Test brizgalnih tiskalnikov - Na papir
Včasih se zdi, da v civiliziranem svetu ni hujšega, kot da odpove tiskalnik – odziv mora biti hiter! Še dobro, da je v lokalnih trgovinah na voljo kar veliko poceni modelov. Cenejših brizgalnih tiskalnikov je res veliko, prodajajo jih skoraj povsod, tudi v lokalni trgovini, tam malo naprej od sirov in kruha, preden pridemo do čistilnih izdelkov.
Kar nekaj časa je minilo, preden smo se spet lotili manjšega pregleda trga brizgalnih tiskalnikov. Velikih tehnoloških sprememb sicer ni, modeli pa ostajajo v prodaji dlje kot nekoč. Toda uporabniki vseeno želimo vedeti, kaj kupiti.
V svetu domačih tiskalnikov ostajajo brizgalni modeli še vedno zelo popularni. Sami že leta raje priporočamo laserske modele, a razumemo, da imajo brizgalniki določene prednosti, sploh v očeh nezahtevnih domačih uporabnikov, ki tiskajo manj pogosto in nekoliko krajše dokumente. V zadnjih letih so se tudi brizgalni tiskalniki v določenih pogledih izboljšali – seveda v primerjavi z laserskimi modeli.
Največja prednost brizgalnih tiskalnikov pred laserskimi modeli je njihova cena, sploh če upoštevamo še dejstvo, da pri njih praktično vedno dobimo tudi optični bralnik, s tem pa seveda možnost hitrega in enostavnega kopiranja. Hkrati gre vedno za barvne tiskalnike, medtem ko so najcenejši laserski modeli le črno-beli, za barve pa moramo hitro odšteti vsaj nekaj deset ali kar sto evrov več.
Naslednja prednost je kakovost tiska fotografij. Tu laserska tehnologija zaradi svoje »digitalnosti« enostavno ne more konkurirati brizgalniški »analognosti«. Brizgalniki pač škropijo pikolitrske kapljice barve, ki se vpije v papir in s tem do neke mere tudi razmaže. Podobno kot pri plazma televizorjih ali tehnologiji OLED je končni efekt ta, da zaradi prelivanja, četudi je to res mikroskopsko, ne opazimo posameznih pik, fotografije pa so toliko lepše. Seveda pomaga tudi kakovosten papir, namenjen fotografijam, lahko svetleč ali pa tudi matiran. Laserski tiskalniki delujejo bolj digitalno, tam je prednost ostrejše besedilo, a bomo pri fotografijah hitro opazili pike. Od daleč so tudi pri laserjih še kar dobre, a se vseeno ne morejo kosati s tistimi iz brizgalnih modelov.
Tradicionalna slabost brizgalnih tiskalnikov je cena izpisa. Vsakič ko imamo na preizkusu par teh modelov, od svojih sodelavcev poslušamo zgodbice o pregrešno dragih kartušah. Teh je jasno zmanjkalo ravno ob enajstih zvečer, ko je nekdo nujno moral natisniti neko poročilo za naslednji dan. Kartuše veljajo za drage, hkrati jih ni priporočljivo kupovati na zalogo, saj se zna barva osušiti. Dodatna težava pa je bila tudi abnormalno veliko število različnih kartuš, ki jih uporabljajo tiskalniki vsakega izmed proizvajalcev, a te med seboj pogosto niso kompatibilne.
Nekateri proizvajalci brizgalnih tiskalnikov so v zadnjih letih naredili obrat pri prodajni strategiji. Nekoliko so dvignili cene naprav, a zato drastično spustili cene izpisov. Najresneje sta se tega lotila Epson in Brother. Oba ponujata stekleničke, polne barvil, ki so povsem neodvisne od konkretnega tiskalnika. Tako so danes na voljo brizgalni tiskalniki, ki ponujajo izpis tudi po desetkrat nižji ceni od laserskih sorodnikov. Tej strategiji sta se v manjši meri pridružila tudi HP in Canon, ki sicer še vedno vztrajata s kartušami, a so se pocenile, obenem pa lahko z njimi natisnemo več kot v preteklosti. Tudi pri teh dveh smo tako prišli do nižjih cen izpisov, a so razlike med posameznimi modeli tiskalnikov pri HP in Canonu vseeno nekoliko večje.
