Kaj uporabljamo - Petnajst prebliskov

Priznam, tudi sam sem vedno znova presenečen, da nam po vseh teh letih, kar negujemo tradicijo popisovanja tehnoloških (in potrošniških) navad naših urednikov, avtorjev in občasnih sodelavcev, na papir še vedno uspe izliti toliko različnosti. Letos se nas je podviga lotilo kar petnajst posameznikov in videli boste, da smo med seboj še vedno različni, kot je le kaj.

Če bi na hitro povzel vsebino naslednjih strani, kot sem si jo vtisnil v spomin med urejanjem, bi lahko rekel, da smo (v povprečju) že vsi malo zdolgočaseni ob Windowsih (ki pač delujejo in nas ne zanima več, kako), zato nekateri prehajajo na MacOS, spet drugi pa so že ves čas na Linuxu. Po drugi strani je nekaterim, ki so prešli na iphone, žal in bi letos raje izbrali Google Pixel. Vsi po vrsti pa smo za svoje vzeli umetnointeligenčne sisteme in med nami so tudi taki, ki so zaradi tega že kar v celoti ukinili uporabo iskalnika Google. Kar nekaj se nas navdušuje nad kontejnerji, tudi (ali pa predvsem) za domačo rabo, nekateri jih imajo na svojih domačih računalnikih že stotine. Še vedno pa imamo tudi take sodelavce, ki so veliko bolj ozko in strogo usmerjeni – samogradnja mini računalnikov Raspberry Pi in vztrajanje pri resni fotografiji sta že taka primera.

Kakorkoli že, prepuščam vas brskanju po idejah, ki smo jih na naslednjih straneh zapisali ustvarjalci revije, ki jo držite v rokah (oziroma jo berete na kateri izmed digitalnih naprav), in vam hkrati želim srečne in vesele praznike ter veliko sreče v novem letu!

Matjaž Klančar,

odgovorni urednik

Zapravljanje ob pomoči države

Alan Orlič

Letos sem na veliko zapravljal, pri avtomobilih tudi ob pomoči države. Pri dveh rabljenih uvoženih električarjih sem prek subvencij dobil povrnjenih dvakrat po 3.000 evrov, kar ni slabo. Če bi bral vse spletne komentarje, bom evre menda vrnil skozi omrežnino, a to je že druga tema.

Naslednji korak: končno sem si privoščil mobilnik višjega cenovnega razreda Samsung Galaxy S24 Ultra. Pri izbiri sem si pomagal kar s člankom, ki sem ga napisal za poletno številko Monitorja. Sem namreč dovolj pragmatičen, da ne potrebujem 'najboljšega', ampak vlogo pri nakupu igra tudi cena. S24 Ultra je ravno nekje tam, da je moja gorenjska plat popustila in rekla:  V redu, vsaj ne bo potrebe po fotoaparatu na dopustu.  Res je ni bilo, dopustne fotografije so bile dovolj dobre, pomagala sta tudi znanje in uporaba načina Expert RAW, ki zna občasno delati čudeže. Da gre pri tem v veliki meri za umetno inteligenco in ugibanje, mi je jasno, vendar mižim na obe očesi. Rezultat zna pač biti zelo prepričljiv in všečen.

Sledila je naslednja fotografska konsolidacija na področju manjših tipal. Poslovili sta se dve kameri z 1-palčnim tipalom, prva 360-stopinjska in druga klasična akcijska, nadomestila ju je le ena 360-stopinjska, Insta360 One X4, ki s podvodnim ohišjem opravlja delo obeh. Kar se tiče kakovosti posnetkov, je slabša kot obe prejšnji, a ker fotografiram čedalje manj, še vedno zadovoljivo opravlja svoje delo tako na področju videa kot posnetkov.

Tudi zadnji dve pridobitvi sta iz sveta fotografije – dva fotoaparata, Sony A7 mark 3 in Sony A7C. Prvi je do mene prišel iz druge roke, zadnjega pa ste, če ste imeli srečo, v Sloveniji lahko kupili za slab tisočak. Kar je bilo takrat, ko sem gledal cene, dobrih 20 odstotkov ceneje kot drugje v Evropi. Prvotni namen je bil sicer zamenjati le en fotoaparat, a me je Sony 'nagovoril' k dodatni investiciji. Prejšnje različice modela A7 imajo namreč drugačno baterijo, kar pomeni, da bi moral s seboj nositi dvoje različnih baterij. Ni trajalo dolgo, da sem se odločil za celostno menjavo generacije. Resnici na ljubo, ko grem fotografirat resnejše dogodke, je spodobno samodejno ostrenje ena od pomembnejših stvari in novi pridobitvi svoje delo opravita mnogo bolje od predhodnikov, predvsem pa natančneje.

Domači računalnik z Intelovim procesorjem devete generacije (pet let!) bo še vsaj kakšno leto ali dve opravljal svoje delo, saj je še vedno zadovoljivo hiter. Počasi pa bo treba razmisliti o alternativi Adobovima paketoma Lightroom in Photoshop. Saj 12 evrov na mesec ni veliko, a naročnina tu, naročnina tam, pa se počasi nabere.

Za konec se bom obregnil še ob slovensko digitalno izposojo knjig, ki je letos doživela korenite pretrese. Nova zaščita namreč dovoljuje branje le na peščici e-bralnikov in na mojem starem inkpadu seveda ni delovala. Iz zagate me je rešil potomec, ki mu je uspelo razbiti zaslon, zato sem bil prisiljen kupiti novega. Ta je po jesenski nadgradnji uspešno začel prikazovati izposojene knjige.

Najpomembnejša je – budilka!

Anže Tomić

Najprej najbolj nesmiselni in hkrati najboljši nakup zadnjega leta. Ob postelji sem imel (vsaj) 30 let radiobudilko Nokia CR9010 (spletno iskanje jo najde v ... muzeju!), ki mi je zvesto služila do začetka letošnjega leta. Ko sem se lotil iskanja zamenjave, me je presenetila izbira cenenih naprav na eni strani in noro dragih budilk na drugi strani spektra. Potem pa je Nintendo objavil novico, da so izdali budilko Alarmo, ki ima vgrajen senzor za premikanje in alarm ugasne tako, da zazna, ko si vstal (kar pri meni ne deluje, ker imam to srečo, da sva v postelji dva, in več kot očitno je, da je budilka mišljena za otroke :)). Na zaslonu lahko izbereš nekaj Nintendo likov, ki se premikajo, ko ura zazna gibanje, tako da pri meni večino časa Link iz Zelde postopa ob uri in si zvečer prižge ogenj. 100 evrov sem dal za to budilko in ni mi žal.

