Kaj neki bo internet teles?

Ko sem pred slabimi 30 leti bral – kaj bral, požiral – Nevromanta, si nisem znal prav dobro predstavljati, kaj je kibernetska virtualna resničnost, v katero se je lahko tako rekoč od koderkoli povezal glavni junak. Vsadki v možgane in digitalne kopije zavesti so se mi zdeli razumljivejši, čeprav tehnično še bolj neverjetni.

Tri desetletja pozneje je internet na voljo skoraj povsod, a v primerjavi s futurističnimi očali, vsadki in elektrodami iz Nevromanta bedno poenostavljen. Če smo na dovolj naseljenem koščku kopnega, da ga pokriva mobilni signal – to kanijo tisoči satelitov kmalu spremeniti –, v medmrežje zremo prek šestpalčnega zaslona na telefonu, ki nima niti poštene tipkovnice. Glasovno upravljanje za preproste ukaze deluje, kaj kompleksnejšega pa ne moremo poiskati ali postoriti. Tudi kjer imamo hitro povezavo in primerno okolje (beri: v pisarni), so nekaj desetpalčni zasloni in tipkovnice še prevladujoč način uporabe. Rokavice iz Posebnega poročila ali (ne)poslušna umetna inteligenca iz 2001: Vesoljske odiseje so še oddaljena prihodnost. Sedanjost bi Casa in Molly razočarala.

A tako ni zato, ker ne bi zmogli. Tehnično je problem prepoznavanja gest (Microsoftov Kinect zna to že desetletje) in govora že dobro rešen, a ljudje še vedno raje tipkamo, kakor govorimo ali krilimo. Če bi pri računalnikih to lahko pripisali navajenosti in tradiciji, tudi pametne telefone kot nov izdelek uporabljamo v glavnem s tipkanjem ali z drsanjem po zaslonu. Evolucija mobilnih telefonov je celó medčloveško interakcijo v znatni meri preselila iz pogovorov v pisanje sporočil, čeprav uporabljamo napravo, ki je bila izumljena za pogovarjanje.

Drugo skrajnost pa predstavljajo marketinški oddelki v tehnoloških podjetjih. Visokoleteče gromko zveneče izraze kar bruhajo, pa če imajo ti smisel ali ne. In ko se izraza navadimo, ko izgubi tisti svoj lesk novitete, skujejo novega, četudi ga morda razvoj tehnologije sploh še ni ujel. Navidezna resničnost (virtual reality) je danes zastarela, raje govorijo o obogateni (augmented), mešani (mixed) ali razširjeni (extended) resničnosti, pa čeprav sploh še nismo videli prave navidezne. Druge skovanke so tako široke in tako zlorabljene, da so do danes izpraznjene vsakršnega pomena. Veliko podatkovje (big data) je lahko že vse, kjer govorimo o obdelavi podatkov. Podobno velja tudi za umetno inteligenco in strojno učenje, ki sta postala sinonima za vsakršne black-box algoritme.

Najnovejša fraza je internet teles (internet of bodies) kot nadaljevanje interneta stvari (internet of things). Četudi ime tesnobno spominja na Matrico, gre v resnici za pametne elektronske naprave, ki so v našem telesu ali na njem, imajo podatke o naših parametrih in povezavo s svetom. Internet teles tako sestavljajo že vse pametne ure, ki jih rekreativni športniki vestno nosijo za merjenje kilometrov, srčnega utripa, kalorij in podobno. Precej manj zlovešče in distopično kakor »internet teles«.

Zdi se, da internet teles ne bo prinesel kiborga, temveč poplavo medsebojno nepovezanih poceni elektronskih naprav. Imenovati jih internet teles je v najboljšem primeru marketinško pretiravanje.

Napravam, ki jih nosimo na sebi, se imata v prihodnosti pridružiti še dve kategoriji. Naprave, ki jih imamo v sebi, ter pametne tablete. V prvo skupino sodijo srčni spodbujevalniki, ki lahko zdravniku sproti javljajo stanje. Spodbujevalniki sploh niso nobena novost, pametni spodbujevalniki pa so prav tako z nami že dve desetletji. Ampak zdaj so postali del »interneta teles«. Morda v prihodnosti dobimo še vsadke v možgane ali pametne umetne ledvice. Čipe RFID za odpiranje vrat in plačevanje si lahko pod kožo vgradimo že zdaj. Druga novost pa so tablete z različnimi senzorji in merilniki, ki jih pogoltnemo in potem potujejo po telesu ter zbirajo podatke. V ZDA so prvo tako tableto odobrili pred štirimi leti. Uporablja se za zdravljenje shizofrenije in ima senzor, ki javi zaužitje. Obstajajo tudi kamere v obliki tablete, ki se uporabljajo za preiskave. Nikjer ni besed o kakšni povezljivosti med različnimi telesi.

Z internetom teles je za zdaj podobno kot z internetom stvari. Sliši se bombastično, možnosti so velike, obljube glasne, manjka le še realizacija. Te pa ne bo omejevala tehnologija, temveč človeške navade, pravna regulacija in ekonomika. Internet teles prinaša vprašanja varnosti, upravljanja osebnih podatkov, nadgradljivosti, vzdrževanja in odprtosti standardov.

Videli smo že hekerske napade na srčne spodbujevalnike – si jih res želimo? Dalje: Google je leta 2014 kupil podjetje Revolv, ki nudi izdelke za krmiljenje pametnih naprav v hiši, dve leti pozneje pa je prodane izdelke na daljavo »ubil«, ker je imel pač konkurenčni izdelek Nest.

Pametnih domov je danes malo. Posamezniki imajo pametne hladilnike, nekateri elektronske ključavnice na prstni odtis, tretji električna senčila. Nekatere naprave se med seboj pogovarjajo, druge ne. Zdi se, da internet teles ne bo prinesel kiborga, temveč poplavo medsebojno nepovezanih poceni elektronskih naprav za posameznika, ki bodo po svoje komunicirale s proizvajalci in z zdravniki, potrebovale nadgradnje in popravke ter obstajale v neskončno različicah, modelih in standardih. Imenovati jih internet teles je v najboljšem primeru marketinško pretiravanje.