Če bi slepo verjeli proizvajalcem mobilnih tehnologij, predvsem kitajskemu Huaweiju, bi moral biti svet ravnokar preplavljen z omrežji pete generacije. Še več, to je menda bolj kot ne nujno, saj se bo brez tega razvoj človeštva upočasnil. Pa se res tako zelo mudi?
Veselje ob spoznanju, da nas je internet popolnoma povezal in nam dal znanje vsega človeštva na doseg roke, ni trajalo dolgo. Počasi spoznavamo, da so med milijardami tistih, s katerimi smo povezani, tudi milijoni tistih, ki nimajo najboljših namenov.
Ali je sploh mogoče konkurirati podjetjem, ki delujejo na globalnem tržišču, ali pa se bomo morali tolažiti s krilatico, da je majhno v resnici lepo?
Ni še dolgo tega, kar smo o hekerjih, tistih zlobnežih, ki menda znajo prelisičiti telefonsko centralo, da jim dovoli telefonirati zastonj, pisali le strogo specializirani tehnični časopisi in revije. Danes so hekerji in hekanje nekaj tako vsakdanjega, da o njih beremo tudi v črni kroniki, sama beseda pa je pristala že v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ).
Verjetno le še najbolj naivni verjamejo, da so bistvo zadnjega spopada med ZDA in Huaweijem res varnostna tveganja, ki naj bi jih prinašala uporaba opreme tega kitajskega proizvajalca. V resnici gre za spopad ZDA in Kitajske, obstoječe in prihajajoče velesile. In seveda za ameriške volitve leta 2020.
Včasih imam občutek, da celo svetovni programski giganti ne obvladujejo več svojih gigantskih izdelkov. Popravki za Windows sproti pokvarijo, kar je bilo nedavno popravljeno, varnostne luknje pa se pojavljajo tudi v izdelkih, ki so stari že desetletja. Ali je potem čudno, da običajni uporabniki tehnologiji ne sledijo več?
Internet je zagotovo največja pridobitev zadnjega obdobja človeštva, pridobitev, ki je svet že spremenila in ga bo še – do nerazpoznavnosti. Ali je svet spremenjen zaradi interneta samega ali zato, ker se je ta »pokvaril«, pa je že drugo vprašanje.
Kitajski Huawei je nedavno postal svetovno znan, tudi tistim, ki ne kupujejo pametnih telefonov. Znan celo tistim starejšim občanom, ki shajajo z nepametnimi Nokiami za nič evrov, ki jih ponujajo operaterji. Celo moj oče je zadnjič omenil: »Aha, Huawei, to so tisti Kitajci, ki tožijo Ameriko, ne?«
V tokratni številki smo se pozabavali z Garminovo uro, ki obvlada brezstično plačevanje – v rokah sem jo imel dovolj časa, da je na tej podlagi nastal pričujoči uvodnik. Kako torej kaže pametnim uram?
Ko je neka tehnologija tako vseprisotna, da je samoumevna, postane nezanimiva. Vsi jo uporabljamo, nismo pa več navdušeni nad njo, ne zanima nas toliko, da bi o njej redno brali. Množici naprav, ki so prestopile to magično črto, se je pridružil tudi operacijski sistem – Windows.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
