V spletu in na papirju!
Monitor ima, končno!, popolnoma prenovljeno stran. Je treba na to še kaj reči? V resnici, da.
Monitor ima, končno!, popolnoma prenovljeno stran. Je treba na to še kaj reči? V resnici, da.
Živimo v čudnih časih. Znane osebnosti javno razlagajo, da jim politika prisluškuje, manj znane osebnosti sprašujejo računalniške strokovnjake, ali so določeni znaki dovolj trdno jamstvo, da so nadzorovani.
V rokah držite zdaj že tradicionalno posebno številko Monitorja, ki jo naredimo za poletje, ko je nekoliko več časa za poglobljeno branje kot čez leto. Tokrat smo se posvetili "računalnikom v dnevni sobi" oz. napravam, ki so v resnici vse bolj računalniki, čeprav niso videti tako, in jih lahko vedno enostavneje povežemo s "pravimi" računalniki.
Ideja za ta uvodnik se mi je porodila ob Microsoftovi splavitvi beta različice novega Office 2010 in branju komentarja na arstechnica.org. Res - ali tale Office, pardon, Word, res še pije vodo?
Leto je naokoli in spet se moram spotakniti ob SiOL, pardon, TeleSiOL ("TeleSiol" je izraz, ki ga je skoval Tomaž Kalin, nekoč predsednik in zdaj podpredsednik nadzornega sveta Telekoma Slovenije, ko je pred dobrimi petimi leti ostro kritiziral namero takratne uprave Telekoma Slovenije, da se SIOL spet vključi v matično družbo).
Te dni se v podjetju odločamo za nakup novega strežnika. Predvsem zato, da bo na njem bolj udobno tekel poštni strežnik, konkretno Microsoftov Exchange. Cene seveda niso nizke in med debatiranjem o različnih možnostih je nekdo (pa naj ostane anonimen) navrgel - "Nov strežnik za elektronsko pošto? Zakaj ne bi raje prešli na Goole Apps?" Saj veste, "Gmail za podjetja", kjer je elektronska pošta lahko vezana na poljubno domeno in ne le na gmail.com.
Nedavno sem se zavedel, da v računalniku oz. računalnikih večinoma uporabljam le spletni brskalnik, Word, Excel in video predvajalnik, ki mi vrti filme po televiziji. Ampak večinoma pa res le brskalnik. Je torej sploh še pomembno, kateri operacijski sistem imam?
Najprej naj spomnim, da sama prodaja strojne opreme danes nikakor ni več zlata jama. To, da so marže prenizke, da bi se dalo preživeti brez res visokih prodajnih številk, je jasno že nekaj let, zato je tudi vedno manjših tovrstnih podjetij. No, "novost", najverjetneje zaradi krize, ki vse bolj pljuska tudi k nam, pa so vse pogostejši primeri opuščanja prodajnih programov, na katere večkrat naletimo v našem laboratoriju. Podjetja, ki so že dalj časa uvažala in distribuirala določeno strojno opremo, to zdaj opuščajo, očitno zaradi prenizkih prodajnih številk in nekoliko previdnejšega obnašanja. Oz. prodajne programe, ki so jih zagnale npr. konec lanskega leta, letos "držijo na čakanju". Tisti, ki ostajajo, pa prodajne programe omejujejo in se zadovoljujejo le z naročanjem po naročilu (ali pa jih širijo na programe z večjo maržo - npr. na "fancy" torbice za prenosnike, za katere so nekateri pripravljeni kar precej plačati). Slovenski splet je namreč poln spletnih trgovin in cenikov z izdelki, ki jih v resnici ni na voljo, temveč jih lahko dobimo šele po plačilu, kar smo ta mesec zelo jasno videli med zbiranjem pogonov SSD za tokratni preizkus. Računalniki (za doma) pa se tako ali tako prodajajo le še po supermarketih in redkih specializiranih trgovinah, med katerimi so po novem tudi veliki tujci (Technomarket), a to je že druga zgodba.
Obeta se nam nov, slovenski razpored tipkovnice. Niste vedeli, da do zdaj niste uporabljali "prave" slovenske tipkovnice? Jaz tudi ne.