Dobro leto imam poleg mojega namiznega računalnika, ki sem ga sestavil leta 2016, še Mac Mini sčipom M2 Pro ter z 32 GB pomnilnika. To je moj prvi mac v življenju. Poleg tega, da je majhen in zmogljiv, me je prepričalo predvsem dejstvo, da je tih. To pride zelo prav, saj izdelujem podkaste. Čeprav Apple za kakršnokoli nadgradnjo zahteva nenormalne cene (za dodaten pomnilnik sem moral prodati avto), se jim je investicija v lastne procesorje ARM obnesla, saj gre za zmogljive in varčne procesorske enote, ki so za veliko večino uporabnikov več kot dovolj. Hkrati je zelo zabavno na novo spoznavati nov operacijski sistem in se učiti vseh posebnosti, ki jih na MacOS ne manjka.

Domači televizor je še vedno deset let star FulHD Sony Bravia, ki pa je končno dobila pomoč pri – zvočnikih. In ko napišem pomoč, hočem reči, da imamo doma končno zvok. Idealen nakup bi bila naveza Sony HT-A9 in »tavelik« Sonyjev nizkotonec, ki sem jo popisal za Monitor, a je cena zame vseeno previsoka (avto pa sem prodal že, ko sem miniju dodal pomnilnik). Tako sem se na koncu odločil za Samsungovo zvočno polico Q990c, ki ima v paketu še nizkotonec in dva satelita. Izjemen nakup, ki pa je čisto preveč za našo malo dnevno sobo, saj sta v istem prostoru še kuhinja in jedilnica. Blokovsko življenje! 990c sicer ne doseže Sonyjeve naveze, a za tretjino cene dostavi 95 odstotkov izkušnje. (Pra)stara Bravia tako zdaj dela sramoto zvočnemu sistemu, zato se že oziram v smeri novega teveja. Počasi si ga bom upal kupiti, saj bo najmlajši otrok čez kako leto dovolj star, da bo razumel koncept: če v TV mečemo igrače, se pokvari.

»Kobo Libra 2 je e-bralnik, ki ima fizična gumba za obračanje strani in USB C za polnjenje.« To je moja recenzija najboljšega e-bralnika, kar sem jih imel do zdaj. Kindle gre vedno bolj v smeri zaslonov na dotik in Kobo je edini resen konkurent, ki se ga izplača pogledati, če vam gre Kindle na živce. Pa še lepše fonte ima kot Amazonove naprave.

Še telefon: iPhone 15 Pro. Že drugič zapored sem torej na Applovi napravi, a če bi kupoval letos, bi nabavil Googlov Pixel 9 Pro.

Manj prežvečenih tehnologij in nekaj malih uspehov

Arnold Marko

Ali je svet tehnologij dejansko nasičen ali pa sem zgolj jaz nekoliko naveličan vedno novih specifikacij, ki nimajo kaj dosti pomena? Prav zato pri nas v letu 2024 ni bilo kakšnih pomembnih tehnoloških »prebojev«. Računalnikov in digitalnih naprav je sicer veliko, lahko bi dejali celo ekstremno veliko, prav nobena pa ni zadnji krik mode. Nasprotno – večina naprav presega starost pet let, veliko celo deset, a ker še vedno služijo svojemu namenu in ker smo jih navajeni, nekako ni potrebe, da bi si nakopali dodatnega dela z njihovo zamenjavo. Ne vem, kako je z vami, ampak meni vsaka nova naprava prinese vsaj toliko stresa kot veselja.

Leto 2024 bi lahko označil za zares dolgočasno in nezanimivo, če ne bi imel težav s svojim že dokaj priletnim 3D-tiskalnikom, kar je bil razlog za nakup Bambu Labovega modela A1. In četudi nerad hvalim kakšen kos tehnologije, moram priznati, da sem se ob tem tiskalniku znova navdušil za 3D-tiskanje, saj gre dejansko za izjemno zanesljiv, hiter, predvsem pa izjemno enostaven tiskalnik. Tiska tako zanesljivo, da bi ga v vojaških krogih lahko označevali s fire and forget. Sploh, ker za tiskanje najraje uporabljam zahtevnejši material PETG, ki pri drugih tiskalnikih povzroča precej sivih las. Resda še nisem nabavil dodatka za večbarvno tiskanje, a je na seznamu, le še pravi popust se mora pojaviti.

Nisem si tudi mogel kaj, da ne bi večine stikal v hiši zamenjal s pametnimi, ker so zares majhni modeli pri kitajskih prodajalcih postali izjemno poceni. In jih ustrezno dopolnil z (tudi poceni) daljinskimi stikali, s termometri in podobnim, s čimer sem v večji meri nadomestil lastne rešitve (temelječih na arduinih, ESP in podobnem), ki so prej bolj ali manj uspešno dodajale »pamet« naši hiši. To seveda ne pomeni, da teh ni več, le bolj namenske so, medtem ko sem za splošne stvari dal prednost bolj standardiziranim rešitvam, predvsem zaradi lažje integracije s standardnimi programskimi orodji za pametne hiše (uporabljam predvsem Google Home). Prej omenjeni tiskalnik je pomagal pri odločitvi za nakup, ker sem lahko stikala vstavil kar v obstoječe luknje starih stikal in pač natisnil ustrezna ohišja in maske. Ker je zadeva videti prav lična, si to štejem za enega večjih tehnoloških uspehov preteklega leta.

Bolj kot v 2024 se oziram v leto 2025, ko bo dejansko treba nadgraditi nekaj naprav – vsaj glavni računalnik in obe osrednji tablici, tudi televizor bi lahko počasi že zamenjali, saj imamo v dnevni sobi še vedno (sicer povsem normalno delujoč) 12 let star plazemski televizor. In če se bo zgodilo to, bomo verjetno nadgradili tudi igralno konzolo, saj po sliki HD do zdaj ni bilo kakšne resne potrebe. A o tem kaj več prihodnje leto.

V znamenju elektrike

Boris Šavc

Lani sem dopolnil pol stoletja, a strast do tehnoloških novotarij je živa kot še nikoli. Čeprav se zdi, da proizvajalci naprav delajo vedno manj revolucionarne izdelke, se vedno najde nekaj, kar mi vzbudi skomine. Tako je moja zbirka tudi letos bogatejša za nekaj primerkov, ki bodo še dolgo barvali moje življenje.

V prostem času, kot doslej, najraje igram tenis in kolesarim. Gorskemu kolesu sem privoščil cestnega prijatelja Focus Paralane Ultegra Di2, ki sicer uporablja elektriko, a mi ne pomaga pri obračanju pedalov – ima le elektronske prestave, ki delujejo odlično. Znajo se povezati z aplikacijo podjetja Shimano E-Tube, s katero poskrbijo, da mi domov nikoli ni treba peljati v najtežji prestavi.

