V predzadnjem mesecu letošnjega leta v slovenske osnovne in srednje šole prihajajo knjige v elektronski obliki. Učenci tretje triade in srednješolci si jih bodo tako prek Cobissa in Biblosa izposojali v e-obliki in jih brali na bralnikih, telefonih, tablicah, prenosnikih ali namiznih računalnikih. Bo zaradi tega izgubljal trg papirnih knjig, bo manj obiskov knjižnic? Ali bodo e-knjige zamenjale papirne?
Časi za nakup tehnoloških podjetij, ki poskušajo živeti od oglasov, niso najboljši. To je ugotovil tudi Elon Musk in se poskušal izvleči iz obljubljenega nakupa za 44 milijard dolarjev …
Cene grafičnih kartic so poletele v nebo! Ali bo zanje res kmalu popolnoma običajno odšteti tisočak ali dva?
V tej številki se je spet nabralo kar nekaj prenosnikov, od tega nekaj zanimivih in nekaj naravnost dolgočasnih. Zanimiva sta modela Asus Zephyrus Duo in Lenovo Thinkbook, saj oba ponujata dodatni zaslon, vgrajen v samo ohišje, »dolgočasni« pa so vsi trije Acerjevi. A da ne bo pomote – iskreno povedano, vse tri acerje bi lahko priporočil (za različne tipe uporabnikov), medtem ko pa se nad prvima dvema nikakor ne morem navdušiti.
Telefoni so vse dražji, še posebej tisti najboljši. Je res smiselno kupiti telefon za 2.000 evrov ali je moč biti zadovoljen tudi s tistim za 200?
Pri Monitorju preizkušane naprave zaradi lažje primerjave običajno razvrstimo v razrede. Še najlažja (ali najosnovnejša) delitev je po ceni. Vsem je jasno, da se prenosnik za 500 evrov težko primerja s tistim za 1.500. No, seveda ju lahko primerjamo, a bomo ugotovili, da je tisti dražji skoraj zagotovo tudi boljši.
Skorajda smo že pozabili, da je Huawei tisto kitajsko podjetje, ki je bilo določeno za grešnega kozla in nima več dostopa do naprednih zahodnih tehnologij. Novi koraki ZDA kažejo, da mu bo družbo kmalu delala kar celotna Kitajska.
Superaplikacije v enem programu ponujajo številne funkcije, ki so sicer na voljo v ločenih izdelkih. Tovrstni programi so izredno priljubljeni na Kitajskem in drugod v Aziji, zdaj pa morda prihajajo tudi na Zahod. Toda ali se za njimi skriva želja po prevladi, nadzoru in omejevanju konkurence?
Po dveh letih si lahko računalničarji (no, igričarji) končno privoščimo grafične kartice po normalnih cenah, torej takih, ki niso oderuške in izkoriščevalske. O dogajanju na trgu grafičnih kartic kar pogosto pišem, tako na teh straneh kot v okviru različnih preizkusov. Na hitro povedano - v času svetovne pandemije koronavirusa se je pomešalo več dejavnikov, zaradi katerih je bila zaloga grafičnih kartic izredno omejena, povpraševanje pa izredno veliko. Posledice so bile abnormalno visoke cene in zelo težavna dobava.
So omrežja 5G res »ubijalec optike«, kot nas poskušajo prepričati oglasna sporočila? Ali je vseeno bolje ostati pri kablu oziroma optiki?
Poldrugo leto mineva, odkar so v Mariboru raziskovalni skupnosti v uporabo uradno predali najzmogljivejši slovenski superračunalnik Vega. Od njega smo pričakovali veliko in kot reden uporabnik lahko rečem, da so se pričakovanja izpolnila. Vega ni le sodoben stroj, temveč ima tudi zgledno podporo uporabnikom.
Desetletja smo že v kapitalizmu, vajeni, da je kupec car, in vendar so še vedno trgovine, kjer se obnašajo drugače. Trgovine, kjer menijo, da je tehnično blago mogoče kupiti, ne da bi ga preizkusil. In da bi to celo morali tako početi.
Električnih avtomobilov je vse več, bržkone tudi zato, ker jih država subvencionira – prek nakupa, registracije in vzdrževanja (polnjenja). Pa vendar, ali smo res dobro razmislili o vseh njihovih prednostih in slabostih?
Vprašanje, ki si ga v šolah postavljamo vsi. Učitelji, ravnatelji, svetovalni delavci, starši, učenci, dijaki …
Verjetno res ni nič nenavadnega, da sta tudi moja otroka obsedena s tehniko, skoraj tako kot jaz. Z veseljem sta zato pograbila državno darilo v obliki digitalnih bonov ter si kupila tablico in – igralne slušalke.
Računalničarji smo v splošnem izredno praktični ljudje. Iščemo rešitve, ki so čim bolj optimalne glede na parametre, ki so za nas pomembni. Uporabniku, ki nima pojma o uporabi računalnika, bomo tako svetovali čim enostavnejšo rešitev, s čim manjšim številom točk, pri katerih bi lahko prišlo do zapleta. Pred kratkim sem tako nekomu namesto pisnih navodil za neki postopek raje posnel hiter screencast, torej sem na svojem računalniku posnel vse potrebne korake, in mu posnetek poslal kot povezavo do Youtuba.
