Medtem ko vse slovenske banke že nekaj let ponujajo spletne storitve, so te predvsem elektronska in s tem cenejša ter prikladnejša različica siceršnjega poslovanja. Pravo revolucijo pa so povzročile neobanke, ki so sklestile provizije in stroške do ničle, hkrati pa so na internet prestavile vse poslovanje, vključno z menjavo kode PIN za kreditno kartico in spremembo limita za dvig gotovine. Kaj sploh še ostane velikim?
V malo bolj oddaljenih časih smo si dokumente pošiljali po pošti ali faksu, jih podpisali in poslali nazaj. V ne tako zelo oddaljeni preteklosti je digitalizacija obstajala z resno napako. Dokumente smo si pošiljali v elektronski obliki samo zato, da jih je nekdo na drugi strani natisnil, podpisal, skeniral in poslal nazaj. Postopek ni le zamuden, temveč bolj malo pridoda k varnosti. To odpravljajo digitalni podpisi, ki niso novost, so pa šele v zadnjem času postali tehnologija širokih množic.
Dve ločeni tehnologiji sta morali napredovati, da lahko danes iz svojega naslanjača ugotovimo, kdo je naš pradedek, h katerim genskim boleznim smo nagnjeni in celo iščemo zločince. Poceniti se je moralo analiziranje DNK in dobiti smo morali internet. Zdaj prek njega naročimo in po pošti prejmemo komplet, na katerega kanemo malo sline in odpošljemo. Kmalu zatem lahko sorodnike najdemo tudi prek interneta.
Malokatere volitve v slovenski zgodovini so požele toliko zanimanja prebivalstva in medijev kakor letošnje, zaradi česar so ljudje množično spremljali tudi volilno aritmetiko. Deleži glasov, ki so jih prejele posamezne stranke, se namreč po zapletenih algoritmih preračunajo najprej v število mandatov, nato pa še v konkretna imena. Ker so zaradi računalniškega hrošča v neuradnih izidih šest mandatov podelili napačnim kandidatov (iz pravih strank), bomo podrobno analizirali, kako poteka postopek, kaj bi skoraj šlo narobe in ali bi zmogli brez računalnikov.
Med milijoni aplikacij na spletnih tržnicah za platformi Android in iOS se kljub preverjanju znajdejo tudi gnila jabolka, ki vohunijo za uporabniki, smetijo z oglasi ali preprosto ne počno ničesar. Google in Apple redno brišeta plevel, končni uporabniki pa zanj največkrat izvedo le, če jih preseneti obvestilo na telefonu, da je bila nameščena aplikacija samodejno odstranjena zaradi škodljivosti. Problem še ni pereč, se ga je pa koristno zavedati.
Najpreprostejša naloga se lahko izkaže za zelo kompleksno. Medtem ko računalniki sami brez težav izvajajo milijarde izračunov na sekundo in vsebujejo kompleksna vezja za štetje ciklov ter uravnavanje frekvenc, je natančno merjenje časa dovolj težaven problem, da potrebujejo pomoč. Tudi najmodernejši računalniki štejejo sekunde nenatančno, zato morajo redno spraševati druge. Programerji pa imajo medtem druge težave, med katerimi so na prvem mestu operacije s časom, časovni pasovi in prestopne sekunde.
Vsaj ena komponenta v vseh telefonih je že desetletja enaka. Telefonu s kartico SIM povemo, kdo smo in s kom se povezujemo. A počasi bo tudi ta konstanta izpuhtela, saj najnovejši telefoni vsebujejo čip, na katerega lahko eSIM naložimo kar z interneta. Trend se seli tudi na tablice, pametne ure in druge povezljive naprave.
Dandanes je samoumevno, da lahko z računalniki brez težav zapisujemo besedila v vseh jezikih in pisavah, najsi gre za slovenske šumnike ali kitajske pismenke. Sistem, ki danes kodira več kot sto tisoč različnih simbolov, je zanimiva kombinacija domiselnosti s preudarnim načrtovanjem na eni strani in zgodovinske navlake na drugi. To so tudi razlogi, da med znaki najdemo kakec, lebdečega moža in nerazvozlano pisavo Minojcev.
Malokdo pomisli, da za proizvodnjo čipov potrebujemo močne laserje, ki kljub imenu argon-fluorovi in kripton-fluorovi uporabljajo v glavnem – neon. Večino svetovne proizvodnje neona ustrezne čistosti za te laserje so proizvajali v Ukrajini, kjer je vojna ustavila delovanj tovarn. Se nam obeta še dodatno zaostrovanje krize na trgu čipov, ki se vleče vse od začetka epidemije?
Mineva 60 let od začetka razvoja prvega računalnika za uporabo v vesolju. Danes niso več le samoumevni na plovilih in vesoljskih postajah, temveč jih astronavti uporabljajo tudi za razvedrilo. Lani pa so začeli v vesolju uporabljati tudi prvi superračunalnik, da surovih podatkov ni treba več pošiljati v obdelavo na Zemljo. Gre lahko razvoj še dlje? Bomo kdaj superračunalnike z Zemlje selili v vesolje?
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
