Pri Monitorju so med pogostejšimi preizkusi prenosnih računalnikov. Poleg nenehnih preizkusov opravljamo tudi večje, kjer se lotimo enega izmed segmentov – recimo cenejših, večjih, lažjih itd. Pri tem pa imamo vseeno kar pogosto težave s tem, kateri prenosnik svetovati nekemu uporabniku oziroma bralcu.
Evropska komisija je objavila strategijo, s katero nameravajo v naslednjih letih poenotiti digitalni trg v Evropski uniji. Z njo zasledujejo več ciljev, med katerimi so enak dostop do digitalnih vsebin za vse članice, poenotenje davka na dodano vrednost, znižanje poštnin in zmanjševanje administrativnih ovir za prosto digitalno trgovanje. Komplet ukrepov ne prinaša le koristi za potrošnike, temveč tudi spodbuja konkurenčnost, predvsem proti globalnim, zlasti ameriškim ponudnikom. Po ocenah EU naj bi strategija prispevala kar 415 milijard evrov letno in ustvarila 3,8 milijona novih delovnih mest. Lepo se sliši, toda do uresničitve je še daleč, pot do ciljev je nedorečena, prav tako pa se zdi, da so ob všečnih trditvah vse premalo analizirali morebitne posledice.
Ko sem privolil v ta zapis, se nisem zavedal, da je moje pisanje po nekaj letih posta postalo tako zarjavelo. Nikakor se nisem mogel spraviti k delu. Pospravil sem kuhinjo, odstranil plevel med tlakovci, pometel tla, zamenjal žarnice ... Vse, da mi ni bilo treba pisati. In ko sem naposled vendarle začel, besede niso in niso hotele steči. Morda samo nisem v formi. Morda pa so štiri leta službovanja pri Mozilli pustile posledice na mojih sposobnostih izražanja.
![Zapri [x]](/media/monitor/slike/avtorji/silhueta.png?dc=2024)
Nekoč je bilo oglaševanje zelo čislana in privilegirana panoga. Oglasi so bili zabavni, sveži, gledljivi, celo ganljivi. Ljudje pred oglasnimi bloki niso histerično iskali daljincev. Obstajale so celo oddaje, v katerih so zvrteli na desetine oglasov, ob katerih so se gledalci krohotali in se basali z ravnokar propagiranim čipsom. Oglaševalci so bili cenjeni. Veljali so za skrivnostne nenavadneže in bonvivante, ki mimogrede ustvarjajo trende, ki jim sledijo desettisoči. Malce starejši se bodo spomnili oglasov za Frutek in Palomo, malce mlajši pa Halo Nine in Dobrih vil. Takrat beseda »kreativec« še ni bila psovka. No, danes je podoba oglaševanja zelo, zelo drugačna.
Letos je minilo že petdeset let od članka v reviji Electronics, v katerem je takratni direktor razvoja v podjetju Fairchild Semiconductor, Gordon Moore, napovedal tisto, kar je kasneje postalo znano kot »Moorov zakon«. Izreden razvoj elektronike je privedel do osebnih računalnikov, pametnih telefonov, tudi interneta. Kaj pa nas čaka v prihodnosti?
Zanima me, kdaj bomo končno dosegli to slovito brezpapirno poslovanje, ki nam ga obljubljajo že desetletja? Se tudi vam zdi, da tiskamo v resnici enako, če ne celo več?
V računalništvu in elektroniki imamo več valov, v katerih podjetja predstavijo svoje novosti. Ti valovi nekako sledijo različnim sejmom, čeprav imajo nekatera podjetja tudi lastne dogodke in logiko, kdaj kaj predstaviti. Tu se tradicionalno veliko govori o Applu, ki ima tudi strani, na katerih lahko preverimo, kdaj se pričakuje naslednja novost, oziroma kdaj se splača počakati z nakupom izdelka, saj naj bi v razmeroma kratkem času po dotedanjih izkušnjah predstavili novo različico.
Telekomunikacijski prostor, v katerem živimo, je po eni strani navzven nadvse tekmovalen, po drugi pa prepreden s politiko, lobiranjem in zakulisnimi spletkami. Toda to še ne pomeni, da ni občutljiv za zunanje vplive, ki lahko povzročijo velike spremembe. Marsikomu v tej panogi je najbrž vlila strah v kosti napoved, da Google vstopa med ponudnike mobilnih telekomunikacijskih storitev, predvsem dostopa do interneta. Za zdaj resda le v ZDA, a nedavni koraki kažejo na to, da bodo kmalu pristali tudi v Evropi, in to s paketom, ki bo odpravil stroške gostovanja v tujini. Mar se utegne zgoditi, da bodo (ameriški) velikani s področja internetnih storitev tisti, ki bodo prvi odpravili stroške gostovanja, torej pred EU? Ali lahko ob tem nekega dne nadvladajo lokalne operaterje?
