Vsi dobro vemo, da brezplačnega kosila ni, a vseeno vedno znova upamo, da ga bomo dočakali. Razočaranju, ogorčenju in včasih celo besu, ko se brezplačna zabava konča, se ne znamo izogniti ne glede na to, kolikokrat se nam tak dogodek v digitalnem ali resničnem svetu pripeti.
V zadnjih letih smo se dodobra naposlušali zgodb in načrtov, ki omenjajo oblak in oblačne storitve. V poslovnem in potrošniškem svetu so nas preplavile rešitve, storitve in obljube.
Otroke učimo, da je strah tisto, česar ne poznamo. In z nemotenim dostopom do spleta in ob pomoči nepregledne množice spletnih strani in aplikacij, ki nam strežejo in sporočajo informacije, neznank ni več. Se zato ničesar več ne bojimo?
Ozrimo se najprej le dvakrat deset let in še malo v preteklost in se spomnimo, kako smo programsko opremo (beri: igrice) kupovali takrat. Enostavno! Odprli smo srednje strani takrat najbolj priljubljene računalniške revije in si zbrali Jože-soft, Franci-soft ali kako drugače sumljivo neinovativno poimenovanega črnega podjetnika, pripravili seznam paketov (!) programja in zavrteli telefonsko številko. Potem smo le še nestrpno pričakovali poštarja, ki nam je v zameno za nekaj drobiža izročil kasete in že smo lahko ure in ure uživali v množici novih iger. Da je to piratiziranje in da je s tem nekaj narobe, se je nam je morda celo zdelo, a prav hudo sekiral se zaradi tega ni nihče. Da bi kdaj videl trgovino z računalniškimi igricami na južni strani Alp? Tudi ne.
Arhiv
Po avtorjih
