O domovini, slovenstvu, nacionalnem interesu in nacionalnem ponosu je bilo v Sloveniji v zadnjih letih že zelo veliko napisanega. Je mogoče kaj od tovrstnih debat prenesti tudi na tematike, ki jih pokriva Monitor? Nekateri menijo, da je mogoče.
Že kar urbana legenda je, da se Google malone utaplja v denarju (zadnje čase je pri tem še hujši Apple, a pustimo zdaj to). Pa vendar, ali je komu jasno, od kod mu ves ta denar??
Internet je postal nekaj samoumevnega, tako rekoč infrastruktura, ki jo enostavno moramo imeti. Vsi, ne samo "računalnikarji". Kdaj se je to pravzaprav zgodilo? Verjetno takrat, ko se je vzpostavila kritična masa storitev, ki jih uporabljamo - komunikacija, druženje, nakupovanje in, verjetno še najbolj, iskanje informacij.
Združljivost za nazaj je postala mantra izdelovalcev strojne in programske opreme tam nekje okoli prvega računalnika IBM PC in operacijskega sistema MS DOS. Povzročila je nesluteno eksplozijo osebnega računalništva, danes pa se kaže kot cokla, ki jo bo enostavno nujno preskočiti.
Piratizirati, namreč, si "z neta" pretakati glasbo, filme in, da, še vedno tudi programsko opremo. Zakoni večinoma pravijo, da ne, vendar se v zadnjem času v svetu pojavlja tudi zakonodaja, ki pravi drugače.
Včasih so bili osebni računalniki in strežniki približno tako zanesljivi, kot so danes "pametni" telefoni oz. telefoni z operacijskim sistemom Android. Vsake toliko je kaj crknilo, vsake toliko je kaj nehalo delovati. Ampak vnovični zagon je vedno pomagal ...
Pred kratkim sem nekje prebral: "V zadnjem času (zadnjem desetletju? dveh?) smo postali obsedeni z varovanjem zasebnosti". In če sem glede varovanja zasebnosti v družbenih omrežjih osebno že kar malce sarkastičen (če ne želiš, da Facebook o tebi kaj ve, mu pač ne povej vsega, ali ne?), sem glede zasebnosti nasploh vsekakor zaskrbljen tudi sam. Še posebej, ker se zavedam, kaj vse danes zmore tehnologija.
Nova Okna, Windows 8, žanjejo bolj ali manj same pohvalne besede in članke. Kot da bi nam bilo vsem malce nerodno na glas izreči: "Halo? Prosim? Ploščice namesto ikon? Res???"
Verjetno bi danes težko našli koga, ki vsaj malce sledi dogajanju, in se ne bi strinjal, da je Steve Jobs nadvse uspešen direktor, pravzaprav kar vizionar. In bržkone se bolj ali manj vsi strinjamo tudi v tem, da je absolutist, diktator.
Revolucija osebnega računalništva se je začela nekje v mojih časih, če štejem še kak Altair, tudi nekaj prej. Toda v mojih časih smo se imeli priložnost igrati s Spectrumi in Commodorji, jaz že malce prej tudi z ZX 81. Neskromno lahko povem, da je prav to botrovalo temu, da danes pišem te vrstice v to revijo. Tisti 8-bitni mlinčki so bili dovolj poceni, da so jih lahko kupili tudi starši iz revnejših socialističnih dežel, kot je bila takrat Jugoslavija, predvsem pa so bili pripravljeni za programiranje, takoj ko smo jih vzeli iz škatle! Edino, kar je bilo na njih, je bil namreč programski jezik basic. Le nekaj pritiskov po tipkovnici in v pomnilnik je bil vnesen prvi program, klasični "Hello world!".
Arhiv
Po avtorjih
