Mesta, kjer pametna tehnologija, različni senzorji in merilniki, umetna inteligenca ter algoritmi skrbijo za uglašeno delovanje, smo doslej poznali iz futurističnih filmov. Toda v resnici prihodnost že trka na vrata. Tehnologijo za pametna mesta so že razvili, prve praktične demonstracije pa imamo tudi že v Sloveniji. Telekom Slovenije in A1 sta nekaj mest po Sloveniji opremila s pametnimi tehnologijami, v načrtu pa so širitve še drugam.
Z razvojem družabnih omrežij so na internet priplavala skladišča osebnih podatkov, kot jih še ni bilo. Z vsemi podrobnostmi naših življenj prostovoljno napolnjeni profili so mikavna tarča za hekerje, ki v številnih primerih sploh ne potrebujejo posebnega znanja. Še največkrat vpisne podatke uporabniki nevede izdajo sami.
Niso vsi hekerji plemeniti aktivisti, ki se zavzemajo za transparentnost in varnost ter vse ranljivosti javijo proizvajalcem in podrobnosti ne razkrivajo svetu, dokler niso popravljene. Niti niso vsi hekerji manijaki, ki želijo onesposobiti jedrske elektrarne in prebirati vojaške skrivnosti na domačih računalniki. Nekateri so zgolj oportunisti, ki odkrivajo in prodajajo varnostne ranljivosti, ki jih različne organizacije, države in kriminalno podzemlje bogato odkupujejo.
Niso vsi hekerji kriminalci, ki želijo konec sveta, kot ga poznamo, ali, danes še pogosteje, mastno zaslužiti. Hekerji, ki se držijo etičnega kodeksa, delajo v dogovoru ter svoja odkritja odgovorno delijo s proizvajalci programske in stroje opreme, so v resnici izjemno pomemben člen informacijske varnosti. Prijelo se jih je ime beli klobuki.
Že o računalnikarjih krožijo v javnosti zelo popačene podobe, še slabše pa je poznavanje hekanja. K temu ne pripomore dejstvo, da termina ni ne v slovenski zakonodaji ne v standardnih slovenskih slovarjih. Če dodamo še vrsto sorodnih pojmov, kot so na primer krekerji, je zmeda popolna. Kaj sploh je hekanje in kdo so hekerji? So to dobri ali slabi fantje in dekleta? In zakaj so nekateri aktivisti?
V nekih drugih časih je bilo samoumevno, da bomo pokvarjene stroje popravili, pogosto sami. S prihodom elektronske revolucije se je to zavedanje spremenilo in nenadoma smo dobili kopico naprav, ki se jih popraviti ne izplača. Nekateri proizvajalci pa so šli še korak dlje in domača popravila namenoma preprečujejo. Začel se je boj za pravico do popravila.
S svojimi mobilnimi telefoni kakor Janko in Metka ves čas puščamo digitalne drobtinice, ki se pri operaterjih zlagajo v gigabajte podatkov. Z analizo podatkov o lokaciji uporabnikov lahko operaterji spremljajo gibanje prebivalstva in njegove navade, iz česar je moč pridobiti številne zanimive, koristne in tudi dobičkonosne informacije. Prvi v Sloveniji je to storitev komercialno ponudil A1.
V predinternetni dobi je bila javna ponudba delnic sklepni korak v zorenju podjetja. Pogoji borz za kotacijo so bili strogi, podjetja so morala izkazati dobičkonosnost, trden položaj in jasne načrte za prihodnost. Dandanes se ponavljajo nora leta s preloma tisočletja, ko je več milijard vredno vse, kar diši po internetu in delitveni ekonomiji.
Ko govorimo o mobilnih omrežjih, umetni inteligenci in drugih novih tehnologijah, običajno pomislimo na Silicijevo dolino, toda tej pregovorno zibelki visoke tehnologije in inovacij za ovratnik diha najbolj poseljena država na svetu. Kitajska obvladuje proizvodnjo ključnih elementov, vlaga milijarde v infrastrukturo in vodi pri razvoju številnih novih tehnologij.
Skoraj nemogoče je danes uporabljati internet, ne da bi ob tem uporabili vsaj kakšno Googlovo storitev ali aplikacijo. Tehnološki gigant ve, kaj iščemo, kod hodimo, kje živimo in kaj si želimo. Veliko informacij mu damo sami, še več pa jih zbere, ne da bi se tega sploh zavedali. Raziskava ameriške univerze Vanderbilt razkriva, da se telefon z Androidom več kot stokrat dnevno pogovarja z Googlovimi strežniki, četudi ga sploh ne uporabljamo.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