Obrat v prodajnem modelu je, skupaj s splošnim izboljšanjem ekonomske situacije v zadnjih nekaj letih, pri tiskalnikih povzročil presenetljiv dvig v prodaji v letu 2017 in začetku 2018. V tretjem četrtletju 2018 je po besedah analitskega podjetja IDC prodaja sicer malenkost upadla. Zanimivo je, da so brizgalniki zabeležili višjo rast kot laserski modeli. Kot smo omenili zgoraj, so brizgalniki zaradi nizkih cen že tradicionalno bolj zanimivi med domačimi uporabniki, zaradi drastičnih upadov cen izpisov in vse večje ponudbe poslovnih modelov pa se je tudi pri poslovnih uporabnikih okrepilo zanimanje za te modele. Pri nas je prodaja sicer upadla, še najmanj pri domačih uporabnikih, pri poslovnih pa na račun vse pogostejših najemov in pavšalnih pogodb, zaradi katerih podjetja ne kupijo samega tiskalnika.
Danes imamo na voljo brizgalne tiskalnike, ki ponujajo izpis tudi po desetkrat nižji ceni od laserskih sorodnikov.
Morda še beseda o prihodnosti. Tako pri brizgalnih kot pri laserskih tiskalnikih se tehnološka zasnova že desetletja ni zares spremenila, je pa vseeno kar veliko razvoja, sploh pri brizgalnih modelih, s čimer postaja ta tehnologija vse zanimivejša tudi za nove načine rabe. Tako so se tudi pri velikih tiskarskih strojih začeli pojavljati modeli, ki uporabljajo brizgalno tehnologijo (namesto laserske s suhimi barvili).
Pri teh je kar nekaj tehničnih ovir, ki so jih morali proizvajalci premagati. Tiskalniške glave seveda segajo čez celo širine strani (v nasprotju z domačimi modeli, kjer se glava še vedno vozi levo in desno čez papir) in so ločene po barvah. Glavna težava je sicer sušenje strani, saj gre za tekoča barvila. Tako so v teh strojih zelo pomembni grelni elementi, ki osušijo natisnjeni papir. Canonov tiskarski stroj Oce VarioPrint, denimo, uporablja indukcijski grelnik, kombiniran s sesalnikom za odvajanje vlažnega zraka.
Še zanimivejša pa je potencialna uporaba v kombinaciji s tiskalniki 3D. Ta je sicer še globoko v razvoju, a ima tu brizgalna tehnologija veliko potencialov. Tako kot 3D-tiskalniki pogosto nalagajo material, bodo lahko imeli v prihodnje še dodatno tiskalniško glavo, ki bo po končanem 3D-tisku dodala še barvilo.
Če smo tako pred leti napovedovali krčenje te industrije, pa ji danes kaže na kar lepo prihodnost. Tudi napovedi analitikov so za naslednjih nekaj let pozitivne – predvsem na račun poslovnih naprav, tudi tiskarniških strojev. Kaj čaka nas, domače uporabnike, pa bomo še videli, še vedno pa menimo, da bomo doma v prihodnje vse manj tiskali – to potrjujejo tudi prodajne številke naših trgovcev.
Preizkusili smo…
Kot vedno smo se obrnili na uvoznike in distributerje, ki nam sicer posodijo testne naprave, a odziv je bil tokrat presenetljivo slab. To je sicer razumljivo, saj gre, kot smo omenili, prodaja počasi navzdol, kar pomeni, da imajo tudi naši distributerji manjše zaloge teh naprav in so jih zato manj pripravljeni posojati. To opažamo tudi drugje, denimo pri prenosnikih.
