Berlinski sejem zabavne elektronike

S približno četrt milijona obiskovalci je berlinski sejem zabavne elektronike IFA največji tovrstni sejem na svetu, vsaj kar se obiska tiče. In prav dober obisk je očitno lani spodbudil organizatorje, da so prekinili s tradicijo in na naslednjega ni bilo treba čakati dve leti.

Prepogosto pojavljanje na sejmih vsem sicer ni pogodu, vsaj če sklepamo po odsotnosti Sonyja in Panasonica. A čeprav elektronska velikana nista zakupila katere od dvoran berlinskega sejmišča, se tako pomembnemu dogodku vendarle nista mogla povsem izogniti. Sonyja je bilo tako mogoče videti na razstavnem prostoru združenja Blu-ray, manjši razstavni prostor pa je imel tudi Sony-Ericsson. Panasonic je imel celo precej velik razstavni prostor, a v enem od bolj odmaknjenih delov sejmišča, vanj pa so strogi varnostniki spustili samo poslovne partnerje in novinarje.

Manjkali so tudi mnogi izdelovalci fotoaparatov, s Canonom in Nikonom na čelu. Očitno so presodili, da sta dva sejma v enem mesecu preveč in prednost dali koelnski Photokini. A bodi dovolj o tistih, ki jih v Berlinu ni bilo, poglejmo raje nekaj najzanimivejših novosti.

Polna visoka ločljivost

Če je bilo lani vse v znamenju v Evropo prihajajoče televizije visoke ločljivosti in logotipa HD Ready, bi lahko letos rekli, da so bile v ospredju tri oznake – blu-ray, HD-DVD in Full HD. Poglejmo najprej slednjo. S »polno visoko ločljivostjo« neuradno označujejo naprave, ki podpirajo ločljivost 1920 x 1080 pik, in to po možnosti neprepleteno (se pravi 1080p).

Svetovno nogometno prvenstvo so na primer prenašali v televizijski ločljivosti s 1080 vrsticami in marsikateri ponosni lastnik imenitnega novega televizorja z oznako HD Ready se je šele ob tem zavedel, da z njim ne more izkoristiti vse ločljivosti, saj televizor podpira le »navadno« visoko ločljivost s 720 vrsticami. Še očitnejša bo razlika pri filmih na ploščah blu-ray in HD-DVD, ki za razliko od prepletene televizijske slike 1080i podpirajo neprepleteno 1080p. Ali, če povemo po fotografsko, večina televizorjev z oznako HD Ready ima eno samo megapiko (1366 x 768 pik), filmi na novih ploščah pa imajo dve.

Na sejmu so tako rekoč vsi veliki (recimo Sharp, Samsung, LG, Philips, Toshiba, Hitachi, JVC, Pioneer …) in tudi marsikateri manjši izdelovalec prikazoval plazemske in televizorje LCD, ki podpirajo polno visoko ločljivost. Na marsikaterem razstavnem prostoru se je bilo mogoče tudi prepričati, da je razlika še kako opazna.

S polno visoko ločljivostjo so se hvalili tudi izdelovalci projektorjev, vendar zaenkrat samo pri modelih v najvišjem cenovnem razredu. Še najcenejši bo Mitsubishijevem model HC5000, ki v trgovine prihaja oktobra in si ga bo mogoče omisliti za okrogel tolarski milijonček (če se vam to zdi veliko, na hitro omenimo, da so tekmeci v glavnem vsaj še enkrat dražji).

Bogata zgodovina

Kratica IFA (Internationale Funkausstellung) pomeni razstavo radijske tehnike in je ostanek bogate zgodovine sejma, ki je prvo uprizoritev doživel že davnega leta 1924. V svoji bogati zgodovini je sejem doživel marsikaj, omenimo pa samo dve zanimivosti - leta 1930 je imel otvoritveni govor Albert Einstein, leta 1967 pa je Willy Brandt na sejmu simbolično pritisnil na velik rdeči gumb in »vključil« barvno televizijo v Evropi.

Velik, večji, največji

Izdelovalci televizorjev se radi pohvalijo z največjim. Lani je to uspelo Samsungu s plazemskim televizorjem z diagonalo 259 cm. Letos so imeli tako velikega tudi pri LG-ju, oba pa so za par centimetrov prehiteli pri Panasonicu in ponosno predstavili trenutno največji plazemski televizor s 261 cm. Največji televizor LCD so kazali pri Philipsu, vendar so si morali pomagati s trikom, saj so 254 centimetrsko diagonalo dosegli z dvema paneloma.

3D TV

Pri Philipsu, LG-ju in Grundigu smo lahko videli televizorje oziroma monitorje s trirazsežno sliko, za katero ni treba imeti posebnih očal. Učinek je presenetljivo resničen in nedvomno bo 3D TV naslednja velika televizijska tehnologija.

HD-DVD ali blu-ray?