Protiutež športu daje bobnanje. S palčkami udarjam po enaki elektroniki kot lani, medtem ko sem učitelja zamenjal. Spletni portal Drumeo je postal preširok, saj nikoli nisem zares vedel, česa naj se lotim. Zamenjal sem ga s spletno stranjo Mike’s Lessons, kjer me prijazni učitelj dobesedno vodi za roko in na podlagi mojih posnetkov daje personalizirane nasvete na moji poti do glasbenega mojstrovanja.

Pri pisanju mi slovenska alfa in omega Amebis Besana nekaj časa ni mogla pomagati, zato sem pravopisne napake lovil z umetno inteligenco Google Gemini. To sem dopolnjeval z OpenAI ChatGPT, ki se je za moje potrebe izkazal za boljšo rešitev. Sprotne zapiske po novem pišem na tablico z elektronskim črnilom reMarkable 2. Všeč sta mi njena preprostost in občutek drsenja pisala po navideznem papirju. Vse, kar nanjo shranim, se mi naslednji trenutek pojavi v oblaku in je dostopno s številnih drugih naprav. Nekajkrat sem jo uporabil tudi na sestankih, kjer sem v živo risal in plastično prikazal svoje zamisli.

Ker mi je kindla zaplenila moja boljša polovica, remarkable pa ni ravno priročen za branje, sem si omislil bralnik elektronskih knjig Onyx Boox Palma. Začetna nerodnost zastarelega Androida se je izkazala za zadetek v polno. Čeprav ima bralnik (skoraj) vse, kar krasi običajen pametni telefon, zaradi okorelosti uporabljam samo najnujnejše. Branje je ob topli svetlobi, ostrem zaslonu ter nastavljivem osveževanju fantastično, obenem pa si s svetilko lahko pomagam na poti v posteljo ter po končanem branju nastavim budilko za jutranje vstajanje. Tu in tam pokukam v spletni slovar ter optično preberem kakšen dokument.

Na področju telefonije ostajam zvest Applovemu iphonu, ki ga nisem menjal že zadnja tri leta. Mojo prepričanost o nadvladi podjetja iz Cupertina je dobro omajal Google Pixel 9, ki sem ga dobil v dar in mi je dobesedno odprl oči. Googlov operacijski sistem je v zadnjem času, ko sem sam zgolj testiral aplikacije zanj, zelo napredoval. Mogoče prestavim kartico SIM, ko dobim nov avto ter Googlovega prvaka povežem z njim. Moj zvesti Passat je namreč v zadnjih izdihljajih, zato sem prek mobilne aplikacije naročil vozilo Tesla Model 3. Več o njem prihodnje leto.

Windows, Apple in – kontejnerji

David Vidmar

Službeni prenosnik in domači PC in vse, kar uporabljam že leta, poganja Windows 11. Ta je v tisti fazi, ko ga sploh ne opazimo, in to je dobro, vendar dolgočasno.

Zasebni prenosnik je zdaj že »dobri stari« Mac Book Pro s procesorjem M1, ki mu ne zmanjkuje moči, prav tako mu še vedno odlično služi baterija. Čeprav je Apple letos podprl slovenščino, je hiba še naprej odsotnost slovenskega črkovalnika v Officeu. Vihtim miš Logitech MX3 in tipkam na mehanske tipkovnice, z Das Keyboard sem prestopil na Keychron V3, ki je odlična, a pogrešam 100-odstotno velikost in numerični del.

Domača opravila tečejo na starem PC z Windows Serverjem in dvema navideznima računalnikoma, eden je Home Assistant, drug pa strežnik Ubuntu z nekaj Docker kontejnerji. Po nedavnem testu novega Mac Mini M4 sem brskal po Bolhi in našel dobro ponudbo ter namesto Intel NUC, ki sem ga že nekaj časa načrtoval kupiti kot dodatni domači strežnik, našel zares poceni Mac Mini z i7 in 16 GB RAM iz leta 2012. Naravnost odličen je za poganjanje dodatnega strežnika Linux, z lahkoto poganja tudi Plex Server. Ta poskrbi, da vsebine gledamo na televizorju, na katerega je priklopljen Apple TV.

Pri mobilnih napravah je leto minilo brez novosti, še vedno uporabljam nekaj let star iphone in še starejši ipad. Vse naprave polnijo polnilniki in kabli Anker. Pri zadnjih sem nekaj časa eksperimentiral s »priznanimi znamkami« na Aliexpressu in obupal.

Leto 2024 je gotovo leto umetne inteligence in tudi pri mojem delu se temu ne da izogniti. Poleg vseprisotnega ChatGPT občasno uporabim Microsoftov Copilot, a najbolj zaupam Anthropicovemu Claudu. Največkrat ga uporabim kar direktno iz Raycasta na macOS.

Medtem ko Twitter tone in so se premiki na Mastodonu ustavili, se vedno večji del tistih, ki jih spremljam, seli na Bluesky. Kljub navidezni odprtosti modrega neba še vedno pogrešam aplikacijo, ki bi razumela, kje sem nehal prebirati objave, in bi ta podatek znala prenesti na druge naprave. Mogoče je rešitev, da povsem opustim družabna omrežja in (p)ostanem aktiven na tistih nekaj strežnikih Discord, ki so mi zdijo zanimivi. Tako in tako se vedno večkrat naročim na e-poštne novice in biltene. Trik je, da za njih uporabljam ločen poštni naslov, da ne smetijo osebnega poštnega predala.

Všeč so mi enostavne aplikacije, ki delajo le eno samo stvar in to dobro. V Applovem brskalniku se proti reklamam borim z aplikacijo Wipr, drugje pa z uBlock Origin. Datoteke hranim v OneDrivu, gesla v Bitwardnu, elektronsko pošto pa na Gmailu, kjer jo pregledujem s Sparkom. Za zajemanje dokumentov s telefonom sem kupil Simple Scan. Zaznamke si delam v Craftu, spletne naslove pa hranim v Raindropu. Domače omrežje in pamet sem poenostavil in minimiziral na Home Assistant, Google Home, Plex in Tailscale.

Kot se za možakarja mojih let spodobi, sem vedno bolj aktiven kolesar na nekaj let starem makadamkarskem kolesu Cube Nuroad C:62 Pro. Kilometre in kondicijo spremljam z Apple Watch, za pregled zbranih podatkov pa uporabim HealthFit. Največje podvige objavim na Stravi.