Tako kot pri laserskih modelih pa so začeli proizvajalci tudi pri brizgalnih nekoliko počasneje menjavati svoje produktne linije. Tako ostajajo modeli nekoliko dlje časa v prodaji – poleg treh novih modelov, ki smo jih dobili na preizkus, smo v pregled vključili še sedem starejših, ki smo jih preizkusili v zadnjih letih in so še vedno naprodaj. Te naprave z leti postanejo celo zanimivejše za nakup, saj jim pogosto nekoliko upadejo cene.
Pri cenah je zdaj več razlik, kot jih je bilo pred leti. V uvodu smo že pisali o tem, da sta zlasti Epson in Brother dvignila cene samih naprav, ob tem pa močno spustila cene izpisov. HP in Canon pa sta razširila ponudbo in še vedno ponujata nekaj res poceni naprav, a imata v prodajni paleti tudi malenkost dražje modele, celo take, namenjene poslovnim uporabnikom.
Najcenejši tiskalnik na tokratnem preizkusu je bil tako Canonov Pixma MG3050. Tiskalnik smo prvič preizkusili pred dvema letoma, takrat je bila njegova cena 75 evrov. Počasi je sicer v odhajanju, a ga je še vedno moč dobiti v veliko trgovinah, tako spletnih kot fizičnih. Danes se je cena že spustila in ga dobimo tudi že za okoli 55 evrov, kar je res poceni, sploh glede na funkcionalnosti.
Naslednji na cenovni lestvici je Canonov novi model Pixma TR4550. Ta in HP (spet starejši) Deskjet 3775 veljata dobrih 80 evrov, kar je še vedno zelo ugodno. Malenkost čez sto evrov bomo odšteli za Canonov Pixma TS6250 in HP Deskjet 4675, še vedno gre za dokaj tipična tiskalnika, namenjena domačim uporabnikom.
V naslednjem cenovnem razredu pa najdemo HP Officejet Pro 8710, ki stane še vedno razmeroma ugodnih 140 evrov, a že meri na manjše pisarne – tudi domače, denimo samostojne podjetnike ali druga majhna podjetja. Sledijo vsi trije Brotherjevi modeli – vstopni DCP-J105W in malenkost zmogljivejši DCP-T500W ter novi MFC-T910DW. Za prvega je treba odšteti 159 evrov, naslednjega 230, za zadnjega pa 325 evrov. Velja poudariti, da imajo pri Brotherju sicer na voljo tudi že novo serijo modelov (T310, T510, T710), ki so zelo podobni predhodnikom, med seboj se ločijo predvsem po vmesnikih in dodanem podajalniku za optični bralnik.
Najdražji model pa je Epsonov malenkost starejši L850 za 349 evrov. Kot smo omenili v uvodu, sta Brother in Epson najbolj resno začela z drugačno prodajno strategijo, kjer sta dvignila cene naprav in obratno sorazmerno spustila cene izpisov. Brotherjev najcenejši (in tudi nekoliko starejši) model DCP-J105W sicer še vedno uporablja kartuše, ostali, dražji modeli pa imajo vsi stekleničke z barvilom, ki ga pretočimo v namenske posodice tiskalnikov.
Tako sta oba dražja Brotherja, torej starejši T500W in novi T910DW, izenačena z Epsonovim L850, vsi ponujajo ceno 0,2 centa na besedilno stran ter 0,3 centa na barvno. To je res poceni, tako v primerjavi z drugimi brizgalnimi modeli kot laserskimi tiskalniki. Za primerjavo: zadnja leta za domače uporabnike pogosto priporočamo Xeroxov vstopni črno-beli laserski tiskalnik Phaser 3052ni (ta je še naprodaj in velja dobrih sto evrov), cena njegovega (seveda črno-belega) izpisa je 1,5 centa na stran – kar je sedemkrat dražje, torej. Pri cenejših barvnih laserjih smo večkrat priporočili Kyocerin model P5021cdn, cena njenega barvnega izpisa je 14,2 centa na stran (sama naprava velja 157 evrov).
