Intervju - Kariera v IT

Predstavljamo življenjske zgodbe izkušenih »ajtijevcev« in strokovnjakov s področja računalništva.

Andreja Slosu, FrodX, programerka

Andrejo je življenjska pot iz okolice Ilirska Bistrice ponesla v Ljubljano, kjer je zaposlena v podjetju FrodX in je nepogrešljiv del tehnične ekipe. Njena ljubezen do številk se kaže tudi pri njenem delu, kjer kot programerka razreši marsikatero programsko uganko.

Andreja Slosu po svojem spolu med programerji nekoliko izstopa, vendar se v svojem poslu odlično znajde. Brez izkušenj, takoj po fakulteti, je bila soočena z marsikatero oviro, a je vse uspešno preskočila in dobila svojo prvo zaposlitev v podjetju, kjer je še danes. Prihaja iz majhne vasi na robu Brkinov, ki smo jo potniki na Hrvaško včasih dodobra spoznali, ko smo v koloni čakali na prestop meje. Čeprav že dolgo živi v Ljubljani, kjer tudi dela, se rada vrača v domače kraje. Diplomirala je iz praštevil, in če vas ta tema zanima, bo Andreja odlična sogovornica. Kako je potekala njena karierna pot, preberite v nadaljevanju.

Kateri so bili vaši sanjski poklici v otroštvu? Kaj ste si želeli postati?

V otroštvu sem si najprej želela postati detektivka, ker sem zelo rada brala knjige iz zbirke Pet prijateljev, kasneje pa sem požirala romane Agathe Christie in svoj čas preživljala ob dogodivščinah detektiva Poirota. Nato sem seveda spoznala še fantastičnega Sherlocka Holmesa. Otroška domišljija pač naredi svoje.

Kdaj ste začutili, da bi lahko delali v IT-industriji in kaj je bil vaš prvi korak na tej poti?

Pred približno 30 leti sem se prvič srečala z računalnikom, in sicer so prijatelji imeli Commodore 64. Takrat so bili računalniki bolj redkost pri nas na podeželju. Seveda so nas navdušile računalniške igrice. Ne glede na to, da so prijatelji nesebično vedno delili svoj računalnik in smo se ob druženju neizmerno zabavali ter hkrati vzdrževali socialne stike, je v meni tlela želja, da bi imela svoj računalnik. Tako se mi je pri 12 letih želja tudi uresničila. Dobila sem svoj prvi računalnik s procesorjem Pentium 2, nekaj GB trdega diska in nekaj malega RAM-a, kar je bilo za takratne razmere pravo bogastvo.

Seveda sem pomislila, da bi lahko nekoč tudi jaz razvijala računalniške igrice, vendar se nisem tako omejila, saj sem hitro ugotovila, da obstaja tudi Excel. In ker sem vedno imela raje številke kot kaj drugega, sem ga začela raziskovati na lastno pest. Nadaljevalo se je z Microsoftovim Accessom in zbirkami podatkov, zato sem že v osnovni šoli učiteljicam pomagala izdelovati različne grafikone in razpredelnice.

V srednji šoli sem kot izbirni predmet izbrala informatiko in bila nadvse razočarana, ker ga niti profesorji niso jemali resno in se nisem naučila skoraj nič novega, je pa to pripomoglo k temu, da sem izbrala interdisciplinarni študij matematike in računalništva. Matematika je moja prava ljubezen, saj so me še pred odkritjem knjig in dogodivščin, ki jih te ponujajo, od malega navduševali predvsem številke in različni matematični problemi. In ker si življenje rada malo zakompliciram, sem se odločila, da ne grem na študij same (čiste) matematike, ampak da bom še malo bolj spoznala tudi računalništvo, za kar mi še danes ni žal.

Kakšna je bila pot do vaše prve prave zaposlitve? Kaj je bilo na njej najtežje?

Pot do prve zaposlitve je bila presenetljivo težka. Zaključila sem študij računalništva in matematike na Fakulteti za računalništvo in Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Ker sem redno študirala in večinoma vse obveznosti zaključila v rokih, prav tako pa sem bila prejemnica štipendije, ob študiju nisem opravljala še študentskega dela razen občasnega nudenja inštrukcij iz matematike. To pa je pomenilo, da z vidika bodočih delodajalcev nisem delala nič v povezavi s svojo izobrazbo. Precej v nasprotju z rekom »Per aspera ad astra« (Prek trnja do zvezde). In tako se je začelo.