Preveč elektronike

Matjaž Gerčar

Pred kakšnim letom sem se zgrozil ob misli na to, koliko naprav moram stalno polniti ter koliko pozornosti jim moram posvečati, preden kamorkoli grem. In koliko naprav je treba vzdrževati in se jeziti, ko se pokvarijo. Prav zato sem začel zavestno zmanjševati elektroniko okoli sebe. Nekaj pa je vseeno še vedno uporabljam.

Za delo je na voljo službeni prenosnik Dell Latitude 5530, klasika v korporativnem svetu, za domače delo pa malce starejši Lenovo ThinkPad X1 Carbon, ki se dopolnjuje z veliko starejšim IBMovim ThinkPadom. Tega uporabljam za upravljanje laserskega stroja. Vse skupaj teče na Windows (10 in 11). Za lastno veselje sem se lotil tudi postavljanja svoje domače pametne hiše, za kar sem uporabil Raspberry Pi 5 z 8 GB RAM. Nanj sem naložil Home Assistant OS ter povezal približno 20 različnih temperaturnih tipal in okrog 10 relejev, za krmiljenje zunanjih žaluzij in ogrevanja.

Za delo in občasno zapravljanje časa uporabljam iPhone 14 Plus, hkrati pa še tablico iPad Air. To predvsem za večerno branje, pogosto strokovnih besedil. Zaradi obilice službenih poti v tujino mi prav pridejo tudi slušalke AirPods.

Kar se tiče programske opreme za službene zadeve še največ uporabljam Word, Powerpoint, Outlook, Chrome, Visual Studio Code in PL/SQL Developer. Na telefonu pa kaže, da največ časa preživim v aplikacijah Chrome, Facebook in Teams. Nekaj časa poberejo tudi različne aplikacije za komunikacijo, kot sta Whatsapp in Viber. Od ostalih pogosto uporabim Windy za vreme, BitStamp za bitcoine ter tiste, k uporabi katerih sem bil skorajda prisiljen – banka, EasyPark, Lufthansa, Lot, Ryanair, Croatia Airlines, Radisson Hotels, Sixt, Hertz itd.

Čeprav sem močno zmanjšal uporabo različnih elektronskih naprav in aplikacij, se jih še vedno nabere kar precej. Ob tem sem se pa, zanimivo, pripravljen odpovedati marsikateri napravi ali aplikaciji, če začutim, da je narejena slabo in mi povzroča frustracije.

Pogosto se zato najraje podam v svojo mizarsko delavnico, kjer je vse orodje dodobra preizkušeno, narejeno še v starih časih, ko je bila ključni cilj vzdržljivost. Tudi tam se elektroniki ne da povsem ubežati. Če je že potreba, prisegam na Makito in zadnje čase pri manjših napravah tudi na znamko Scheppach. Odvisno seveda od tega, koliko menim, da bo neka naprava v resni uporabi. Sicer pa, navadno dleto dela čudeže, le časa si je treba vzeti kaj več.

Optimizacije vseh oblik

Matej Huš

Ko sem zamenjal avtomobil in s tem prepolovil njegovo starost – ki je še vedno dvomestna številka –, sem se spet znašel ob »neumnem« avtoradiu, ki ni podpiral ničesar razen radijskih valov, še zunanjega vhoda (3,5 mm) ni imel. Lahko bi ga bil zamenjal za pametnega (in precej dražjega), a namesto tega sem v znani kitajski trgovini za prgišče evrov kupil bluetooth vmesnik, ki ima celo priložen mikrofon. Po priklopu na zadnjo stran radia (AUX) ta zdaj omogoča povezavo prek bluetootha in celo prostoročno telefoniranje, »neumen« je ostal le prikazovalnik. Naročil sem še kabel OBD za dostop do računalnika v avtomobilskem motorju, s čimer lahko odčitam natančen pomen kontrolnih lučk na armaturi, ponastavim servisni interval po servisu v garaži itd.

 V isto kategorijo sodi še adapter s 3,5-milimetrskega priklopa na bluetooth, ki ga s seboj nosim na letala, da lahko uporabim svoje brezžične slušalke namesto plastičnih žičnatih, ki jih delijo stevardese. Tudi Chromecast (zdaj se imenuje Google TV Streamer) ni le vdahnil svežega duha moji neumni televiziji, temveč gre na pot v hotelske sobe in apartmaje po vsem svetu v istem kovčku, kjer imam veliko zunanjo baterijo (powerbank) za prenosni računalnik. Presenetljivo mnogo letal in vlakov namreč še vedno nima električnega priključka.

Kupil sem tudi nekaj pametnih stikalnih ur, ki omogočajo izklop in vklop potratnih elektronskih naprav s prednastavljenim urnikom. Za usmerjevalnike interneta nesmiselno, za pametne naprave nepotrebno, za bojler pa zelo uporabno. Spet – na internetu so tovrstne ure precej cenejše kot v lokalnih trgovinah. Kupil sem še kable oziroma adapterje za polnjenje prenosnega računalnika v avtomobilu, več polnilnih kablov za nestandardne naprave (npr. za pametne ure), ki jih moram včasih napolniti v službi ali avtomobilu ipd.

Druga vrsta optimizacij so naročnine in paketi. Vsako leto novembra (veseli december ima druge obveznosti) preverim, za koliko me oberejo banke, operaterji, dobavitelji elektrike idr. Vzame eno soboto, a letno prihrani znatne zneske. Ponudnik kabelskega interneta je letos spet podražil paket, kar je bila kaplja čez rob. Izkaže se, da je mogoče mobilni internet z neomejenim prenosom podatkov dobiti za 10 evrov mesečno. Potrebujemo le usmerjevalnik z ležiščem za kartico SIM, a dokler ga nisem našel, mi je dobro služil res star Xiaomijev telefon, v katerega sem vstavil SIM in ga nastavil kot dostopno točko. Primitivno, nenamensko, a deluje – v manjših stanovanjih je pokritost popolna, hitrost pa je bila s 40 Mb/s spodobna (telefon ne podpira 5G), za resno delo pa je seveda potreben usmerjevalnik. Preveril sem tudi druge naročniške storitve, ali so se podražile, ali so na voljo kakšni drugačni paketi itd. Letos sem se tako ustavil pri zaprtju neaktivnega bančnega računa, spremembi mobilnega paketa in odpovedi Netflixa.

Navade in stanje, ki smo ga vajeni, so neverjetno trdovratni, kar izkoriščajo zlasti ponudniki naročnin. Optimizacije so zato nujno potrebne, vsaj dvakrat letno.