(Spet?) bom načel res že zelo staro temo o tem, kako so nas razvijalci programske opreme navadili, da njihovi izdelki pravzaprav nikoli ne delujejo tako, kot bi morali. Novost? Iz PCjev se tako nategovanje seli povsod, ta trenutek me najbolj motijo telefoni.
Sredi devetdesetih prejšnjega stoletja je bilo, ko sta moj predhodnik na mestu odgovornega urednika in tedanji (in sedanji) strokovni urednik sklenila stavo, da bodo v desetih letih optični nosilci odmrli in jih bodo nadomestili alternativni načini izmenjave podatkov.
Slovenski trg je, to nam je vsem jasno, majhen in občutek imam, da postaja vedno manjši. Časi, ko smo se pohvalili, da se pri nas dobi vse in po isti ceni kakor v tujini, se počasi iztekajo.
Že nekaj let velja, da je danes že prav vsak računalnik dovolj hiter za prav vse. Če le ne igramo najnovejših iger in se ne gremo video montaže, še posebej HD. Zakaj potem še vedno kupujemo nove računalnike?
September je že tradicionalno mesec, ko se v računalniški (pa ne samo računalniški) industriji dogaja največ. Dopustov je konec, podjetja začnejo delati, predstavljeni so novi izdelki, nove storitve. Tudi tokrat ni nič drugače.
Video visoke ločljivosti je tu, oziroma bo ravnokar. Vsaj, če sklepamo po prodaji televizorjev, ki so vsi po vrsti HD, ravnokar pa se bo enako zgodilo tudi že s projektorji. In kamerami. In video fotoaparati. In počasi tudi s ponudniki tv signala. Kako pa se bo končalo z optičnimi nosilci za filme HD?
Se še spomnite časov, ko je bil internet nekaj novega, pri nas pravzaprav "kar nekaj", kar je izšlo iz BBSov in hkrati iz Arnesove elektronske pošte? In ko so bile spletne strani videti bolj ali manj le kot oglasni panoji za podjetje, ki je stran postavilo? No, danes so strani v spletu lahko tudi kredibilen dokument. Tako pravijo celo državne ustanove.
Berem tole številko Monitorja, ki je ravnokar pred vami, in se praskam po glavi. Je mobilno računalništvo res tako pomembno? Ali moram biti v vsakem trenutku dosegljiv, v vsakem trenutku sposoben odgovarjati na elektronsko pošto, še več, ali moram res kar sredi ulice brati PDF in popravljati Wordove dokumente? Kaj je s to mobilnostjo, da mi jo neprestano rinejo v oči, ušesa in možgane? Gre za resnično potrebo sodobne družbe ali za nekaj, kar mi poskušajo prodati, ker pač nimajo drugih idej za izboljšanje izdelkov? Težka bo, dragi moji tržniki, na tehnološki napredek mobilnih telefonov ne dam kaj dosti.
Poletje je tu, približuje se lagodno poležavanje na plaži, službene obveznosti bomo pustili za seboj, v pisarni. Ali res? Za marsikoga to najverjetneje ne bo držalo, vse preveč nas je zadnje čase takih, ki si tega ne moremo privoščiti. Dopust da, vendar s prižganim mobilcem, bolj ali manj rednim branjem elektronske pošte ali pa še celo kaj več. Težko? S pravo opremo in znanjem ne.
Tudi letošnja NT konferenca je mimo. Komentarji nanjo so bili različni, od tega, da se na njej spet vrti opazno manj denarja kot v preteklosti, do tega, da so bili slušatelji zelo angažirani in predavanj niso "špricali", kot je bilo to priljubljeno včasih.
Se še spomnite, kako je leta 1996 nastal SiOL? Skorajda kot nekakšen divji izrastek starega in okostenelega Telekoma je, z njegovo finančno močjo in vsakršno potuho, popolnoma spremenil komunikacijsko (infra)strukturo v naši deželi. Pravila si je velikokrat krojil sam, toda priznati je treba, da je bilo podjetje vedno v tehnološkem ospredju, da ne rečem, v špici. Nič več. SiOL kot pojem tehnične odličnosti umira.