Maja smo objavili večji preizkus cenejših telefonov, takih, ki veljajo nekje do dobrih 300 evrov. Tokrat imamo v reviji še nekaj novincev, ki sicer rahlo presegajo to mejo, a še vedno sodijo v srednji razred. Ob vseh teh telefonih opažam, da so razlike iz leta v leto manjše – napredek, vsaj tak, ki bi ga resno opazil, je skoraj izginil. Primer tega je Samsungov Galaxy A53, ki ne prinese skoraj nič resnega v primerjavi z A52s – le nekoliko višjo ceno.
Ko se takole lotevam pisanja kolumne o kriptovalutah, sem pobrskal po starih številkah in ugotovil, da sem to nazadnje počel februarja 2018. Zakaj tedaj? Decembra 2017 se je balon kriptovalut razpočil in februarja je bil bitcoin namesto 20.000 dolarjev vreden le še pol toliko. Štiri leta pozneje je priložnost enaka, saj smo sredi puščanja balona, ki traja že šest mesecev. Kaj novega bi sploh še lahko povedal?
Saj vem, zgornji naslov nakazuje zgolj in samo to, da sem star. Ampak res, »ko sem bil jaz mlad«, smo bili mladi drugačni. In to zgolj zato, ker ni bilo interneta in vseh družabnih omrežij, ki sodijo zraven. Tako pač je, kriv je internet. Spet.
Nekako sem živel v prepričanju, da »ves svet« elektronsko pošto uporablja v spletni obliki. No, vsaj domači uporabniki. Zdaj pa v Monitorju berem, da obstaja množica programskih odjemalcev za branje pošte. Je to res smiselno?
Povsem sem poistovetil s to zgodbo – in to z vsemi vpletenimi. Vem, kako je, ko kot stranka nemočno čakaš, da se nekaj obrne. In vem, kako je, če si zaposleni, ki pravzaprav nima pojma, kaj narediti, ker nima pravih informacij. In ne ve, kako priti do njih. Zmotil me je le Borisov zaključek, da se je pritožil podjetju in upa, da »jih je Pero pošteno slišal«.
Potrošniške navade so se s prihodom epidemije novega koronavirusa precej spremenile. Spletne trgovine so se na rovaš zaprtih ali zapuščenih klasičnih prodajaln šibile pod navalom obiskovalcev. Trgovci so se enako kot mi sproti prilagajali situaciji. Vsi smo potovali v neznano. Ko so se omejitve začele vsaj malo sproščati, so trgovci na tisoč in en način znova privabljali kupce. Večina se jih je zadeve lotila z mešanico obeh svetov, spletnega in fizičnega, naš najboljši sosed pa z zmanjševanjem medsebojnih stikov ob obisku ene izmed rdečih poslovalnic. Ko sem prvič slišal za M Sken, sem bil navdušen in sklenil, da zadevo takoj preizkusim v praksi.
Težko si predstavljam, da bi nekdo omejitve gibanja sprejel kot nekaj pozitivnega, navsezadnje smo ljudje socialna bitja, mar ne? Je mogoče, da so resni računalniški »piflarji« med lockdowni v resnici uživali?
Zdi se, da so proizvajalci »črnih pravokotnikov« ostali brez idej, zato se zadnje čase spet posvečajo številkam, tokrat vatom, ki naj bi kar najhitreje napolnili telefon. Je kaj na tem ali gre le nesmiselno tekmovanje?
Zadnje leto in pol smo v Monitorju večkrat pisali o splošnem pomanjkanju grafičnih kartic, ob tem pa tudi o divji rasti njihovih cen. Vzrokov za to stanje je bilo sicer več, kaplja čez rob pa je bil razmah koronavirusa. Ker ves ta čas spremljam tržišče računalniških komponent, sem bil pozitivno presenečen, ko je v zadnjih dveh mesecih končno prišlo do resnega preobrata.
O SpaceXovem Starlinku sem na tem mestu že pisal. Zato, ker me tehnološko fascinira, in zato, ker obljublja, da bo revolucioniral svetovni dostop do interneta. Tokrat se oglašam, ker me počasi prevzema skepsa – morda pa vse, česar se dotakne Elon, vendarle ne postane nujno zlato?
V preddigitalnih časih smo imeli doma naročeno Delo. Lahko bi imeli tudi Dnevnik ali Večer, ampak nismo bili ne iz Ljubljane in ne iz Maribora. Pomembno je bilo, da smo vsak dan dobili svoj izvod in s tem sveže novice. Če smo jih brali ali pa ne, smo s tem sporočali sosedom, pa tudi sebi, da smo aktivni člani družbe, da nas zanima dogajanje okrog nas in da smo razgledani.
V pekarni kupim sirovo štručko in se postavim v vrsto. »Papir, plastika, koža?« zdolgočaseno vpraša prodajalka in s prstom pokaže na terminal za plačila. Nasmehnem se v kamero, ki poskenira moj obraz, zapiska in z mojega računa odtrga znesek plačila za kruh – 455 grintijev (kitajska valuta na območju Balkana).
Ali bomo res počasi vse imeli »v oblaku«, tudi igre? Ali ni to morda črta, ki je ne bi smeli prestopiti?
Zunanjost in oblikovanje sta pomembna, o tem ni nobenega dvoma, vse bolj pa je očitno, da nekaterim pomenita več kot drugim.
Arhiv
Po avtorjih