Letni obračun

Matjaž Jeruc

Letni obračun začenjam pri Sonyjevih brezžičnih slušalkah WF-1000 XM4, ki so bile lani ob času pisanja podobnega članka na servisu. Popraviti jih ni bilo mogoče, zato sem za povrnjeno kupnino preskočil na Apple AirPods Pro druge generacije. Kot uporabnik Applovega ekosistema cenim enostavno povezljivost in kakovost predvajanega zvoka, grajam pa na trenutke nerazumljivo preklapljanje med napravami, ki so daleč od opevanega brezšivnega prehoda med eno in drugo.

Ker so se zvezde poravnale z ugodno ceno, družinski člani pa strinjali, je nastopil čas za nakup Sonyjevega Playstationa VR2 in Playstationa Portal, za boljšo izkušnjo sem dodal še Playstation 5 Pro. Vse troje trenutno, ko tema prežema večino časa v dnevu, s pridom izkoriščamo in se ob tem neizmerno zabavamo. Hkrati pa upamo, da bodo nove VR-igre in nadgrajene pretočne storitve za Playstation Portal še naprej, četudi počasi, prihajale. Za prihodnje leto se že svetlikajo obrisi nove Nintendove ročne igralne konzole.

Omenjene naprave so bile edini nakup v preteklem letu, saj potrebe po nadgradnji druge opreme ni bilo. Pri programski opremi v službene namene poleg že lani omenjene Typore vse več uporabljam tudi Visual Studio Code.Navdušuje me resnično enormna količina nadgradenj, malo manj pa njihova kakovost. V prihodnjih mesecih me čaka še ponovno spoznavanje Adobe Premierja in Photoshopa.

Kot ljubitelju knjig, tudi tistih v elektronski obliki, so mi letošnje spremembe zaradi prenehanja delovanja Biblosa in prehod na Cobiss Elo povzročile nemalo preglavic. Moj bralnik Kobo Libra H2O ne podpira zaščite Readium LCP 2.5, aplikacija za branje elektronskih knjig na mobilnih telefonih in tablicah Cantook by Aldiko pa me nikakor ne prepriča. Ne razumite me narobe, strinjam se z načelom, da je manj več, ampak Cantook ponuja odločno premalo. Veliko časa sem posvetil iskanju novega bralnika, a ponudba je, milo rečeno, mizerna in predvsem predraga. Obenem me prisiljeno združevanje tablic in bralnikov, ki viša cene in ne prinaša tudi kakovostne izkušnje, kar malo jezi.

Mobilni telefon doma vedno bolj puščam na stojalu, novice, revije in knjige pa prebiram s tablico. Praktično edina omembe vredna aplikacija, ki ni povezana s prej omenjenimi dejavnostmi, je Sofa Time. Aplikacija se poveže s storitvijo Trakt in omogoča, da lažje sledim filmom in nadaljevankam, ki bi si jih rad ogledal. Še posebej če, tako kot jaz, kolobarite med pretočnimi video storitvami in vsak mesec plačate naročnino za kakšno drugo, običajne televizije pa ne gledate. Upoštevaje na želje po ogledu mi aplikacija pove, na kateri pretočni storitvi je posamezen naslov na voljo, glede na ogledano pa postreže tudi s priporočili.

Ah, da, skorajda bi pozabil – v iztekajočem se letu sem upokojil Applovo pametno uro. Za nakup nove se nisem več odločil. Če priložnost od mene to zahteva, uporabim analogno, ki deluje tudi po petih (ali mnogo več) letih.

Strojna oprema in … UI

Jure Forstnerič

Lani sem začel, letos pa zabredel … v vsakodnevno uporabo sistemov UI. Delno po službeni dolžnosti, saj redno predstavljam Microsoftovo storitev 365 Copilot, a tudi sicer ga redno uporabljam in ne bi želel biti več brez njega. Ocenjujem, da z njim mesečno privarčujem nekje med desetimi in dvajsetimi urami dela.

Največ ga uporabljam za iskanje informacij, bodisi na spletu bodisi med mojimi in skupnimi datotekami, torej tistimi v (službenem) OneDrivu in Sharepointu. Na spletu pa sem večinoma res opustil Google in druge tradicionalne iskalnike. Uporabljam jih le še takrat, ko vem, na katero stran bi želel, a ne vem točnega naslova URL.

Strinjam se sicer, da so ti sistemi trenutno še preveč 'nahajpani', torej da precenjujemo njihov vpliv na kratki rok, a hkrati menim, da vsaj laična javnost njihov vpliv na dolgi rok podcenjuje.

Nekaj novosti imam tudi s področja varnosti – končno sem si omislil upravljalnik gesel, odprtokodni KeePass. Leta je moja 'formula', s katero sem ustvarjal med seboj različna gesla, delovala, a počasi se je tega nabralo preveč, sploh s številom dodatnih zahtev (znaki, velike začetnice, dolžina …). Omislil sem si tudi FIDO2 varnostni ključek Yubikey 5 kot dodatni faktor prijave pri vseh pomembnejših sistemih.

Med strojno opremo je bila letos zanimiva nadgradnja, in sicer pri obstoječem igričarskem PC-ju. Nadgradil sem namreč dirkalni volan in pedale. Spomladi sem si omislil resnejši dirkalni komplet Moza R9 z 9 Nm navora in možnostjo menjave samih volanov (imam dva, klasičnega Moza ES in volan v stilu avtomobilov GT Moza KS). Zraven so še pedali Moza SR-P.

Dirkalne simulacije so z novo opremo res dobile neke povsem nove dimenzije občutka … Naj omenim, da je komplet vreden blizu evrskega tisočaka, vseeno pa je šele nekje na začetku srednjega razreda tovrstne opreme – omislimo si lahko še dvakrat dražje sestave. In če sem zgoraj že omenil UI, tudi v dirkalnih simulacijah sem začel trenirati ob pomoči umetnointeligenčnega programa, ki na podlagi vožnje in primerjave z najboljšimi dobesedno šepeta v uho: »V tem ovinku zaviraj pet metrov kasneje in 10 odstotkov močneje.«

Sam računalnik je sicer še O. K., pa vendar – sledil sem lastnim nasvetom iz tokratnega članka o sestavljanju igričarskega računalnika in naročil ... No, nov računalnik. Seveda po komponentah, ker se veselim sestavljanja. Naročil sem AMD Ryzen 5 7600X ter hladilnik Thermalright Peerless Assassin 120 SE, zraven pa grafično kartico AMD Radeon RX 7800XT (dražji model Sapphire Nitro+ z nadpovprečno učinkovitim hlajenjem), matično ploščo z naborom B650 (Gigabyte Gaming X AX V2), 32 GB pomnilnika DDR5 ter Samsungov SSD 990 Pro 1 TB. Vse skupaj bo poganjal modularni Corsair napajalnik moči 750 W. Ohišje mi seveda ostane od prejšnje sestave, gre za Fractal Design Meshify 2.