Diplomirana interdisciplinarna inženirka računalništva in matematike brez relevantnih izkušenj v času (zadnje) velike gospodarske krize in velike brezposelnosti. Pošiljaš prošnje na vse strani za karkoli, kar najdeš, v upanju, da ti bodo dali samo priložnost, da se boš lahko izkazal, vendar večinoma sploh ne dobiš odgovora. V pretežni meri te delodajalec pokliče zgolj zaradi statistike, da upraviči potrebo po javnem razpisu, kandidata tako in tako že ima in je znan. Ali pa se prijaviš na razpis, kjer »izkušnje niso pomembne«, opraviš več krogov razgovorov, prideš v ožji krog in izberejo – moškega kandidata. Ali pa izpadeš iz banalnih razlogov, kot so poplačilo potnih stroškov, ker imaš stalno bivališče izven mestnih središč.

Po letu neuspešnih razgovorov in iskanja sem se odločila, da odprem svoj s. p. in sama sebi dam tisto tako želeno priložnost in se postavim na zemljevid podjetništva. Začela sem se ukvarjati s spletnim programiranjem. Najprej sva skupaj s prijateljico postavili predstavitveno spletno stran za lokalnega ponudnika, potem sem mu postavila še spletno trgovino. In tako se je začelo. Z dvema dobrima referencama se je povečalo povpraševanje po spletnih straneh in spletnih trgovinah. Ko imaš enkrat nekaj dobrih referenc, je vse lažje. Po spletu srečnih okoliščin sem začela med drugim sodelovati s podjetjem FrodX, preko espeja. Ker je bilo vedno več projektov z njimi in so bili zadovoljni z mojim delom, so mi po nekaj mesecih ponudili redno zaposlitev. In še danes sem zaposlena tukaj.

Ali so programerski izzivi zaradi vaše matematične izobrazbe in tega znanja lažji ali morda težji? Zakaj?

Matematično znanje mi pri reševanju programerskih izzivov vsekakor pomaga, saj sta na obeh področjih ključni logika in sposobnost razčlenjevanja problemov na manjše korake. V matematiki se naučiš natančnosti, strukturiranega razmišljanja in reševanja kompleksnih problemov, kar je zelo uporabno tudi pri programiranju. Zaradi matematičnega ozadja so posamezni programerski izzivi lažji, saj pogosto temeljijo na algoritmih, logiki ali analizi podatkov, kar mi je blizu. Po drugi strani pa programiranje vključuje tudi elemente, ki jih matematika ne pokriva, kot so uporaba specifičnih programskih jezikov, strojna oprema ali delo z uporabniškimi vmesniki. V teh primerih je potrebna dodatna prilagoditev, saj ne gre le za abstraktne koncepte, ampak tudi za praktične spretnosti. Kljub temu pa moje matematično ozadje omogoča hitro prilagajanje in učinkovito reševanje izzivov.

Diplomirali ste iz praštevil. Nam lahko kaj več poveste o tem, kako so praštevila povezana z računalniki in ali vam je to znanje pri delu že kdaj prišlo prav?

Tukaj bi se lahko še enkrat razpisala, tako kot v svoji diplomski nalogi, pa sem že takrat dobila prijazno opazko svoje lektorice, da kdo se lahko na toliko straneh razpiše o praštevilih. Za lažje razumevanje naj povem, da so praštevila po svoji definicij števila, ki imajo za delitelja samega sebe in število 1 in so vsa, razen števila 2, liha. Torej glede praštevil ni relevantno le to, da posameznik ve, da so to 2, 3, 5, 7 in tako naprej, in ima znanje o redkosti praštevil, ampak so praštevila veliko več. V računalništvu se uporabljajo na različnih področjih, predvsem zaradi svojih edinstvenih matematičnih lastnosti. Naj naštejem nekaj primerov:

- kriptografija – denimo v kriptografskih algoritmih, RSA in Diffie-Hellman. V kriptosistemu RSA se uporabita dve veliki praštevili za generiranje ključa, saj je množenje praštevil enostavno, razstavljanje nazaj na prafaktorje pa težavno in to zagotavlja varnost algoritma;

­- generiranje naključnih števil – nekateri algoritmi uporabljajo praštevila, da zagotovijo dobro porazdelitev števil in zmanjšajo predvidljivost – spet pomembno zaradi varnosti;

- ­»hashiranje« in preverjanje podatkov;

- ­algoritmi za kodiranje in stiskanje podatkov.