Pred kratkim nam je dom polepšala majhna čivava, ki je hitro postala osrednji del naše družine. Pes z nami jé, hodi po opravkih, se umiva in spi. V isti postelji, skladno z njegovimi zahtevami (beri: potrebami). Spočetka sem se na režim težko privadil, a ker je človek nadvse prilagodljivo bitje, sem sebično zverino hitro spustil k srcu tudi sam. Med nama se je v kratkem času spletla nerazdružna vez, ki je bila videti večna. Vse dokler mi Samsungova tablica ni odpovedala poslušnosti. Vzrok? Po pasje obdelan napajalni kabel.
V Monitorju že od vsega začetka preizkušamo in primerjamo naprave, velikokrat tudi programsko opremo, zelo redko pa tudi storitve, ki smo jih deležni kot uporabniki. Preizkušali smo že servise računalniške opreme, kaj več pa že skorajda ne. No, tokrat sem se uporabniškega testa lotil kar sam, zaradi odločitve, da (morda) zamenjam ponudnika svojega domačega interneta.
Zakaj so pravzaprav vsi telefoni z operacijskim sistemom Android tako različni med seboj? Zakaj se proizvajalcem zdi, da so pametnejši od Googla in da ravno oni najbolje vedo, kako naj izgleda uporabniški vmesnik njihovega telefona?
Področje pametnih telefonov je danes že zelo razvito, a še vedno prihaja do razmeroma velikih sprememb in premikov. Razmerja moči se spreminjajo iz dneva v dan, kot po tekočem traku prihajajo nove naprave, ki naj bi bile vsakič še občutno boljše od predhodnic.
Pametni telefoni so z zapestij in iz žepov izrinili ure. Se bodo zdaj ure s pametjo vrnile kot privesek pametnega telefona? Ali pa bo pametna ura ura le toliko, kot je pametni telefon le telefon? In kaj bo ta njena pamet, da bi si vsi po vrsti privoščili še po en digitalni privesek?
Kliče me znanec, ki v internetu ne najde nekih podatkov. »Prav, bom pogledal.« Po nekaj sekundah vpisovanja različnih ključnih besed končno najdem iskano stran in v naglici zdrdram v telefon: »Vpiši to in to ključno besedo v Google ter klini tretjo povezavo.«
Tokratna številka Monitorja je bolj ali manj posvečena pametnim telefonom, tem novodobnim osebnim računalnikom, ki jih domala vsi nosimo po žepih. Preizkušali smo drage in poceni, velike in majhne, toda ključne razlike med njimi so v resnici tiste, ki jih zagrešijo programerji, in ne oblikovalci in elektroniki.
Navidezna resničnost postaja v medijih približno tako prisotna kot »čipi, ki jih bomo imeli vgrajene pod kožo«, o čemer se je pisalo pred leti. Kaj menite, je prihodnost navidezne resničnosti kaj bolj svetla od dotičnih »čipov«?
Na spletni strani za shranjevanje in deljenje fotografij Flickr so pred kratkim objavili zanimivo statistiko o tem, kateri fotoaparati so med uporabniki najbolj priljubljeni. Podatki se nanašajo na leti 2013 in 2014, glede na pretekla leta pa kažejo nekaj očitnih gibanj.
Javnost in akademske kroge je v zadnjih mesecih razburila razprava o tem, ali predstavlja umetna inteligenca nevarnost za človeštvo. Vprašanje, ki bi si ga predstavljali bolj ob gledanju znanstvenofantastičnega filma, je postalo resna tema, ko so svojo zaskrbljenost javno izpovedali priznani astrofizik Stephen Hawking, lastnik Tesla Motors, SpaceX in soustanovitelj PayPala, prodorni podjetnik Elon Musk, nazadnje pa še vsem znani Bill Gates.
Ob pisanju nasvetov za uporabnike Applovih računalnikov in naprav sem se zavedel, da je prišel čas, da gre moj zvesti Macbook Air v zaslužen pokoj. Novi prijemi mojstrov iz Cupertina zahtevajo novejšo strojno opremo, zato bi bilo preizkušanje zvijač na ostarelem prenosniku podobno igranju tenisa z lesenim loparjem. Zahvaljujoč slovensko poimenovanemu Applu sem do novega jabolčnega lepotca prišel hitro in poceni. Ker mi je za plačilo kljub temu zajetnega računa zmanjkalo za prgišče bruseljčanov, sem se odločil Aira prodati.
Ali je res tako zelo dobro, da danes bolj ali manj vse dokumente, knjige, glasbo, filme in še kaj izdelujemo in shranjujemo samo še v »digitalnem formatu«, v računalnikih, na diskih in v oblakih?
Vse več prenosnih, pa celo namiznih računalniških naprav se trudi z raznimi digitalnimi pomočnicami. Je to trend, ki bo obrodil sadove, ali le slepa ulica?