Ne hitreje, temveč tiše

Jurij Kristan

Letos sem izvedel manever, ki ga nisem imel navade početi niti v najbolj zanesenjaških študentskih časih: računalniško komponento sem zamenjal že takoj v naslednji generaciji. Naj pojasnim. Procesor AMD Ryzen 9 7900X, ki sem si ga omislil lani, je sicer odlična zadeva, z eno samo izjemo – porabo 170 vatov. Njegov aktualni naslednik, Ryzen 9 9900X, mu je po zmogljivostih praktično enak, toda ob 50 vatih manj. (Govorim seveda o nazivnih vrednostih; realne so malce višje.) Ker vzporedno poganjam kopico zahtevnega programja, kot je letos vnovič Unreal Engine (5), ob tem pa Photoshop, Godot in vrsta orodij CAD, je starejši procesor rad poskočil, hladilnik Peerless Assassin pa močneje zapihal. 9900X se s tem spoprijema mnogo bolje, starejši brat pa je romal na bolšjak. Namen je bil na podoben način zamenjati še grafično kartico, Radeon RX 7900 XT, ki je prav tako zmogljiva naprava, toda elegantna kot nekakšen traktor, a so pri AMD izid naslednje generacije radeonov zamaknili v začetek 2025.

Če sem lani naposled izvedel izgradnjo poštene delovne postaje, je bil letos večji fokus na računalniški periferiji. V prvi vrsti to pomeni dolgo želeni večfunkcijski ultraširoki zaslon, in sicer MSI MEG 342C. 34 palcev, ločljivost 3.440 × 1.440 pik, osveževanje do 175 hercev, predvsem pa panel QD-OLED. Ta bi sicer lahko imel malce boljšo nalepko od standarda HDR True Black 400, ampak okej. Uporabna podrobnost je vdelano stikalo KVM, ki se je med monitorji z letošnjim letom pošteno razširilo in omogoča, da je nanj priklopljeno več računalnikov ter zunanjih naprav, med katerimi lahko hitro preklapljamo. Osebno mi to pride zelo prav, ker stalno uporabljam več prenosnikov in imam s tem nanje priročno vezan velik monitor ter mehansko tipkovnico. Ko smo že pri teh – repertoarju sta se pridružili Vortex Pok3r in Keychron K12; zadnja predvsem zaradi brezžičnosti, ki je lastnost serije K. S tem sem polnopravno postal član kluba ubrisanih zbirateljev tipkovnic in smem na Monitorjevih srečanjih sedeti poleg Anžeta. In Matjaža, ki še vedno prisega na tipkovnico IBM Model M iz leta … 1998.

Kot pozornejši bralci vedo, je poleg inženirskih in igričarskih orodij moja ljubezen OSINT, torej brskanje za legalno prosto dostopnimi obveščevalnimi podatki na spletu. Doslej smo morali aktivisti orodja za iskanje motenj GPS, sledenje ladijskemu prometu in podobno pobirati na vseh koncih sveta, z letošnjim septembrom pa so se nas pri najbolj legendarnem tovrstnem mediju, Bellingcatu, usmilili z odlično organizirano zbirko takšnega programja, Open Source Investigation Toolkit (bellingcat.gitbook.io/toolkit). Na spisku je moč najti vse od urejevalnikov zemljevidov, kakršne smo videli ob nedavnem prevratu v Siriji, in orodij za preverjanje pristnosti videoposnetkov pa do vseh mogočih beležk informacij s spletnih strani. Upam, da je to zadnji korak do lastne zbirke podatkov, ki se mi je žal letos kljub načrtom še ni uspelo lotiti.

Graviral bi!

Marko Kovač

Dolge zimske večere pretekle zime mi je krajšala kopica starih iger, ki sem jih poganjal na ročni retro igralni konzoli s poetičnim imenom R36S. Ta je poceni, a ne čisto cenena kopija Anbernicovih konzol. Ima podobno pokončno obliko kot Gameboy, le da je na steroidih: zaslon je nekoliko večji, čeravno je z diagonalo 90 mm še vedno primeren za žepno napravo, pod zaslonom pa ima skupek gumbov ter digitalnih in analognih igralnih palic. Vse to omogoča poganjanje nekaj deset emulatorjev in igranje starejših iger, na primer NES in SNES, Gameboyev vseh vrst ter celo nekaj iger za Playstation in Nintendo 64. Konzola je prišla že dodobra založena s tisoč bolj ali manj znanimi igrami, uspelo pa mi je naložiti celo nekaj nostalgičnih iger za ZX Spectrum. Igranje se je izkazalo za čisto zabavno, a se bojim, da sem daleč od mladostne zagnanosti.

Letos sem preizkusil tudi miniaturni CNC-graver Vevor CNC 3018 Pro. Po več kot desetletju opazovanja razvoja domačih 3D-tiskalnikov me je zanimal napredek tehnologije domačih CNC-rezkalnikov. Po eni strani sem bil prijetno presenečen nad kakovostjo izdelave, za pomanjkljivo pa se je izkazala programska oprema, ki je še daleč od primernosti za občasno rabo, saj ni ravno uporabnikom prijazna. Vseh mogočih nastavitev je enostavno preveč, kar onemogoča hiter in predvsem uspešen začetek. Vseeno upam, da se bo razvoj tovrstne opreme v prihodnjih letih približal enostavni uporabe domačih 3D-tiskalnikov.

Čeprav sem eden od tistih, ki z veseljem posežejo po klasičnem (znanstvenem) kalkulatorju, pa je občasno treba v korak s časom. Pred časom sem tako ugotovil, da je Microsoft prenehal posodabljati samostojni program Mathematics in ga pod imenom Math Solver preselil v svoj oblak. Ker menim, da matematika ne potrebuje spletnega posodabljanja, sem na računalnik namestil dva nekoliko zahtevnejša samostojna računska programa Qualculate! in SpeedCrunch, ki omogočata reševanje zapletenejših računov, enačb in hiter izris funkcij. Na spletu še vedno kraljuje WolframAlpha, za enostavnejše preračune in izrise pa posežem po Desmosu.

Zaradi novega sistema izposoje elektronskih knjig splošnih knjižnic sem bil prisiljen v zamenjavo bralnika. Ker večinoma berem na tablici, sem posegel po bralniku Thorium Reader, ki je verjetno najboljši tovrstni kos programske opreme za moj računalnik. »Najboljši« zato, ker je edini, in ne zato, ker bi bil tako dober. Čeprav me ta povprečnost pretirano ne moti, pa nova in nova povpraševanja po geslu pred branjem spominjajo na duh protireformacije, ko je bilo branje prevratniško dejanje.

