Enak, isti ali nekaj povsem tretjega
Nakup računalnika se običajno začne z izbiro prenosne ali namizne naprave, šele potem se začnemo ozirati po karakteristikah in ceni. Pa v resnici vemo, kolikšna je cena prenosljivosti ob na videz enakih specifikacijah obeh naprav? Je dandanes to še sploh pomembno?
Prav vsakemu, ki se vsaj malo razume na tehnologijo, je seveda jasno, da prenosni računalnik ne more biti enako zmogljiva ali celo močnejša naprava od namiznega računalnika. Računalniki se pač grejejo, hlajenje pa potrebuje prostor za hladilnike in ventilatorje oziroma na splošno – za odvajanje toplote.
To proizvajalcev seveda niti malo ne odvrne od tega, da sestavnih delov prenosnih in namiznih računalnikov nalašč ne bi poimenovali skorajda identično. Odstopanja med posameznimi proizvajalci seveda obstajajo: AMD svoje mobilne procesorje bolj ali manj jasno razlikuje od namiznih (zadnje generacije procesorjev so v tem pogledu bolj razločljive), pri Intelu je ta razlika manj opazna. Pravi »divji zahod« pa je na področju grafičnih kartic, kjer le stežka pohvalimo kateregakoli proizvajalca.
Za primer vzemimo kar proizvajalca grafičnih kartic Nvidia in njegovo serijo grafičnih kartic Geforce RTX 4070. Med namiznimi modeli najdemo različice z video pomnilnikom DDR6 ali zmogljivejšim DDR6X, katerega količina lahko variira od 12 do 16 GB, da o različicah SUPER, Ti ali SUPER Ti niti ne govorimo. Pri zadnjih gre večinoma za modele, katerih čipi tečejo pri višjih frekvencah in imajo ponavadi več hitrejšega pomnilnika ter seveda tudi do 50 odstotkov višjo ceno.
Kaj je TDP
TDP (Thermal Design Power) je merilo za označevanje največje količine toplote, ki jo mora hladilni sistem računalniške komponente (kot je procesor ali grafična kartica) učinkovito odvajati, da se komponenta ne pregreje pri normalnem delovanju.
TDP se običajno meri v vatih (W) in zagotavlja pomembno informacijo za izbiro ustreznega hladilnika ali sistema za hlajenje. Večji kot je TDP, zmogljivejši hladilni sistem je potreben.
Pri prenosnih modelih RTX 4070 grafičnih kartic se primerki delijo na različice Mobile in MaxQ. Hitrejši so (povsem v nasprotju s poimenovanjem) primerki Mobile, saj delujejo pri večjih hitrostih (TDP med 80 in 115 W, hitrost grafične kartice oziroma GPU pa med 1.395 in 2.175 MHz) in imajo več video pomnilnika (do največ 8 GB). MaxQ primerki grafičnih kartic so namenjeni lažjim in tanjšim prenosnikom, imajo manjšo porabo, manj video pomnilnika in nižjo frekvenco delovanja (TDP od 35 W dalje, hitrost pa od 735 do 1.605 MHz). Kaj se dejansko nahaja v drobovju vašega prenosnika, na embalaži večinoma ni povsem natančno označeno, predvsem pa uporabnik, če se ne bo res zelo podrobno poglobil v tematiko, ne more vedeti, kakšno zmogljivost lahko pričakuje.
Da je kaos še večji, se nekateri proizvajalci odločijo in v prenosni računalnik vgradijo komponente za namizne računalnike. Kaj na to pravi prenosnikova baterija, si lahko mislite. Sliši se kot slaba šala, a brez vpogleda v tehnično dokumentacijo oziroma odpiranja same naprave lahko o zmogljivostih najbolj zanesljivo sodimo prav po napajalniku prenosnika: večji in težji kot je, zmogljivejši prenosnik lahko pričakujemo, obenem pa tudi višjo ceno in slabšo avtonomijo baterije zaradi enormne porabe energije.
Kaj sploh lahko pričakujemo?
Odločili smo se preveriti, kakšna je lahko razlika v zmogljivostih med dvema na papirju najbolj podobnima konfiguracijama prenosnega in namiznega računalnika. Natančno specifikacijo naprav si lahko ogledate v tabeli.
Ker smo si omislili dva »igričarska« računalnika, smo hitrostni preizkus opravili pri treh računalniških igrah različnih zvrsti. Shadow of the Tomb Raider je predstavljala pustolovsko zvrst, Forza Horizon 5 dirkaške igre, Fortnite pa strelske online igre. Ne gre za ravno najnovejše igre, vendar uporabljajo različne tehnologije za prikaz grafike (Vulkan, DX 11 in DX 12), zato so primerne za test. Vse igre smo preizkušali pri najvišji kakovosti prikazane grafike (High, Extreme oziroma Epic), uporabljali pa smo tudi Nvidijino tehnologijo DLSS, nastavljeno na način Performance. Ta tehnologija poganjanja iger ob nižji ločljivosti in zviševanju te ob pomoči umetnointeligenčnih algoritmov je že v tretji generaciji in deluje resnično impresivno, zato je smiselno izkoristiti celoten potencial grafične kartice. Ves čas smo merili tudi porabo električne energije, s programom Hwinfo pa tudi temperaturo procesorskih jeder in morebitno toplotno omejevanje hitrosti procesorja (t. i. thermal throttling).
