Life's Good *
Pred kratkim je v naši sferi odjeknila novica, da se korejski LG umika s tržišča pametnih telefonov. Moram priznati, da me to niti malo ne preseneča, saj se že leta bori s slabimi rezultati na tem področju. Vsekakor pa bom pogrešal njihove pametne telefone, saj so prinesli kar veliko inovacij in zanimivih idej – četudi je bilo veliko takih, ki so hitro izginile.
Podjetje kot tako seveda ne gre nikamor. Korejci so pri nas najbolj znani po televizorjih, a proizvajajo ogromno različnih naprav in so prisotni na različnih področjih. Pravzaprav je LG, konkretno podjetje LG Corporation, eno treh največjih korejskih družinskih podjetij (imenovanih tudi Chaebol). Gre za podjetja, ki jih ima družina v lasti in pod nadzorom že več generacij, podobno kot velja za japonske Keiretsu (oziroma Zaibatsu pred drugo svetovno vojno). Največji je Samsung, sledita pa LG in Hyundai.
LG je sicer začel kot kemijsko podjetje leta 1947 in v nekaj letih postal prvo korejsko podjetje na področju takrat nove industrije plastike. Kmalu je ustanovilo podjetje Goldstar, ki se je kasneje razvilo v LG Electronics, kot ga poznamo danes in pod okriljem katerega se med drugim proizvajajo tudi pametni telefoni. Mogoče kot zanimivost – Goldstar je proizvedel prvi radijski sprejemnik v Koreji, med drugim pa so v sodelovanju s Hyundaiem proizvajali tudi traktorje (pri tem so celo sodelovali z italijanskim Fiatom).
Dolga leta so obljubljali telefon, ki bo res premagal vse, a je vsakemu nekaj manjkalo.
LG je bil na področju mobilnih telefonov izredno pomemben igralec še pred prihodom pametnih telefonov. Pri nas se podjetje v tem času ni zares prijelo, vsaj ne v taki meri kot evropska Nokia in Ericsson, pa tudi korejski Samsung je v času »neumnih« telefonov na našem tržišču nekoliko prehitel LG. Še najbolj je v spominu ostal telefon LG Chocolate, predvsem zaradi zanimivega oblikovanja, omeniti velja tudi LG Prada, prvi telefon s kapacitivnim zaslonom na dotik. Dotlej so imeli tovrstni telefoni zaslone z uporovno tehnologijo, torej so delovali na pritisk, ne na dotik. Danes tega ni več – LG je bil prvi, a so na ta vlak hitro skočili vsi ostali.
LG je v zadnjem desetletju postregel še z drugimi pomembnimi koraki, denimo s prvim telefonom z dvojedrnim procesorjem, kasneje so prvi prišli do štirih jeder. Leta 2011 je s telefonom Optimus 3D tudi prvi postregel z dvojnim fotoaparatom na zadnji strani. Leta kasneje je model G5 prvi prinesel danes standardni ultraširoki objektiv, V40 pa prvi prešel na tri objektive (torej ultraširoki, klasično široki in telefoto). Spomnim se, kako je bil sodelavec navdušen nad funkcijo tap-to-wake, še ena od inovacij LG, ki so jo hitro kopirali vsi ostali.
Nekaj pa je bilo tudi zanimivih idej, ki so jih hitro opustili. Meni se je najzabavnejši zdel modularni telefon G5, o katerem sva pred leti z našim Anžetom posnela kratek video za naš kanal Youtube. Odlična zamisel, o kateri pa sem že takrat menil, da jo bodo prehitro opustili – za resno možnost na trgu bi potrebovali bistveno več podpore, več zanimivih, cenejših in predvsem dobavljivih modulov. Zanimiv je bil tudi ukrivljeni G Flex – telefon, ki je bil zavoljo ergonomije ukrivljen po dolgi stranici.
Pri LG težko najdemo konkretni vzrok za slabo prodajo telefonov. Nekje po modelih G3 in G4 niso nikoli več zares konkurirali Samsungu, Applu, kasneje pa tudi Huaweiju v višjem cenovnem razredu. V srednjem in nižjem razredu pa tudi niso imeli pravega odgovora na cenejše kitajske tekmece – denimo Xiaomi, Oppo in ostale. Dolga leta so obljubljali telefon, ki bo res premagal vse, a je vsakemu nekaj manjkalo. Ali pa enostavno ni ponudil nekega dovolj tehtnega razloga, da bi na prestolu zamajal Samsung in njihovo serijo Galaxy S.
* Življenje je dobro