Često spregledana komponenta v računalniku je napajalnik. Pri nakupu novega stroja navadno skrbno preverimo lastnosti procesorja, matične plošče, grafične kartice in diska, na napajalni del pa kar pozabimo. Pri prenosnih računalnikih ga oklestimo na neugledno črno in vročo opeko na mizi, ki bi jo najraje pogrešili. Zakaj ga potrebujemo, kako deluje in zakaj velikost ni pomembna?
Z bakrenimi in optičnimi kabli smo prepredli dobršen del kopnega in morja, da se lahko skoraj od koderkoli povežemo v internet. Tam, kjer kabli manjkajo, povezljivost zagotavljajo mobilne komunikacije. Preostala pa so še letala (in tudi ladje), kjer je bilo treba za dostop do interneta premagati nekatere druge fizikalne in ekonomske omejitve. Če imate srečo z letalsko družbo in dovolj globoko denarnico, lahko tudi deset kilometrov nad površjem brskate po internetu.
Osrednja paradigma v računalništvu je pomnilniška hierarhija. Čim hitrejši je pomnilnik (disk, SSD, flash, RAM, predpomnilnik, procesorski registri), tem manj ga imamo, in nasprotno. Prekladanje med različnimi vrstami pomnilnika je glavno ozko grlo pri obdelavi podatkov, zato bi razvoj hitrega, velikega in obstojnega pomnilnika bistveno pospešil računalnike. Veliko obljublja elektronska komponenta s tujim imenom memristor.
Tanka revolucija, ki je monitorje s katodno cevjo nadomestila z zasloni s tekočimi kristali, ni mogla mimo neopaženo, saj ni poskrbela le za boljšo in za oko prijaznejšo sliko, temveč je prinesla vidno spremembo monitorjev. Tehnološko enako revolucionaren je prehod na organske svetleče diode (OLED), ki pa bi ga zlahka po krivici spregledali.
Večina prenosnih pametnih naprav svojo lokacijo na zemeljski obli pozna bolje kot njihovi uporabniki. Z iskanjem šibkih signalov satelitov, ki krožijo 20.000 kilometrov nad njimi, in nekaj matematike lahko vsak trenutek na nekaj metrov natančno izračunajo svoj položaj. Globalni sistem pozicioniranja (GPS) že dvajset let omogoča navigacijo praktično kjerkoli na zemeljskem površju in v zraku, za njim pa stoji več tisoč zaposlenih in 400 milijonov dolarjev na leto za vzdrževanje.
Moderni telefoni so čudo tehnike, a je eden njihovih najbolj dovršenih delov pogosto po krivici prezrt. Steklena prevleka na zaslonu je s svojo pravilno prozornostjo neopazna in nase kričeče opozori šele, ko se pri padcu na njej naredi znameniti pajčevinasti vzorec, lastnik pa dobi masten račun s servisa. V resnici je natančna tehnika izdelave stekla ena najbolj varovanih skrivnosti, nadomestiti pa jo želijo kar s kristali.
Komunikacijske funkcije, ki jih podpirajo današnja mobilna omrežja in operaterji, močno zaostajajo za zmogljivostmi mobilnih naprav. To sta opravljanje klicev ter pošiljanje in sprejemanje kratkih sporočil, dodatno pa je mogoč tudi prenos podatkov. Že nekaj let je zato v pripravi standard s simpatičnim imenom Joyn, ki bo omogočil več brez nameščanja dodatnih aplikacij.
Upravljanje računalnikov in druge elektronike s pritiski tipk in gumbov se v 21. stoletju zdi nekoliko zastarelo. Filmi nas že vrsto let prepričujejo, da bo v bližnji prihodnosti upravljanje bolj podobno naravni človeški interakciji. Pomembna smer v razvoju naravnega uporabniškega vmesnika je prepoznavanje kretenj, ki ga je domačemu uporabniku prvi res množično približal Microsoft s Kinectom, sledili pa so tako multinacionalke kot start-upi.
Komponenta vseh prenosnih elektronskih naprav, ki se na videz že dolgo časa ni opazneje spremenila, so baterije. Navadno nas razočarajo ravno takrat, ko telefon najbolj potrebujemo, obenem pa predstavljajo največjo coklo v razvoju. A v resnici je razvoj na tem področju silovit, le da se za običajnega uporabnika praviloma zvede v eno samo številko.
Inženirji razmišljajo o tem, kako na čedalje manjši prostor stlačiti čedalje več tranzistorjev in drugih elektronskih elementov ter električnih povezav. Ko se miniaturizacija komponent počasi bliža fizikalnim omejitvam, so se domislili nove zvijače, ki jo arhitekti poznajo že tisočletja. Čipe bi lahko zlagali tudi v višino.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