Od mobilnega do … mobilnosti

Matjaž Klančar

Najprej najresnejša pridobitev/sprememba leta – po letih uporabe Samsungovih telefonov Galaxy S Ultra sem letos presedlal na Google Pixel 9 Pro XL. In ni mi žal, procesorsko sicer precej šibkejši telefon deluje veliko bolje, mehkeje in bolj usklajeno! Enako navdušen sem nad slušalkami Google Pixel Buds Pro 2, ki so zelo v vrhu tega, kar je na danes na voljo za ekosistem Android. Tretjo Googlovo letošnjo novost, uro Pixel Watch 3, pa sem opustil. Enostavno še ne dosega standardov pametnih ur Huawei, od katerih trenutno uporabljam Huawei Watch GT5 Pro.

Pod nadgradnjo mobilnega dela mojega ekosistema štejem tudi – napajalnike. Po letih kaosa z množico čudnih napajalnikov in žic iz njih, ki so krasile našo omarico v dnevni sobi, sem si omislil resnejšo rešitev – napajalnik Anker Prime Charger s šestimi izhodi in skupno močjo 200 W. Končno mi ni treba več razmišljati, katera izmed žic je »hitra« in katera »počasna«. Isto podjetje sem izbral še za potovalni napajalnik za moj službeni prenosnik Lenovo Thinkpad T16 Gen 2. Anker USB-C polnilnik Nano II z močjo 65 W je veliko manjši od tistega, ki ga prilaga Lenovo, in zato primernejši za potovanja.

Svoje navdušenje nad kontejnerji Docker in okoljem Proxmox, ki sem ga omenil že v lanskem zapisu, sem letos prenesel tudi v domače okolje. Omislil sem si pasivno hlajeni mini računalnik Nipogi, ki sicer ni ravno hitrostna zverina, vendar mi popolnoma zadošča. Za zdaj iz svojega zavetišča na podstrešju streže dockerja Pihole in Zabbix, razmišljam še o požarnem zidu/usmerjevalniku OPNSense, morda se lotim celo besedilnega iskalnika Apache Solr. Pihole mi spletne oglase odstranjuje tudi na telefonu, kjerkoli že sem, saj sem vedno povezan tudi z domačim omrežjem, prek OpenVPN. Tega doma streže kar domači strežnik NAS Synology, ki mi sicer že leta služi kot podporna enota za filmski Kodi.

Omislil sem si tudi nov namizni računalnik, pa čeprav le službeni. Računalnik s povprečnim procesorjem AMD Ryzen 5 7600X res ni nič posebnega, vendar je približno še enkrat hitrejši kot dosedanji, nekoč vrhunski, model s procesorjem Intel Core i7 devete generacije. Predvsem pa sem navdušen, da sem prehod naredil v nekaj uricah, brez kakršnegakoli »šraufanja« – računalnik sem prek omrežja »zbekapiral« na Synology NAS in ga nato spet restavriral nazaj na nov računalnik. In delovalo je iz prve!

Naj omenim še novost na mejno računalniškem/tehnološkem področju – končno sem priznal, da se staram, in si omislil električno kolo. Giant Stance E+ 1 je nekakšna vstopna točka v električna polnovzmetena kolesa tega proizvajalca, vendar mi popolnoma zadostuje. Še več, zdaj ko sem …, khm …, odstranil hitrostno omejitev na 25 km/h, je to res stroj.

Domači laboratorij

Peter Šepetavc

Z novim letom me čaka nov projekt: po več letih si bom spet sestavil namizni računalnik. Komponente so že izbrane, čakam še na po meri izdelano ohišje maloserijskega proizvajalca ohišij Custom_MOD iz Ukrajine. Na namiznik bo nameščena Fedora, ki se je po mojih izkušnjah v zadnjih letih med vsemi Linux distribucijami izkazala z najboljšim razmerjem med stabilnostjo in podporo najnovejši strojni opremi. Odlično na Fedori teče tudi Steam, tako da bom lahko, če bom našel čas, igral najnovejše igre – tudi večino tistih, ki so načelno na voljo samo za okolje Windows.

Zadnja leta se precej ukvarjam z vzpostavitvijo domačega oblaka oziroma homelaba. Večino spletnih storitev, ki jih uporabljam, sem preselil na svoje strežnike – z izjemo elektronske pošte, za katero skrbijo pri ProtonMailu, saj bi domači poštni strežnik zaradi (preveč) agresivnih filtrov za neželeno pošto velikih ponudnikov e-pošte, Googla in Microsofta, zahteval preveč dela. Na pasivno hlajenem mini računalniku je nameščen hipervizor Proxmox, znotraj katerega teče nekaj virtualnih naprav, med njimi tudi usmerjevalnik OPNsense, in slabih sto Docker kontejnerjev. Med njimi bi izpostavil Immich, ki je verjetno daleč najbolj kompleten nadomestek za Google Photos, Vaultwarden, s katerim najboljši oblačni upravljalnik gesel Bitwarden teče na lokalnem strežniku, pa seveda Home Assistant,daleč najzmogljivejši sistem za pametno hišo. Home Assistant prek protokola Zigbee skrbi za luči, vtičnice in ogrevanje v stanovanju, podpira pa tudi naprave v brezžičnem omrežju, kot sta klimatska naprava in robotski sesalnik, in jim doda nekaj pameti, ki je sicer nimajo.

Podatke shranjujem po sistemu 3-2-1, za varnostne kopije pa skrbi odprtokodni Restic, ki prav tako teče v Docker kontejnerju. Vse moje datoteke in vsi podatki z domačega strežnika so shranjeni na Asustor Flashstor NAS, ki je skoraj neslišen in obenem zelo hiter, saj uporablja izključno flash diske. Za lokalno rezervno kopijo sem recikliral star Synology NAS, ki je za shranjevanje bekapov še vedno dovolj zmogljiv, na spletu pa svoje podatke zaupam slovenskemu Koofru.Ena kopija se dnevno shrani tudi na Backblaze B2.

Na poti mi ponavadi delata družbo Apple MacBook Air M2 in e-bralnik Kobo Libra. Kadar zgrabim manjšo torbo od nahrbtnika, pa namesto prenosnika s sabo vzamem tablico Samsung Galaxy Tab S9. Ta lahko z ovitkom s tipkovnico v načinu Samsung Dex, ki posnema uporabniški vmesnik namiznega računalnika, za večino opravil povsem nadomesti »pravi« računalnik.

Po več letih sem letos nadgradil tudi mobilni telefon: na mojem Pixlu 9 Pro teče sistem GrapheneOS, ki v primerjavi z navadnim Androidom ponuja precej več zasebnosti in nadzora nad procesi, ki tečejo na telefonu in neprestano »kličejo« domov – z našimi zasebnimi podatki, seveda.