Na fakulteti smo reševali naloge, kjer je bilo treba posamezne algoritme sprogramirati, zato je bilo treba naštudirati tudi lastnosti. Pri svojem vsakdanjem delu teh algoritmov seveda ne pišem sama, se pa v njih skrivajo pravila in lastnosti velikih praštevil, ki mi pomagajo pri reševanju službenih izzivov.

Kako se spopadate z novimi tehnologijami?

Ker se danes tehnologija hitro razvija in vpliva na naše delo, se mi zdi potrebno, da se z novo tehnologijo seznaniš, si v koraku z razvojem. Tako pogledaš kak videoposnetek, spletni tečaj, prebereš kak blog. Super je, da imaš okoli sebe tudi ljudi, ki redno spremljajo nove tehnologije in da se o teh novostih debatira, argumentira, da se z njimi seznanimo, se zanje usposabljamo in o njih izobražujemo. Potem pa poskusiš to v praksi na svojem izzivu testirati in implementirati.

Čeprav je v vašem podjetju zaposlenih kar nekaj žensk, pa ste kot programerka vendarle nekako »osamljeni« med moškimi. Kako se počutite v tej družbi ter ali imate zunaj službe tudi kaj programerske ženske družbe?

Zdi se mi, da se trend obrača, vsaj glede na moje prvotne izkušnje. Če smo bile pred desetimi leti ženske programerke res bolj osamljen primer, zdaj ni več tako. Super je, da se čim več žensk odloči za to pot. Pred kakšnim letom smo bile v naši ekipi sama dekleta, zdaj pa smo glede na spol enakomerno porazdeljeni in nam nič ne manjka. Zunaj službe pa, kar se tiče ženskih prijateljic, so to večinoma pravnice, kar je tudi zanimiva kombinacija.

V IT-svet ste prišli iz matematičnega okolja. Ali je bil zaradi izredno širokega področja ta vstop težak? Kako pa se spopadate s strojno opremo?

Veliko teorije spoznaš že na fakulteti, ki da dobre temelje. Tam so bili računalniški in matematični predmeti enakomerno porazdeljeni, tako da neke osnove pridobiš in tudi spoznaš oziroma ti postane bolj jasno, kaj te bolj veseli. Denimo vedela sem, da se ne bom ukvarjala z razvojem strojne opreme. Vedno so me bolj navduševali spletno programiranje, zaledni sistemi in zbirke podatkov.

Kadar v službi rešujete kakšen problem in to reševanje traja dlje časa, ali vam uspe to pustiti v službi ali se problem rešuje v vaši glavi, tudi ko izklopite računalnik? Na kakšen način se razbremenite stalnega razmišljanja?

Moja posebnost (ali pa pomanjkljivost) je, da dokler mi ne uspe rešiti problema, se v moji glavi vrti hrček. Zgodilo se je že, da sem šla spat in sem vstala in si zapisala to, o čemer sem razmišljala, pa potem zjutraj poskusila. Včasih pa je tako hudo, da moram to takoj poskusiti. In velikokrat problem tako tudi rešim. Zavedam se, da to ni najboljše, ampak je to ena mojih značilnosti, del mojega karakterja, da pač problem, ki me bremeni, rešim. Vedno sem bila takšna, že v osnovni šoli. Trudim pa se, da bi bilo tega čim manj, ampak včasih pač ne gre. Za razbremenitev so najboljši sprehodi v naravi, ukvarjanje z različnimi športi, saj sem zelo športno aktivna, ter branje kake dobre knjige in čim več potovanj v dobri družbi.

Imate za naše bralce, ki se morda šele odločajo o karieri v IT, kakšen nasvet, kako naj najdejo svojo pot in kako naj se lotijo tega ogromnega zalogaja?

Danes je ogromno posnetkov na različnih platformah, različnih spletnih tečajev. Če koga zanima to področje, pa bi želel kako stvar samo preizkusiti ali sam narediti, je malo morje možnosti, kjer vse to znanje lahko poišče. Po načelu kjer je volja, tam je pot. Čim več stvari poskusiti sam in uživati ob tem, kar delaš. Predvsem pa poskusiti in vztrajati, saj je to zelo zanimivo področje, ki se nenehno razvija in spreminja in nikoli ni dolgčas. Predvsem pa ni skrbi, da bi kdorkoli, ki ga to področje zanima, stagniral.

Naštejte pet aplikacij, brez katerih bi v življenju težko shajali!

- Visual Studio Code

- spletna banka

- ChatGPT

- Gentler Streak

- Netflix