Ob koncu leta se radi ozremo nazaj, premislimo, kaj je bilo v preteklem letu omembe vrednega in kaj pomeni preteklo dogajanje za naslednjih 365 dni, ki nas čakajo. Na teh straneh sicer redno razglabljamo o trenutnih dogajanjih na trgih, predvsem tistih, ki zadevajo naprave, ki jih preizkušamo na nenehnih preizkusih – fotoaparate, prenosnike, tiskalnike, po novem (od prejšnjega meseca) pa tudi tablice in telefone.
Večina sodobnih računalnikov, z mobilnimi napravami vred, temelji na tehnološki arhitekturi, ki je stara tri, morda celo štiri desetletja. Čeprav se sestavni deli nenehno razvijajo in so v dolgih letih dosegli res zavidljivo stopnjo zmogljivosti, je pravzaprav nenavadno, da si le redki drznejo misliti onkraj uveljavljenih okvirjev. Zgodovina, po drugi strani, jasno kaže, da so za resnično velikimi premiki v znanosti in tehnologiji skoraj vselej drugačni pristopi, drzni poizkusi, ki se v času nastajanja zdijo pravzaprav nemogoči, celo smešni. Glede na preteklost in količino denarja, ki se zliva v informacijsko industrijo, je opisano „ziheraštvo“ nenavadno, nemara kar nesprejemljivo. Ali smo vsi »zaspali«?
Splet je predrugačil številne zabaviščne panoge. Glasbe ne kupujemo več na nosilcih zvoka, igre prenašamo s spletnih storitev, nadaljevanke pa uživamo prek priljubljenih pretočnih storitev. Na slednjih najdemo tudi filme, a je za najnovejše naslove še vedno treba v kino. Po mojem mnenju tako ne bo več dolgo.
Otroke učimo, da je strah tisto, česar ne poznamo. In z nemotenim dostopom do spleta in ob pomoči nepregledne množice spletnih strani in aplikacij, ki nam strežejo in sporočajo informacije, neznank ni več. Se zato ničesar več ne bojimo?
Po podatkih naše spletne strani www.monitor.si kar 62 odstotkov uporabnikov Windows uporablja različico 7. Različice 8(.1) je 22 odstotkov, pri Windows XP pa še vedno vztraja kar 10 odstotkov bralcev. In Windows XP je na svet privekal pred kar štirinajstimi leti …
Google je zagrizel v pametne ure, Apple menda tudi, če bo s prodajo res začel že drugo leto. Ali to pomeni, da smo pred novo »pametno« revolucijo?
Na naše »nenehne« preizkuse uvrščamo segmente naprav, ki jih redno dobivamo na preizkus v nekoliko večjem številu. V zadnjih desetih letih so bili to prenosniki, fotoaparati in tiskalniki, seveda razdeljeni na različne skupine oziroma podrazrede. Občasno, če gre za kakšno posebnost, postavimo kako napravo tudi med posamezne preizkuse, tu in tam pa naredimo tudi večji preizkus posameznega segmenta (recimo cenejših prenosnikov, to smo imeli pred nekaj meseci).
V zadnjem času so pozornost javnosti pritegnile izjave uglednih strokovnjakov, v katerih izražajo svojo zaskrbljenost, že kar strah pred posledicami razvoja umetne inteligence. Opozarjajo, da nenadzorovan razvoj na tem področju lahko resno ogrozi varnost, nekoč morda celo obstoj človeštva. Bojda hitreje, kot si mislimo. Sliši se, kot da so avtorji izjav preveč gledali znanstvenofantastične filme, a govor je o ljudeh, kot sta Elon Musk, prvi mož uspešnega novega izdelovalca električnih avtomobilov Tesla, in priznani astrofizik, profesor Richard Hawkins. Kot po filmskemu scenariju pa se je na drugo stran postavil Eric Shmidt, prvi mož družbe Google, ki je v zadnjih letih veliko vlagala v razvoj rešitev z umetno inteligenco. Razprava je ta hip videti predvsem zabavna, a če se ozremo v zgodovino in si ogledamo, kako človeštvo ravna z orožjem, energijo, okoljem in naravo, zaskrbljenost morda le ni tako neumestna.
Žalostni dogodki, ki so se odvijali po objavi skrivaj posnetega videa, so še enkrat pokazali, kako ranljiv je posameznik v današnjem svetu vsesplošne povezanosti in dostopnosti tehnologije. Poleg tega so pokazali tudi, kakšno moč ima lahko vsak posameznik, ki te tehnologije in komunikacijske kanale uporablja in jih brez težav tudi zlorablja. Morda celo v veri, da gre za nedolžno potegavščino. Javnost je sicer ob zelo nesrečnem epilogu zgodbe s prstom pokazala na brezobzirnost medijev, a velja se vprašati, ali so ti res edini, ki danes vplivajo na razvoj neke »zgodbe«.
Arhiv
Po avtorjih
