Šifriranje podatkov
Šifriranje vsebine diskov ni v datotečnih sistemih nobena posebna novost. Podpirajo jo skoraj vsi sodobni sistemi in neredko z njo nimamo posebnih težav. Po tem, ko jo enkrat omogočimo, je za ustrezno prijavljenega uporabnika nevidna. Fizično so podatki na nosilcu zapisani šifrirano, a se med branjem odšifrirajo, uporabijo v programih in pred zapisom znova šifrirajo. Takemu šifriranju pravimo tudi sprotno (on-the-fly encryption). Ima pa tak pristop, kadar je del operacijskega sistema, dve težavi: prva je, da smo odvisni od operacijskega in datotečnega sistema, ki ga uporabljamo. Pogosto pa si želimo zaupne podatke, ki so pravzaprav vredni šifriranja, prenašati med različnimi napravami. Šifrirani podatki na drugi napravi verjetno ne bodo dostopni, saj se bo skoraj gotovo razlikoval naš enolični uporabniški ključ (oznaka uporabnika, ki jo pozna sistem in je temelj šifriranja, ker pa ni neposredno povezana z uporabniškim imenom, je pogosto na različnih napravah povsem drugačna) ali pa bomo naleteli na nekoliko drugačno različico operacijskega ali datotečnega sistema, ki naših šifriranih podatkov ne bo prepoznal. Druga težava je povezana z zaupanjem. Algoritem šifriranja, ki je v rabi pri nekaterih operacijskih sistemih, ni nujno razkrit v obliki izvirne kode. Zanašati se zgolj na zagotovila izdelovalca, pa za tiste bolj paranoične nikakor ni dovolj dobro jamstvo za zadostno šifriranje.