Po ceni sledi Brotherjev model DCP-J105W, a tudi ta ponuja cenovno res ugoden izpis, le barve so že malenkost dražje od rekorderjev. Sledijo modeli HP in Canon, kjer se pri HP Officejet Pro 8710 pozna, da meri na pisarne in zato ponuja razmeroma ugoden izpis, podobno ima novi Canonov TR4550 cenovno ugodne in razmeroma velike kartuše. Najdražji tako pri črno-belem kot barvnem izpisu je starejši model HP Deskjet 3775, pri črno-belem izpisu 7,5 centa na stran, pri barvnem pa 9 centov na stran (enako ceno barvnega izpisa ima tudi Canonova Pixma TR4550). Čisto za občutek – pri omenjenem HP stane kartuša devet evrov, a bomo z njo po besedah proizvajalca natisnili le okoli 120 (črno-belih) strani. Ena Brotherjeva steklenička s črnilom velja dobrih 11 evrov, omogoča pa tisk okoli 6000 strani.
Velikost tiskalnikov in tudi zunanje oblikovanje ter dodatki so nekako vezani na samo ceno. Vstopni modeli, recimo Canonov MG3050, so manjši, nimajo predala za papir in samodejnega podajalnika za optični bralnik (ta je namenjen predvsem hitrejšemu kopiranju več strani dolgih dokumentov). Posebnež je izredno majhen HP Deskjet 3775, ki je brez klasičnega ploskega bralnika. Namesto tega ima zadaj podajalnik, ki sprejme le en list papirja, nato se ta pri branju zapelje čez optični element, nameščen v pasu čez zgornjo stranico tiskalnika. Med cenejšimi modeli prijetno preseneti Canonov TR4550, ki ponudi tudi samodejni podajalnik.
Zanimivo, da so se brezžični vmesniki WiFi v zadnjih letih res razširili – edini, ki tega ne vključuje, je Epsonov L850, seveda pa imajo tudi pri Epsonu veliko tiskalnikov z njim. Vsi ti tiskalniki ponujajo kup standardov, najbolj poudarjajo Applov AirPrint, podpirajo tudi Googlov CloudPrint, v trgovinah z aplikacijami pa najdemo tudi samostojne aplikacije vsakega izmed proizvajalcev, ki omogočajo neposredni brezžični tisk s pametnih telefonov (tako iOS kot Android) in tablic. Jasno imajo vsi tudi vmesnik USB, omrežni vmesnik pa je omejen na naprave, ki merijo na nekoliko bolj pisarniško rabo, denimo HP Officejet Pro 8710 in Brotherjev DCP-T910DW. Sami smo sicer še vedno podporniki klasičnega omrežnega vmesnika, saj omogoča res enostavno deljenje tiskalnika v omrežju, a velika večina uporabnikov tiskalnik enostavno uporablja preko USB.
Hitrost in kakovost
Pri hitrostih ni večjih presenečenj – v tabeli smo zbrali nazivne hitrosti proizvajalcev, seveda ločene za črno-beli in barvni izpis. Te hitrosti v splošnem držijo, se pa vse skupaj močno upočasni pri uporabi kakovostnejšega, fotografskega papirja. Težava je predvsem s sušenjem, preden lahko tiskalnik nadaljuje tiskanje, kar je pri, denimo, svetlečem papirju še toliko pomembneje, da se izognemo zmazkom. Časi tiska strani A4 na svetleči papir se tako merijo v minutah, so pa odstopanja tudi glede na uporabljene nastavitve. Razlike med navadno in visoko kakovostjo so za naše oči razmeroma majhne, a mimogrede dodajo tudi po minuto k tisku. Enako velja za tisk povsem do roba.
A hitrosti pri teh modelih po našem mnenju niso preveč pomembne, sploh pri domačih uporabnikih. Nekoliko hitrejši so modeli, namenjeni majhnim pisarnam, denimo Brotherjev T910DW in HP Officejet Pro 8710. Oba dva ponujata nekoliko večjo hitrost pri besedilnih datotekah. Še vedno se pri tem laserski tiskalniki v povprečju nekoliko bolje odrežejo.
