Ozrimo se najprej le dvakrat deset let in še malo v preteklost in se spomnimo, kako smo programsko opremo (beri: igrice) kupovali takrat. Enostavno! Odprli smo srednje strani takrat najbolj priljubljene računalniške revije in si zbrali Jože-soft, Franci-soft ali kako drugače sumljivo neinovativno poimenovanega črnega podjetnika, pripravili seznam paketov (!) programja in zavrteli telefonsko številko. Potem smo le še nestrpno pričakovali poštarja, ki nam je v zameno za nekaj drobiža izročil kasete in že smo lahko ure in ure uživali v množici novih iger. Da je to piratiziranje in da je s tem nekaj narobe, se je nam je morda celo zdelo, a prav hudo sekiral se zaradi tega ni nihče. Da bi kdaj videl trgovino z računalniškimi igricami na južni strani Alp? Tudi ne.