Stropne zvočnike je dobro zasukati proti poslušalcem.

Prostorskega zvoka v domačih prostorih ni treba posebej predstavljati, prepričani smo, da tudi podjetja Dolby ne. V devetdesetih letih je na trg poslalo številne ojačevalnike, opremljene s procesorji Dolby Surround, ki so zmogli stereo zapis razširiti na štiri oziroma pet zvočnikov.

A Dolby ne počiva. Pred tremi leti je predstavil Atmos. Nov izziv za filmske navdušence, ki si filma ne zmorejo ogledati brez ustrezne zvokovne podpore. Tisti, ki mislite, da ste pri sedanjem sistemu dobro skrili opremo ali povezovalne kable, boste morali vnovič pljuniti v roke. Cilj večkanalne reprodukcije je posneto izkušnjo čim bolj približati realni, to pa v primeru novodobnih formatov pomeni postavitev dodatnih zvočnikov – pod strop.

Zadeva je zastavljena temeljito. Ne gre za podvajanje ali dodajanje zamikov, temveč so k osnovnemu 9,1-kanalnemu zapisu dodali 118 objektov, ki so kodirani z metapodatki in vsebujejo pozicijsko informacijo. S pomočjo teh podatkov procesor poskrbi za ustrezno reprodukcijo na posameznem kanalu, obenem pa izračuna še ustrezne zamike in ekvalizacijske parametre.

V praksi to pomeni, da lahko prostor opremimo s skupno 64 zvočniki. Podatek velja za (zaenkrat le v tujini) sodobno opremljene kino dvorane. A preden namrščite čelo in se nejevoljno sprašujete, kaj ima to opraviti z vašo dnevno sobo: tudi Atmos za domačo rabo ni od muh, saj v prilagojeni različici za dom podpira do 34 zvočnikov. Procesorji na trgu so v tem trenutku skromnejši in se ustavijo pri številki 12. To pomeni danes že tradicionalnih osem (7.1) in dodatne štiri zvočnike.

Da bi Atmos doživeli doma, potrebujemo srce sistema, to je sprejemnik AV s procesorjem Dolby Atmos. Potrebujemo še dva ali štiri dodatne zvočnike, video predvajalnik z izhodom  HDMI (različica 1.4 ali višja) in nazadnje še film, posnet v omenjenem formatu. Teh je že veliko, sodeč po seznamu na spletni strani Dolbyja več kot sto. A dejansko jih je na voljo kakšna slaba dva ducata, bodisi na ploščah bluray bodisi v elektronski obliki za predvajanje iz računalnika.

Zatem moramo k obstoječim zvočnikom dodati stropne zvočnike, ki jih namestimo na strop po priloženih navodilih. Ti zvočniki so lahko kakršnikoli, frekvenčno so enakovredni preostalim in najbolje se obnesejo takšni s čim širšo disperzijo. Da je postavitev vsaj malo prijaznejša, lahko izbiramo med petimi položaji in jih v nastavitvah ustrezno označimo. Brez skrbi, če vas je prestrašilo skoraj 400 strani navodil za sodobne aparate AV, so vgrajena zaslonska in s slikovnim gradivom obogatena priporočila nadvse priročna in razumljiva.

Tisti, ki še vedno niste nehali preklinjati, kako za vraga naj spravite štiri zvočnike na strop dnevne sobe, pri tem pa se ognete kovčkom, ki vam jih utegne pred vrata postaviti besna žena, ne obupajte. Nekaj izdelovalcev zvočnikov je že poskrbelo, da plezanje po stropu ni nujno potrebno. Izdelali so zvočnike, ki jih postavimo na obstoječe, ti pa zvočne učinke predvajajo v strop, od tam se odbijejo in ustvarijo rahlo drugačno, a takisto zanimivo prostorsko zvočno doživetje.

Od 7.1 do 7.1.4

S prihodom novega formata so v Dolbyju postregli tudi z dopolnjenimi oznakami. Če je oznaka 7.1 doslej pomenila sistem s sedmimi zvočniki in subwooferjem, se sistem Atmos z dodatnimi štirimi stropnimi zvočniki odslej prepozna po oznaki 7.1.4.

Dolby Atmos konfiguracija 7.1.4. z zvočniki na stropu

Dolby Atmos konfiguracija 7.1.4. z zvočniki na »tleh«

Kodi zna!

Računalniški zanesenjaki boste veseli podpore odprtokodnemu predvajalniku, ki sliši na ime Kodi (XBMC). Ta od različice 14.2 naprej prepozna vsebino, posneto v zapisu Atmos. Pri dekodiranju se sicer pojavi ime Dolby True HD, za kar smo upali, da bo v različici 15 odpravljeno, a nič ne de, sprejemnik AV na vseh zaslonih prikaže pravilen format.

Ker bi bilo vse to najbrž prelepo, da bi bilo res, se zaradi sistema, ki omogoča premik po scenah, predvajanje zvoka prekine za delček sekunde. Zadeva ni pretirano moteča, saj se pojavlja naključno vsakih nekaj minut. Gre za mehanizem z imenom Seamless branching, zoper katerega trenutno ni rešitve, kadar želimo vsebino predvajati v zapisu Atmos. Zanimivo, z isto težavo se srečujejo dražji predvajalniki blu-ray, zato je edina rešitev ta hip menjava z novejšim (in celo cenejšim) predvajalnikom.

Kabliranje je trivialno. Povezava HDMI z zvokom in sliko od predvajalnega vira (PC, bluray) do sprejemnika AV, odtod naprej pa na zaslon.