Glede na porabo, TDP in moč obeh konfiguracij smo pričakovali hitrostno razliko 40–50 odstotkov v prid namiznemu računalniku in to v večini preizkušenih iger tudi drži. Vseeno pa so razlike v igri Forza Horizon 5 celo več kot stoodstorne, saj je procesor na prenosniku v vsega minuti dosegel temperaturni prag (temperatura prek 90 °C) in se začel upočasnjevati, medtem ko je namizni računalnik premogel zračni hladilnik Thermalright Phantom Spirit 120, procesor, ki je komajda prešel 60 °C, pa je lahko deloval s polno hitrostjo.
Na tem mestu zapišimo, da so največja rak rana prenosnikov prav njihovi hladilni sistemi. Victus HP naj bi glede na podatke TDP zmogel odvesti do 160 W toplote, ob kratkotrajnih pospeških procesorja pa celo do 180 W, vendar Victusovi ventilatorji ob polni obremenitvi hitro začnejo proizvajati »letalske zvoke«, hladilni sistem pa ni zadosti zmogljiv, da bi preprečil segrevanje in s tem tudi upočasnjevanje procesorja. Če se že odločimo za nakup prenosnika, je torej smiselno vložiti čas tudi v raziskovanje in preizkušanje, kateri izmed prenosnikov na tržišču se lahko uspešno kosa s hlajenjem čipovja in pri tem ne zbudi vseh sosedov.
Glede na izmerjene zmogljivosti brez težav zaključimo, da je naš namizni računalnik, ki ga na papirju krasijo precej podobne oznake kot prenosnega, pravzaprav za eno (ali več!) stopničko zmogljivejši računalnik. Gre za napravo, ki se povsem udobno počuti v igrah ločljivosti 1.440p, z občasnimi izleti pa zmore tudi ločljivost 4K. Še opomba: čeprav je treba k strošku nakupa namiznega računalnika nujno prišteti še strošek dobrega zaslona, tipkovnice in miške, se za podoben korak odloči tudi mnogo lastnikov prenosnika, ki si zaželijo večjega udobja.
Victus HP se bo najudobneje počutil kot igričarska naprava v nižji ločljivosti 1.080p, s čimer se strinja tudi HP, ki je z izbiro vgrajenega zaslona z ločljivostjo 1.080p in s hitrostjo osveževanja 144 Hz točno vedel, kam sodi. Priporočamo tudi, da prenosniku redno čistite hladilne reže, sicer se bo zmogljivost še bolj zmanjšala. In da zaradi glasnosti ventilatorjev med igranjem iger uporabljate slušalke ...
Smiselnost nakupa
Kompromis, ki ga sklenemo ob nakupu prenosnika s podobnimi karakteristikami, je v luči rezultatov očiten. V približno enakem cenovnem razredu (če k nakupu namiznega računalnika prištejemo še zaslon, tipkovnico in miško) se za ceno večje prenosljivosti odpovemo približno polovici zmogljivosti in nadgradljivosti ter dobimo precej glasnejšo napravo, ki se ob dolgotrajni obremenitvi še dodatno upočasni. Prav tako je kompromis zmogljivost baterije: medtem ko nekateri najnovejši prenosniki s procesorji na arhitekturi ARM zdržijo že prek 20 ur dela z enim polnjenjem, boste na takem prenosniku na baterijo resno lahko igrali le kako uro in še to ob okrnjeni hitrosti procesorja in grafične kartice.
Navkljub vsemu zapisanemu pa trg prenosnikov z igričarskimi sestavnimi deli cveti; gre v resnici za naprave »za vsak primer«, katerih igričarske zmogljivosti zahtevajo naši otroci, mi »odgovorni« starši pa poskrbimo za to, da bo naprava prenosljiva, ne glede na to, ali bomo prenosljivost v resnici sploh kdaj potrebovali. In seveda upamo, da bodo otroci te dodatne zmogljivosti kdaj uporabili tudi za šolo oziroma študij. Po drugi strani pa ne gre spregledati najočitnejšega: tak prenosnik je vendarle več kot sposoben poganjati igre in za večino nezahtevnih uporabnikov to vseeno počne – odlično.
Zahvaljujemo se podjetju Komponentko, ki je za potrebe preizkusa posodilo tako komponente za namizni računalnik kot na papirju primerljivi prenosnik.