Še pred splavitvijo operacijskega sistema Windows 10 sem z veseljem preizkusil vsako izmed razvojnih različic (seveda v virtualnih napravah) in ves čas sem bil bolj ali manj navdušen nad novim Microsoftovim sistemom. Pogosto so se sicer pojavljale kakšne manjše težave, a v primerjavi s predhodniki je vseeno prinesel kar nekaj prednosti, predvsem hitrejše, bolj tekoče delovanje in dobro podporo strojni opremi, za katero je vse redkeje potrebna namestitev gonilnikov s CDjev ali spleta.
O tem, da izdelovalcem računalnikov ne gre najbolje, smo na teh straneh (pa tudi sicer) že veliko pisali. Trg z namiznimi in prenosnimi računalniki je sicer še vedno velik, a se prodaja novih naprav že dve leti upočasnjuje. Tudi splavitev Windows 10 pred letom stanja ni občutno izboljšala, čeprav so izdelovalci (in predvsem Microsoft) na to računali.
Z računalniki se, kot večina bralcev teh vrstic, ukvarjam, odkar pomnim. Dolga leta sem se z njimi nekoliko resneje ubadal predvsem zato, ker so bili počasni. V gimnaziji (in nekoliko tudi kasneje na fakulteti) je bil glavni razlog finančni, pač sem res dolgo vztrajal z nekoliko starejšo in počasnejšo opremo.
Pred enajstimi leti sem v svojem prvem članku za Monitor pisal o namiznih grafičnih okoljih za Linux – KDE, Gnome, XFCE itd. Takrat sem namreč že nekaj časa uporabljal Linux, zanj sem se ogrel že v začetku študentskih let. Začel sem s Suse, pot me je vodila čez različne distribucije, ki so temeljile na Debianu (takrat je ravno dobival zagon Ubuntu), bilo je celo obdobje, ko sem distribucijo iz čiste zabave menjaval vsak teden.
V tokratni številki smo po nekoliko daljšem času spet preizkusili nekaj novih laserskih tiskalnikov. Te sicer preizkušamo nekoliko manj pogosto, kot smo jih v preteklosti, pri novih modelih se spet lepo vidi, zakaj. Laserski tiskalniki se že več let skorajda ne spreminjajo – vsaj kar se osnovne tehnologije tiče. Gre za enega izmed rešenih problemov računalništva.
Ko preizkušam določene naprave, se vsaj na začetku trudim, da napravo obravnavam kot nekaj povsem samostojnega. Na prvo žogo torej ne gledam, kaj počnejo konkurenti v enakem cenovnem in zmogljivostnem segmentu, trudim se odmisliti predhodnike, cenejše in dražje različice. Razmišljam o tem, komu je naprava namenjena, kakšni rabi in kako se pri tem obnese.
O težavah Samsunga sem na teh straneh že pisal, predvsem v zvezi z napravo Galaxy Note7. V zadnjih tednih pa so pri Samsungu objavili še poslovne podatke, ki razkrijejo, kako velike težave jim je dejansko povzročil eksplodirajoči telefon.
So znamke, ki doživijo prav astronomsko priljubljenost po svetu in marsikdaj celo presežejo podjetje, ki jih je ustvarilo. Tudi v naši branži jih je kar nekaj, nekoliko starejši bržkone prepoznajo ime Thinkpad, mlajšim pa najhitreje pade na pamet iPhone. Presenetljivo veliko ljudi za slednjega niti ne ve, da ga izdelujejo v Applu, postal je malone kulturni fenomen. Kdo izdeluje Thinkpade? Verjetno to ve še manj uporabnikov, morebitni odgovori pa se gibljejo med IBM in Lenovo.
Pred mesecem dni sem na teh straneh pisal o Samsungovih uspehih na področju pametnih telefonov, v zadnjih tednih pa je prišlo do zanimivega preobrata. Korejski gigant je sredi zmagoslavnega jahanja vala grdo pogrnil – prihajajoči telefon Galaxy Note 7 ima, kot kaže, težavo z akumulatorjem, zato so umaknili iz prodaje celo serijo telefonov, konkretno bodo vpoklicali dva in pol milijona naprav.
Na področju mobilne telefonije (no, raje kar telefonije) imamo pogosto občutek, kot bi šlo za pokvarjeno ploščo, ko pišemo, kako so v Applu zopet podrli prodajne rekorde in kako vsi množično kupujejo njihove iPhone. Hkrati pa so novice iz sveta Androida že dalj časa razmeroma negativne – podjetjem, ki izdelujejo te naprave, naj bi šlo slabo, vzpenjajo se edino kitajska podjetja (Xiaomi, Huawei, Lenovo), pa še ta bolj zaradi nizkih cen.
Arhiv
Po avtorjih
