Ondan brskam po najbolj priljubljeni slovenski novičarski strani in se jezim nad lebdečimi oglasi, ki se mi kakor nalašč prikazujejo natanko nad povezavami do novic, ki me najbolj zanimajo. Vraga, kaj je zdaj to, od kod kar naenkrat poplava teh nasilnih oglaševalcev? Aha, me prešine, na novo sem namestil operacijski sistem in s tem tudi brskalnik. Pa sem pozabil na novo namestiti še dodatek za obrambo pred tovrstno nesnago ...
O spremembah, ki smo jim v računalništvu priča zadnje čase ali pa, recimo, zadnja leta, sem na tem mestu že pisal. Postavil sem tezo, da postaja trg IT zrel, bolj umirjen in nasploh vedno bolj podoben drugim industrijskim panogam, ki jih potrošniki sprejemajo kot samoumevne.
Priznam, tokrat sem nameraval pisati o nečem čisto drugem, kot zdaj berete. Še več, uvodnik sem imel že napisan, ko sem videl enega prvih cenikov, ki so jih prodajalci strojne opreme morali sestaviti po začetku uveljavitve nove vladne uredbe, o kateri danes pišejo in govorijo malone vsi mediji, tako klasični kot elektronski. O "Uredbi o zneskih nadomestil za zasebno in drugo lastno reproduciranje" smo na našem spletišču pisali že konec septembra, vendar takrat enostavno ni bilo očitno, kako drastično lahko tak birokratski zapis spremeni stanje in cenovna razmerja na našem majhnem računalniškem trgu.
Če moram ocenjevati, zakaj bi si raje kupili PC kot Maca, je ključen podatek razširjenost pecejevske platforme v primerjavi z macovsko. Najsi ocenjujemo smiselnost nakupa Maca za rabo doma, za grafično obdelavo ali (bog ne daj) za poslovno rabo, je pomislek vedno enak - Macov je v našem okolju malo in to je slabo. Morda za grafično obdelavo še najmanj, pa vendar.
Da nas je internet vse nekako "pohitril", bržkone ni treba posebej poudarjati. Vse se dogaja hitreje, novice hočemo in tudi dobimo takoj, obveščenost je trenutna. Na voljo so vedno nove različice programske opreme, pa naj jih potrebujemo ali ne.
Še ne dolgo tega smo živeli v družbi, ki je bila "počasna", a zanesljiva. Kupili smo avto (stoenko) in ga vozili, dokler ni razpadel, za stalno smo se naselili v stanovanje ali "stalno" gradili hišo. Danes je drugače, živimo v kapitalizmu. Še več, živimo v zelo hitri, potrošniški družbi.
Beseda e-uprava je postala magična že v časih LDS in ministrstva za informacijsko tehnologijo, ki jo je tudi ustrezno "spromoviralo", kot se temu danes učeno reče. Takratna sporočila so kazala celo na to, da smo po razvitosti elektronskega komuniciranja v državni upravi in z državno upravo menda celo v samem (svetovnem?) vrhu, saj naj bi nas pohvalilo kar nekaj tujih dostojanstvenikov. No, resnica je bila nekoliko drugačna in kot smo pri poslovanju z državo (pa četudi je elektronska) že navajeni, polna neslutenih pasti in zavajanj. Mimogrede, ena bolj magičnih obljub tistega časa (ki ima sicer več zveze z "e-državo" kot z "e-upravo") je bila, da bomo vsi državljani dobili svoj naslov elektronske pošte, v državnih strežnikih....
O tem, da se računalništvo spreminja, sem že pisal. Vendar pa se poleg računalniškega trga spreminja tudi samo pojmovanje tega, kaj sploh je "računalništvo" za široke množice. Včasih so bili to veliki računalniki, potem so bili to domači mlinčki (Spectrum, C64), nato osebni računalnik (PC). Danes nedvomno sodijo sem tudi digitalni fotoaparati, ploski televizorji LCD, predvajalniki DivX in, da, zagotovo tudi videorekorderji z vgrajenim diskom.
T. i. "modanje" računalnikov je med mladino že kar nekaj let silno priljubljeno in nič ni videti, da bi se to kaj kmalu spremenilo. Obsega "friziranje" zunanjosti in vsebine ohišij s svetlečimi elementi in seveda obvezno optimiziranje hlajenja procesorja in notranjosti. Če je bilo še nedavna mogoče reči, da je slednje prej modna muha kot resna potreba, danes ni več tako. Pregrevanje procesorjev, najsi bo centralnih ali grafičnih, je dejstvo, ki greni vsakdan ne samo mladini, temveč tudi poslovnim uporabnikom, da o izdelovalcih računalnikov in seveda procesorjev niti ne govorimo.
Računalništvo je bilo pred (desetimi) leti magična beseda in magična industrija. Vse, kar je od daleč dišalo po računalništvu, se je prodajalo kot vroče žemljice (celo knjige, katerih prodaja sicer že tradicionalno vsako leto upada), nova računalniška podjetja pa so rasla kot gobe po dežju. In da, tudi računalniški sejmi, kot so Cebit, Comdex in pri nas Infos (ter še prej Sodobna elektronika), so privabljali nepregledne množice mladih nadebudnežev, pa tudi svežih poslovnežev, ki so iskali nove poslovne povezave.
Arhiv
Po avtorjih
