Ob priložnostih, kot je tole obujanje spominov, mi je vedno malce žal, da ne pišem dnevnika. Ker je že tako, da marsikaj zanimivega pozabim ali pa se čez četrt stoletja stvari spominjam drugače, kot so se v resnici zgodile. No, nekaterih dogodkov seveda zlepa ne pozabim in eden takšnih je bil moj prvi stik z revijo Monitor ali, pravilneje rečeno, z njenim glavnim urednikom. Takole je bilo.
Ondan sem od bežnega znanca dobil e-pismo, v katerem mi ves navdušen razlaga, kako bo mogoče samo z brskanjem po spletu zaslužiti lepe denarce. No, pa še nove člane je koristno zraven novačiti, da bo zaslužek večji. Skratka, prepričati me je hotel, naj se včlanim v Agloco.
Inženirji ne mirujejo in skoraj vsako leto predstavijo novo revolucionarno tehnologijo, ki naj bi preobrazila računalništvo, kakršno smo poznali doslej. Pa čeprav potem v resničnem življenju od visokoletečih napovedi praviloma ne ostane prav veliko. Bo z "večdotičnim" (multi-touch) uporabniškim vmesnikom drugače?
O glasbi v internetu sem na tej strani sicer že večkrat pisal, povod za tokratno razmišljanje pa je nedavna ukinitev oziroma onemogočen dostop do dveh zanimivih glasbenih storitev, od katerih je prvo žalostna usoda doletela zato, ker je imela premalo uporabnikov, druga pa jih je imela očitno celo preveč.
Ste zadnje čase kaj hodili po trgovinah, v katerih prodajajo fotoaparate? Ali morda le brskali po kateri od spletnih fotografskih trgovin? Potem ste verjetno opazili, da je izbira tako velika, kakor ni bila še nikoli. Za povrhu so si mnogi fotoaparati po videzu in tehničnih značilnostih, podobni kot jajce jajcu, pa še njihove cene so velikokrat zelo podobne, če že ne kar enake. In kako naj se potem ubogi kupec v tej zmedi znajde, če se še poznavalci komaj?
Zdi se, da v potrošniškem svetu elektronike vladajo le megapike, gigaherci in terabajti, kupci pa se pri nakupu odločajo na osnovi dolžine seznama zmožnosti, ki jih ponuja ta ali ona naprava. Zato je pravo olajšanje, ko se tu in tam izkaže, da je mogoče uspeti tudi drugače.
Odkar se ni treba truditi s samozaložništvom na papirju, temveč se moramo samo odločiti, na katerem brezplačnem bložnem strežniku bi hoteli objavljati, se marsikdo sprašuje, kako bi s pisanjem v spletu lahko tudi kaj zaslužil.
Programček, ki so ga v slovenski davčni upravi poimenovali Vida in s katerim poskušajo pomagati številnim davkoplačevalcem, ki se ne znajdejo v labirintih naše davčne zakonodaje, ne bi bil deležen moje pozornosti, ko ne bi izvedel, da so zanj plačali kar 650.000 evrov.
Prejšnji mesec sem pisal o slovenski blogosferi, tokrat pa bom razmišljal o blogih na splošno oziroma o njihovi (bodoči) vlogi v našem vsakdanjem življenju. Nekateri namreč že vidijo, kako bodo na smetišče zgodovine pometli časopise in revije. Jih bodo res?
Slovenska blogosfera se razvija. Med bolj ali manj anonimnimi blogerji je čedalje več v javnosti znanih ljudi, od novinarjev in režiserjev do glasbenikov in športnikov. In ker jo je v zadnjih časih pretreslo tudi nekaj aferic, je skrajni čas, da ji zopet namenim nekaj pozornosti.
Arhiv
Po avtorjih