Izredno zanimiva pa je bila primerjava kakovosti. No, med preizkušenimi tiskalniki niti ni bilo resnejših odstopanj, malenkost pod povprečjem sta bila starejša Brotherjeva modela (J105W in T500W) in vstopni HP Deskjet 3775. Velja sicer omeniti, da je Brotherjev novi model T910DW popravil vtis in ponudil odlično kakovost.
Zanimivost pa leži drugje. Med preizkusom smo iz naših arhivov namreč potegnili debel fascikel, poln preizkusno natisnjenih strani. Gre za tako rekoč enake dokumente, ki jih uporabljamo že več kot dvajset let, fascikel pa je nosil okroglo letnico 2000. Tako smo današnje tiskalnike primerjali z modeli izpred skoraj dvajsetih let, med njimi se je pojavil celo tiskalnik italijanskega podjetja Olivetti.
V skoraj dveh desetletjih se kakovost skorajda ni spremenila. Pozorno oko bo pri vektorskih slikah in besedilu sicer opazilo kanček ostrine več, a bitne grafike, torej fotografije, so skoraj enake – sploh če smo jih natisnili na dovolj kakovosten papir. Kot smo omenili tudi v uvodu, gre za to, da se ta tehnologija ni bistveno spremenila. V povprečju so se sicer malenkost dvignile ločljivosti, a končni izdelek je skoraj enak. Kot zanimivost pa velja omeniti, da so se brizgalni tiskalniki vseeno nekoliko pohitrili, A4-izpis na svetleči papir je lahko takrat trajal tudi po deset minut, danes pa nekje od dveh do štirih minut. Sumimo, da gre tu predvsem za manjše kapljice in barvno, ki se nekoliko hitreje suši.
»Tako smo današnje tiskalnike primerjali z modeli izpred skoraj dvajsetih let, med njimi se je pojavil celo tiskalnik italijanskega podjetja Olivetti.«
Zlati monitor
Bolj kot neki veliki preizkus smo tokrat naredili pregled stanja na trgu, zato tudi nismo podelili nagrade – zlatega monitorja. Enostavno smo na preizkus dobili premalo posameznih modelov, da bi lahko izbrali najboljšega, hkrati so se v zadnjih letih povečale razlike v cenah naprav in izpisov, kar pomeni, da je izbira najboljše naprave še toliko bolj odvisna od uporabnikovih potreb.
Vseeno pa lahko podamo nekaj splošnih napotkov in priporočil. Začnemo lahko kar pri najcenejšem tiskalniku, Canonovem starejšem modelu Pixma MG3050. Za nezahtevnega domačega uporabnika, nekoga, ki le občasno natisne stran ali dve, bo ta naprava (in tudi primerljivo poceni naprave drugih proizvajalcev) več kot dovolj dobra. Cena izpisa ni ravno ugodna, a je vseeno sprejemljiva. Tudi kartuše so dovolj zmogljive, da ne bo treba ravno vsak mesec kupovati novih.
Če bi že morali izbrati najboljši model tokratnega pregleda, bi bil to Brotherjev novi DCP-T910DW. Gre za dobro zaokroženo napravo, ki je v primerjavi s starejšimi Brotherjevimi modeli tudi nekoliko dvignila kakovost izpisa, hkrati pa prinaša res poceni izpis. Ta se po ceni mirno kosa tudi z občutno dražjimi laserskimi tiskalniki. Seveda je bil omenjeni Brotherjev tiskalnik drugi najdražji na preizkusu, zato ga priporočamo predvsem tistim, ki vsakodnevno nekoliko več tiskajo.
Kot že leta poudarjamo pri tiskalnikih (in tudi kje drugje), pa danes praktično ni več slabih naprav. Kot smo omenili v članku, je kakovost izpisa povsod zelo dobra (že dvajset let). Hitrosti so solidne, ponudba funkcij tudi. Počasi se poslavlja neposredni tisk iz digitalnih fotoaparatov (tako prek kablov USB kot bralnikov pomnilniških kartic SD), a menimo, da bo to funkcijo zelo malo uporabnikov pogrešalo.