Svet gre k vragu, pravijo. CO2 nas zapira v toplo gredo, ta povzroča orkane in poplave, vodostaji rek se bodo znižali. Reke, podtalnica in sploh zemlja pa so tako ali tako onesnažene, kolikor se le da. Nekaj je treba narediti. Magična beseda, ki se svetlika na koncu predora, je - "zeleno!".
Kar nekako neopazno je šla mimo nas novica o tem, da je v začetku februarja kakšna milijarda ljudi skorajda ostala brez interneta in da so bile telefonske zveze iz tujine z njimi skorajda popolnoma pretrgane. Vse zaradi dveh pretrganih optičnih podvodnih kablov. Pravzaprav so o tem bolj poročali poslovni mediji kot resno računalniški in to pravzaprav nakazuje, da so računalniške komunikacije danes vse prej kot le "računalniške".
Monitor se že od skorajda svojih prvih številk pred 17 leti drži primerjalnih preizkusov, s katerimi skuša bralcem natančno predstaviti izbrano tehnologijo, hkrati pa jim pomagati pri odločitvi o nakupu konkretnega izdelka te tehnologije. V vseh teh letih smo imeli pod rokami bolj ali manj vse, kar vsaj približno diši po računalništvu, od diskovnih krmilnikov do televizorjev LCD. In kar nekaj tehnologij in kategorij izdelkov je v tem času enostavno izumrlo.
Leto je naokrog, minilo je, kot bi mignil. No, pravzaprav bo "naokrog" 14 dni po objavi tega uvodnika, saj smo se potrudili iziti še pred finalom tokratnih decembrskih praznikov. Skratka, čas za rekapitulacijo, povzetek računalniškega dogajanja v letošnjem letu. Kaj nas je pri Monitorju najbolj motiviralo, o čem smo pisali in o čem se je v svetu IT najbolj govorilo.
Velja, da so bogate multinacionalke s svojimi milijardami vsemogočne, da lahko z dovolj veliko injekcijo denarja dosežejo karkoli, kupijo kogarkoli in se lotijo česarkoli. In nedobičkonosne projekte vzdržujejo v nedogled. Večinoma to drži, a denar kljub vsemu ni vse.
Vem, ponavljam se, toda res, Slovenija je majhna. Včasih imam občutek, da vedno manjša. In če je to koristno s socialnega vidika, ker se nas resni gospodarski tokovi (beri: "pravi" kapitalizem) še vedno nekako izogibajo, je škodljivo v marsičem drugem. Recimo prav v tem, da se nas resni gospodarski tokovi izogibajo ...
Zlata doba telekomunikacij je mimo, velikokrat slišimo. Cene predragih prodaj (T)telekomov so že davno dosegle zenit. Tudi časi za mobilne operaterje, ki so pred časom v UMTS zmetali velikanske denarje, menda niso rožnati. Pa vendar je danes pri nas videti, da so, poleg storitev, komunikacije še edini del "računalništva", v katerega industrija verjame.
Ste opazili, kako se naši mediji vse bolj "rumenizirajo"? Seveda ste, navsezadnje so najbolje prodajani dnevnik v deželi rumene Slovenske novice, da o raznih tračarskih revijah niti ne govorimo. Pa ste opazili, da se ta trend vse bolj seli tudi v internet oz. v spletne izdaje različnih medijev?
Precejšnja verjetnost je, da ste sredi junija slišali za t. i. inteligentni dom, skupni projekt podjetij Telekom, Gorenje in Goap. Precejšnja verjetnost pa je tudi, da ste na to medtem že pozabili, ko ste ugotovili, da gre le še za eno marketinško predstavitev nečesa, kar morda nekoč bo, a zdaj še ni. No, bodimo pošteni, v resnici najverjetneje ne bo nikoli.
Ste zadnje čase kaj hodili po trgovinah, v katerih prodajajo fotoaparate? Ali morda le brskali po kateri od spletnih fotografskih trgovin? Potem ste verjetno opazili, da je izbira tako velika, kakor ni bila še nikoli. Za povrhu so si mnogi fotoaparati po videzu in tehničnih značilnostih, podobni kot jajce jajcu, pa še njihove cene so velikokrat zelo podobne, če že ne kar enake. In kako naj se potem ubogi kupec v tej zmedi znajde, če se še poznavalci komaj?
Arhiv
Po kategorijah