Nikolaj Pečenko: 1080 vrstic
Televizijski standardi na prvi pogled ne sodijo v računalniško revijo, a televizorji s 1080 vrsticami ločljivosti so izjema, saj bodo na stežaj odprli vrata dolgo napovedovani selitvi osebnega računalnika v dnevno sobo.
Televizijski standardi na prvi pogled ne sodijo v računalniško revijo, a televizorji s 1080 vrsticami ločljivosti so izjema, saj bodo na stežaj odprli vrata dolgo napovedovani selitvi osebnega računalnika v dnevno sobo.
Star računalniški rek pravi, da na disku ni nikoli dovolj prostora. A če se bo večanje zmogljivosti diskov nadaljevalo z dosedanjo hitrostjo, utegne veljati samo še kakšen ducat let.
Oni dan sem nekaj tipkal, sedeč pred računalnikom, v katerem se je trudil šest let star 300-megaherčni procesor in vrtel nekajgigabajtni disk. Stara šara, skratka, a razlike nisem opazil nobene. Tipkanje mi gre kar hitro izpod prstov, a urejevalnik besedil, ki, mimogrede, tudi ni bil najnovejši, mi je z lahkoto sledil. Skratka, še enkrat sem se vprašal, zakaj pravzaprav kupujemo desetkrat hitrejše procesorje in stokrat večje diske.
Oni dan sem iz interneta piratsko pretočil film in ker je bil zvok, kot običajno, precej ubog, sem v spletu poiskal še podnapise. Gledam torej film s srbskimi podnapisi, ko me proti koncu preseneti obvestilo: Od tu naprej je prevod slabši. Jebiga, nisem imel dovolj časa, da bi ves film dobro prevedel. Zanesenjak, ki se je lotil prevoda, si je takšno hudomušno odkritosrčnost lahko privoščil, saj je dobro vedel, da mu je nihče ne bo niti najmanj zameril.
Zamisel o televizorju kot središču domače elektronske zabave ni nova. Že davnega leta 1951 se je 29-letni inženir Ralph Baer domislil, da bi lahko v televizor vgradili videoigro. Dlje od zamisli takrat sicer ni prišel, a ne toliko zato, ker bi tehnologija tega ne omogočala, temveč ker je bila že sama zamisel o elektronski zabavi takrat vsaj kakšno desetletje pred časom in šefi pobude mladega inženirja niso podprli. Češ s televizijo se ljudje ne igrajo, temveč jo gledajo.
Miklavž, Božiček in dedek Mraz, tri inkarnacije istega v svetnika povišanega maloazijskega škofa Nikolaja, imajo letos pri nas še razmeroma enostavno delo. Mlado in staro, ki si želi imeti vedno pri roki elektronsko zabavo, jim bo pisalo le za GBA. Ali GameBoy Advance, za vse tiste, ki jim novodobne kratice ne gredo najbolje od rok. No, da ne bomo komu delali krivice, nekaj bo tudi takih, ki si bodo zaželeli N-Gage, Nokiin žepni igralnik, ki je lahko tudi telefon. Ali telefon, ki je lahko tudi igralnik, kakorkoli že gledamo nanj. A že prihodnje leto ne bo tako enostavno, kajti na področju žepnih igralnikov se nam obeta pravo mesarsko klanje.
Zgodovina žepnih računalnikov se je sicer začela leta 1993 z Applovim Newtonom, a na njihov pravi uspeh je bilo treba počakati do leta 1996 in prvega Palmovega Pilota. V naslednjih letih smo bili priča hitremu razcvetu in številnim vedno bolj izpopolnjenim modelom, med katerimi so bili med opaznejšimi prav Sonyjevi žepni računalniki Clié. Zaradi tega je novica, da jih bo Sony poslej prodajal samo še na Japonskem, in to le stare modele, kajti tudi razvoj novih naj bi opustili, presenetila marsikaterega poznavalca.
Do spletne prodaje glasbe sem bil doslej precej nezaupljiv, predvsem zato, ker se mi zdi 240 tolarjev za eno samo skladbo, kupljeno digitalno, hudo zasoljena cena. A po prvem obisku nove Mobitelove spletne trgovine Zabavaj.se sem svoje mnenje nekoliko spremenil.
Morda bo koga presenetilo, a telefon je najstarejša od vseh električnih naprav, ki jih uporabljamo v vsakdanjem življenju. Ko so takrat 29-letnemu Alexandru Grahamu Bellu 7. marca 1876 izdali patent za telefon, so imeli v ameriški patentni pisarni plinske svetilke, ljudje pa so si po domovih svetili s petrolejkami in svečami.
Internet je bogat vir najrazličnejših podatkov, kljub temu pa jih veliko, zlasti tistih, ki niso napisani v angleščini, ostaja le na papirju. Marsikateri podatek je zato dosegljiv samo tistim, ki imajo dovolj časa in volje, da se v knjižnici zakopljejo v knjige.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih