Zeitgeist 472
Osemdeseta so bila precej razgibana dekada. Računalniki so postajali vse bolj dostopni in osembitni mlinčki so počasi prodirali v naše domove. To pa seveda lokalne politike ni pustilo hladne, in je urno zajezila pritok tehnologije. A če mislite, da so »industrijo« hišnih mlinčkov v osemdesetih ščitili le pri nas se pošteno motite.
Tipkovnica CPC 472 pred dekretom 1250/1985, ki je na vseh računalnikih veleval špansko tipkovnico.
Lani se je moji precej eklektični zbirki mlinčkov Alana Sugarja (CPC 464, 664, 6128 …) pridružil dolgo manjkajoči (in precej redek) Amstrad CPC 472. Zadeva tehnično, kaj šele estetsko, ni nikakršen presežek. Če pa me vprašate, kateri osembitnik iz 80-ih jih najbolje opiše, je to 472. S tem, kot rečeno, ne mislim tehničnega napredka Amige Jaya Minerja ali minimalistične estetike Clivovega Spectruma. Govorim o reaganomiji, thatcherizmu in vsesplošnem evrovrtičkarstvu. In tudi o kulturi »švercanja«, ki je skorajda definirala naša 80. leta. Govorim v družbenogospodarskem smislu.
Proti koncu avgusta leta 1985 je precej prestrašen španski minister za gospodarstvo prekinil svoj dopust in odletel na Malorco. Tam je namreč dopustoval španski kralj Carlos. Minister Solchaga si ga je, pod pritiskom španske (bolj ali manj neobstoječe) računalniške industrije, drznil zmotiti med srebanjem sangrie in prosil za podpis Kraljevega dekreta 1558/1985. Karlo, že takrat znan po »treznih« odločitvah, je zadevo podpisal in se vrnil k srebanju lokalnega alkohola.
Edina razlika med navadnim CPC in špansko verzijo je tale številka.
Toda RD1558/1985 ni bil kar tako. Predvidel je resne dajatve na vse uvožene računalnike z manj kot 64 KB pomnilnika, kar je tedaj pomenilo praktično ves spekter (Clive, oprosti), hišnih računalnikov. Vsi spectrumi, commodorji, atariji in ostali hišni mlinčki so fasali okrog 100 evrov dodatne carine. Morda se to ne zdi veliko, a pred carinami je osnovni model povsem svežega in novega CPC 464, skupaj z monokromatskim (zelenim) monitorjem, veljal 200 evrov. Nova španska cena je bila za Amstrad preprosto nevzdržna. Treba je bilo najti rešitev.
Hčerinska ploščica z osveženim ROMom in neuporabnimi osmimi kilobajti pomnilnika.
In če mislite, da je bil Jobs alfa in omega pretkanih digitalnih poslovnežev, se motite. To ledino sta orala Jack Tramiel in naš Alan Sugar. Predvsem zadnji. Podjetje Alan Michael Sugar Trading, po domače AMSTrad, je namreč zelo hitro našlo precej balkansko rešitev. Staremu CPC 464 so dodali 8 KB pomnilnika in ga (rahlo) dvignili nad mejo dajatev. Torej 64 + 8 = 72 ... 472. Kajne? Ja, uradno, zunaj območja dajatev, v resnici pa … ummm … ne.
Britanci so z vsemi možnimi nalepkami dali vedeti, da gre za računalnik z 72 KB pomnilnika.
Številka je namreč čista izmišljotina, je preprosta davčna obvoznica. Sugar je staremu 464 dodal »razširitveno« ploščico z relativno svežim ROM CPC 664 in 8 K pomnilnika. Trik pa je, da ta čip z 8 K ni bil v nobenem smislu povezan s čimerkoli. Enostavno ni bil prilotan na PCB, ampak je bil zgolj bil tam. Cilj je bil le »dvigniti« pomnilnik nad zakonskih 64 K in se izogniti dajatvam. Dekret nikjer ni specifično določal, da mora ves pomnilnik delovati. Sugar in njegovi so se celo potrudili in hčerinski ploščici dodali dodatno čipovje, 74LS08 (4 x 2 vhod NAND) in 74LS32 (4 x 2 vhod OR), ki naj bi potencialne skeptike prepričalo, da gre za dejanski pomnilnik. No, tudi ti dve vezji nista bili prilotani. Vse lepo in prav, a vsemu sizifovskemu trudu navkljub je imela zadnjo besedo gospa Ironija. Španija se je prvega januarja leta 1986 priključila EGS in s tem pozabila na svoje vrtičkarstvo ter Sugarjeve davčne obvoznice. Amstrad CPC 472 je živel le dva (španska) meseca in postal rariteta. Danes pa je dokaz, kako lahko politika diktira napredek … in iznajdljivost.
Kraljevi dekret je nabil najmanj 15.000 pezet dodatnih dajatev, kar je približno 100 evrov današnjega denarja. Cilj je bil spraviti v promet kak milijon španskih Dragonov.