Upravljanje računalnikov in druge elektronike s pritiski tipk in gumbov se v 21. stoletju zdi nekoliko zastarelo. Filmi nas že vrsto let prepričujejo, da bo v bližnji prihodnosti upravljanje bolj podobno naravni človeški interakciji. Pomembna smer v razvoju naravnega uporabniškega vmesnika je prepoznavanje kretenj, ki ga je domačemu uporabniku prvi res množično približal Microsoft s Kinectom, sledili pa so tako multinacionalke kot start-upi.
Komponenta vseh prenosnih elektronskih naprav, ki se na videz že dolgo časa ni opazneje spremenila, so baterije. Navadno nas razočarajo ravno takrat, ko telefon najbolj potrebujemo, obenem pa predstavljajo največjo coklo v razvoju. A v resnici je razvoj na tem področju silovit, le da se za običajnega uporabnika praviloma zvede v eno samo številko.
Inženirji razmišljajo o tem, kako na čedalje manjši prostor stlačiti čedalje več tranzistorjev in drugih elektronskih elementov ter električnih povezav. Ko se miniaturizacija komponent počasi bliža fizikalnim omejitvam, so se domislili nove zvijače, ki jo arhitekti poznajo že tisočletja. Čipe bi lahko zlagali tudi v višino.
Dražji prenosniki že nekaj časa omogočajo prijavo s prstnimi odtisi. Pametne biometrične ključavnice prav tako že nekaj let niso nič nedosegljivega. Zlikovce pa policisti z njimi lovijo že dobro stoletje. Toda v življenje slehernika sta uporabo prstnih odtisov prinesla šele Applov iPhone 5S in Samsungov Galaxy S5. To je med varuhi zasebnosti vzbudilo precejšnje nelagodje. Dokaj neupravičeno.
Preštejte, koliko procesorskih jeder imate v svojem računalniku. Dva, štiri, osem? Če imate grafično kartico, izdelano v zadnjih letih, jih imate v resnici nekaj sto. Večina teh jeder domuje na grafični kartici, a to ne pomeni, da znajo preračunavati samo grafiko. V zadnjih letih je nesluten razvoj doživela tehnologija GPGPU, ki omogoča izkoriščanje te množice jeder za raznovrstne operacije. Pohitritve so velikanske.
Naključna števila potrebujemo pri šifriranju, poganjanju simulacij, analizi podatkov, vzorčenju, integriranju, razvrščanju na naključnih seznamih in še marsikje. Potrebe so tolikšne, da metanje kock in kovancev že zdavnaj ne zadostuje več. Pomislimo na pomoč računalnikov. Ti znajo dandanes izračunati skorajda vse, le naključnih števil ne. Od kod jih dobimo?
O malokateri temi kroži toliko netočnosti, dezinformacij in nerealnih pričakovanj kakor o kvantnih računalnikih. Že dvajset let poslušamo, da bodo vsak hip v velikem slogu zavzeli trg in klasične računalnike postavili na smetišče zgodovine, saj bodo eksponentno hitrejši, tako da bo razbijanje danes nezlomljivih šifer mala malica. V vsem tem je zrno resnice, a ob zdravi meri skepse in z nekaj znanja.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