Tako. Zdaj, ko ste namestili strojni del, se lahko zleknete v fotelj in se končno preselite na filmsko prizorišče. Za uvod predlagamo testne posnetke, ki so na voljo tudi na spletnih straneh s filmskimi napovedniki. Zadovoljni boste. Ustrašili se boste grmenja, žuželke bodo preletavale vaš prostor, jesenski veter bo nežno premetaval porumenelo listje in nehote boste pogledovali k oknu, ali ste ga zaprli in ali nemara zunaj res ne dežuje. Pripravili so tudi videospot, kjer nekaj spretno pozicioniranih detajlov pesem predstavi v povsem drugačni luči.

Potem si boste zadovoljno pomeli dlani in presedlali na filme. Predlagamo Jupiter Ascending, po našem mnenju najbolj dodelan film Atmos doslej. Pozabite na ubogo vsebino, poslušajte zvok! Vesoljski pregon nad mestom je vreden vnovičnega ogleda ali bahanja pred prijatelji. Poleg švigajočih učinkov vesoljskih plovil, sikanja laserskih topov in zvočnih sledi, ki jih puščajo leteči čevlji, z vrha prihaja ravno prav glasna orkestralna spremljevalna melodija.

Drugi filmi so povprečni. Veliko smo si obetali od Mocking Jay ali Insurgent. Vendarle gre za znanstvenofantastična akcijska spektakla, nedvomno bi njun zvočni zapis moral naše zenice subtilno sprehajati po sobi. Saj ne rečemo, tu in tam se pojavi resnično dober učinek in še večji (beri: manj kritični) privrženci zabavne elektronike nas tolažijo, naj se vendar ne osredotočamo samo na zgornje učinke, da je treba videti »širšo sliko«. A kaj moremo, v vsakem filmu najdemo kup podrobnosti, ki bi lahko sodile na vrh. Pa jih ni!

Kaj pa cena?

Če ste morali do nedavna za sprejemnik Atmos AV odšteti okrog tisoč evrov, ga je zdaj dobiti že za dobrih 500, denimo Onkyo TX-NR545 podpira dva stropna zvočnika. Zvočnike lahko izberete po želji, pri čemer se sučemo v okviru slabih 200 evrov, za kolikor se dobijo tudi zvočniki »Atmos Enabled«, ki učinke predvajajo proti stropu. Navzgor seveda ni omejitev in do nekega zneska ja celo samoumevno, da več denarja dejansko pomeni več »muzike«. Atmos je na voljo pri večini znanih izdelovalcev zabavne elektronike. Razen pri Sonyju.

Kaj pa stari filmi?

Prav gotovo vam je po vsem tem prekrižalo misli vprašanje, kaj početi s tisoče starih filmov, posnetih v klasičnih formatih. Ali pa, čemu investicija zaradi nekaj deset filmov?

Razveseljivo, sprejemnik Dolby Atmos AV dejansko omogoča bolj prostorski zvok čisto vsem filmom. Ne verjamete? Pa še boste! Dolbyjevi inženirji so namreč vgradili nadvse zmogljiv »upmixer«. Poimenovali so ga, morda malce ironično, prav tako kot prvi tak algoritem pred desetletji: Dolby surround. In ta, dame in gospodje, resnično dela čudeže. Poleg tega, da lahko klasični stereo zapis razširi na vseh 12 zvočnikov, je dejansko tako dovršen, da vam, upoštevajoč trenutno skromno zasedbo v Atmosu posnetih filmov, marsikateri film pričara pristnejšo večdimenzionalno zvočno izkušnjo. S pomočjo posebne tehnike prepoznavanja in ugibanja specifične učinke usmerja na stropne zvočnike. Tako je na primer pri filmu Furious 7 nad glavo prav srhljivo slišati zvijanje letalske pločevine. Ali pa finalni kolaps garažne hiše z rohnenjem helikopterskega rotorja nad prizoriščem. Pri Avatarju je dogajanje v džungli veliko bolj živo, pri Run All Night se kar ustrašimo vlaka nad mostom in pri Oblivion se zdi, kot da slapovi resnično šumijo na vrhu gorovja, dežne kaplje pa se bohotijo ravno tako visoko, kolikor je visoko steklo kabine letečega bolida. Ko smo že pri vremenu, čudovita sta tudi Twister in Into the Storm. Da bi človek kar stekel pod najbližji most. Navduši tudi 2012, ko se našemu modremu planetu približuje konec, se bruhanje vulkanov in pokanje zemeljske skorje sliši veliko bolj graciozno.

Dolby Atmos v predvajalniku Kodi.

Da, zdaj ste najbrž že uganili. Nismo edini, ki ga je emulacija navdušila bolj kot prava stvar. To je zanimivo, po toliko izdanih filmih smo pričakovali hitrejši napredek. Več akcije zgoraj.

Bistvena razlika med Dolby surround upmixerjem (DSU) in vsebino Atmos je v bogatejšem zgornjem dogajanju. Atmos poskrbi za namenske in specifične višinske učinke, DSU venomer predvaja nekaj na stropu in občasno okrepi učinke, za katere algoritem oceni, da sodijo nad naša ušesa. Podobna ukana je opazna v kinodvoranah, kjer so stranski zvočniki nameščeni veliko višje od ušes. Morda ni bolj realno, je pa doživetje zato boljše. Včasih si mislimo, koga briga realnost, osem od desetih filmov v Hollywoodu ima bore malo opraviti z realnostjo in dostikrat se prileže globok in zamolkel trušč, ko kdo koga mahne po nosu. Ni realno, se pa dobro sliši. »Home Entertainment« je pač treba jemati z rezervo, oziroma ga dojemati v dobesednem smislu.

Toda – pustimo se presenetiti. Verjamemo, da bo vsebina s časom še boljša. In verjamemo, da bo k temu pripomoglo tudi podjetje DTS, Dolbyjev stari rival, ki je marca letos uradno predstavilo svojo različico tridimenzionalnega zvočnega formata.