Da je ta zmes orodij in naprav vedno dosegljiva, uporabljam Tailscale VPN, ki omogoča enostavno upravljanje vseh naprav, ki jih želim na daljavo povezati med sabo.

Ekstremni Raspberry Pi 5

Simon Peter Vavpotič

Lansko leto je pri meni minilo v znamenju ekstremnega Raspberry Pi 5, a ne takega, kot ga v kompletu kupimo pri katerem od pooblaščenih prodajalcev, ampak inovativno sestavljenega, ki nudi sicer nezdružljive funkcionalnosti.

V doma sestavljeni Raspberry Pi 5 z 8 GB RAM sem že predlani vdelal doma narejeno zvočno kartico iz odslužene Microchipove razvojne plošče SAMV71Q21, disk 250 GB, ki sem ga povezal prek vmesnika USB-SATA, in doma narejeni modul za upravljanje vklopa in izklopa prek Wi-Fija z elektronsko ključavnico.

Lani pa so prišle na vrsto ekstremne posodobitve, s katerimi je računalnik dobil številne nove funkcionalnosti, postal bistveno hitrejši, odziven in s tem prijetnejši, tudi za domačo pisarno. Dodatna plošča PCIe z oznako 52Pi N16 s stikalom PCIe x1 s štirimi priključki M.2 omogoča priklop do štirih naprav PCIe. Za zdaj sem nanjo priključil dva pogona NVMe SSD s po 256 GB,v prihodnje pa bo svoje mesto na njej gotovo našel tudi umetnointeligenčni pospeševalnik.

Originalni hladilnik za Raspberry Pi 5 je zamenjal veliko večji in zmogljivejši, ki tudi pri polni obremenitvi (100 odstotkov) in taktu procesorskih jeder 3 GHz ter taktu grafičnega jedra 1 GHz ne dopusti segrevanja na več kot na 45 °C Celzija. Ekstremni Raspberry Pi 5 tako deluje okoli 20 odstotkov hitreje, čemur sem dodal še NVMe SSD z okoli 15-krat hitrejšim zapisovanjem in vsaj petkrat hitrejšim branjem podatkov od najboljših kartic SD.

Vsekakor pa je navijanje računalnika smiselno le, če lahko obenem zagotovimo tudi stabilno in zanesljivo delovanje. Pomemben je dobro zmogljiv hladilni sistem, ključna skrivnost pa v moji četrti posodobitvi, industrijskem napajalniku, ki namesto 5 A pri 5 V (25 W) zmore kar 30 A pri 5 V (150 W). In seveda debelem električnem kablu za več kot 10 amperov toka, s katerim je nanj priključen ekstremni Raspberry Pi 5. V amazon.de lahko tak napajalnik kupimo za okoli 20 evrov, pri čemer ni dosti dražji od originalnega.

Ekstremnost je zahtevala še dodaten razvoj strojne opreme, saj že omenjena dodatna plošča 52Pi N16 ne dopušča 5-voltnega napajanja. Vgrajena ima namreč dva (v mojem primeru nepotrebna) 5-voltna napetostna regulatorja, ki zahtevata vhodno napajanje z vsaj 9 V, zato sem uporabil pravilo Elona Muska, ki pravi: »Najboljši sestavni del je tisti, ki ga ni!« In se ju elegantno znebil. Deluje!

Avtomatizacija in organizacija

Vladimir Djurdjič

Eno glavnih področij, ki se me je zelo dotaknilo tako profesionalno kot zasebno, je umetna inteligenca. O specifičnih orodjih ne bi razpredal, ne bom pa pretiraval, če zapišem, da najbrž uporabljam vsa ;).

Verjeli ali ne, (šele) v letu 2024 sem se za domačo rabo prvič odločil za Applov računalnik Mac. Konkretno Mac Mini M2, ki je v vseh pogledih odličen računalnik, v številnih pogledih hitrejši in boljši od vseh PC-jev, ki jih trenutno uporabljam. Da ne bo pomote, okolje Windows še vedno ostaja moje primarno delovno okolje, vendar za posamezne naloge redno in hitro preklapljam na maca. Presenečen sem, kako hitro in brez drame sem se prilagodil na redno rabo Mac OS.

Tako PC kot mac sta priklopljena na par 27-palčnih monitorjev QHD in na isto brezžično kombinacijo miška-tipkovnica Logitech, MX Mechanical in MX Master 3S. Prav možnost hitrega programskega preklopa tipkovnice in miške (KVM) med dvema povsem različnimi računalniškima sistemoma je narekovala še eno spremembo. Morda celo bolj koreniti, kot je bil »prehod« na maca: opustil sem mehanske tipkovnice IBM, ki sem jih uporabljal in skrbno negoval več kot 30 let! Te so sicer še vedno so povsem delujoče, toda uporabnost je pretehtala nad tradicijo rabe legendarne, tako rekoč »neuničljive« tipkovnice. Še vedno trdim, da so tipke na stari tipkovnici boljše, toda čas je bil za spremembo.

Morda največji projekt v letu 2024 je bila avtomatizacija domače hiše. Po priklopu sončne elektrarne (z baterijskim hranilnikom) sem kar nekaj mesecev načrtno konfiguriral svojo pametno hišo. V tem procesu sem spoznal odprtokodno rešitev Home Assistant (HA), ki je ne morem prehvaliti. Orodje ima neverjetno veliko funkcionalnosti, razpozna skoraj vse naprave, ki jih je mogoče priklopiti na omrežje (če ne drugega prek Modbusa), za njim je ogromna skupnost talentiranih prostovoljcev, ki ga posodablja vsak mesec.

Po zadnjem štetju imam na platformo HA priklopljenih okoli 35 naprav, še nekaj pa jih čaka na prvo priključitev, ko se bo našel čas. Home Assistant  združuje vse, od sončne elektrarne in toplotne črpalke do klimatskih naprav, razsvetljave, sesalnikov (Roomba) in celo vrtnega namakalnega sistema. HA sicer ni vselej preprost za razumevanje, a je pravi užitek za nekoga, ki ima rad domače projekte DIY.

Letos se je zgodila še ena sprememba. Poslovil sem se od priljubljene beležnice Evernote in presedlal na Notion. Ključni razlog je bila nerazumljiva sprememba v cenovni politiki novih lastnikov programa Evernote, ki je močno dvignila ceno in zmanjšala podporo za različne mobilne naprave, ne da ponudila kaj več. Notion je morda bolj asketski, denimo bolj za »nerde«, ampak hkrati na nekaterih področjih precej boljši. Z moje plati na področju organizacije nalog (tasks).