Visoka ločljivost, zlasti tista polna, je tesno povezana z nasledniki devedeja, ki po ameriško/japonski premieri končno prihajajo tudi na Staro celino. Za razliko od Združenih držav, kjer so Toshibini predvajalniki HD-DVD za par mesecev prehiteli Samsungove predvajalnike blu-ray, bo v Evropi Samsungov BD-P1000 prvi, in sicer oktobra. Novembra mu bo sledil prvi Toshibin predvajalnik HD-DVD (HD-E1) in decembra še drugi (HD-XE1). Pri čemer velja omeniti, da bosta Toshibina modela v primerjavi z ameriškima že nekoliko nadgrajena in drugi bo recimo podpiral ločljivost 1080p (ameriška modela podpirata samo 1080i). Še letos naj bi v evropske trgovine prišel tudi Panasonicov predvajalnik blu-ray, Philipsovega pa lahko pričakujete v začetku naslednjega leta.

Ena glavnih tem pogovorov na sejmu je bilo seveda vprašanje, komu bo uspelo. Eden od glavnih adutov tabora blu-ray je njegova večja zmogljivost (25/50 proti 15/30 gigabajtov za eno/dvoslojne plošče), vendar smo lahko na Toshibini tiskovni konferenci slišali, da se za 30 GB niso odločili po naključju, ampak ker so jim filmski studii zagotovili, da to zadošča za filme v visoki ločljivost. Poleg tega bodo že v kratkem predstavili tudi plošče HD-DVD s 45 GB.

Vsi, ki so imeli priložnost natančno primerjati oba zapisa, so si bolj ali manj enotni v oceni, da je kakovost slike pri prvih filmi na ploščah blu-ray, večji zmogljivosti navkljub, kvečjemu enaka ali v nekaterih primerih celo nekoliko skromnejša kakor pri HD-DVD. Tudi večja podpora holivudskih studiev (sedem od osmih podpira blu-ray, trije pa HD-DVD) je vsaj zaenkrat zgolj papirnata prednost, saj pogled na nekaj deset doslej izdanih filmov pokaže, da je ponudba bolj ali manj enakovredna.

Prav nič papirnata pa ni razlika v ceni. Prva Toshibina predvajalnika HD-DVD bosta na voljo za 600 in 800 evrov, medtem ko bo za Samsungovega blu-raya treba odšteti kar evrskega tisočaka, Panasonicov pa bo celo še dražji. Skratka, če vse skupaj seštejemo, bi lahko rekli, da je trenutno, kljub temu, da blu-ray podpira več izdelovalcev strojne opreme in filmov, v rahli prednosti HD-DVD.

Na uspeh enega ali drugega zapisa bo nedvomno vplivala tudi njihova razširjenost v računalniškem okolju. Pri Toshibi smo tako že lahko videli prenosnik Qosmio G30 z vgrajenim predvajalnikom HD-DVD in zunanji predvajalnik za Microsoftov igralnik Xbox 360. Pri Philipsu pa bodo predvidoma že septembra v trgovine poslali TripleWriter, računalniški pogon, ki zna snemati na plošče blu-ray, DVD in CD. Stal bo okoli 200.000 tolarjev, od rabe pa bo vsaj sprva odvračala tudi visoka cena plošč – enkratno zapisljiva enoslojna plošča blu-ray naj bi stala okoli 4000 tolarjev, prepisljiva pa okoli 5000 tolarjev (ali z drugimi besedami, cena gigabajta na plošči blu-ray bo štiri ali petkrat višja od cene gigabajta na devedeju in še enkrat dražja od gigabajta na »trdem« disku). A kaj hočemo, vsak začetek je drag.

HTPC

Ko smo že ravno pri pogonih blu-ray, omenimo še dva zanimiva »računalnika za dnevno sobo«, Philipsov Media Center MCP9480i in izdelek manj znanega hongkonškega podjetja Amex, M505-BDR, oba opremljena z zapisovalnikom blu-ray. Prvi naj bi prišel v trgovine novembra in bo stal okoli šestotisočakov, Amexov pa naj bi bil na voljo že septembra, za okoli pol milijona.

Mimogrede, na samostojne zapisovalnike blu-ray ali HD-DVD bo očitno treba še nekoliko počakati in ko smo spraševali, zakaj, se je izkazalo, da je potrebno za zapisovanje v visoki ločljivosti tako velika procesorska moč, da bi bile naprave, če to niso polnokrvni peceji, predrage.

VoIP

Čedalje pomembnejša tehnologija je internetna telefonija. LinkSys je v Berlinu predstavil svoj brezžični (wi-fi) internetni telefon WIP330. Stal naj bi krepkih 400 evrov. Precej cenejši so telefoni, ki so jih pokazali pri Philipsu in so narejeni posebej za Skype. Enostavnejši je VOIP080, ki ga s kablom USB povežemo z računalnikom in že lahko telefoniramo. Vsem, ki bi radi uporabljali Skype kar brez računalnika, je namenjen VOIP841, sestavljen iz osnovne enote, ki jo priključimo neposredno v internet, in brezžične slušalke.

Commodore se vrača

Legenda osebnega računalništva, Commodore, se vrača, tokrat v obliki večpredstavnih predvajalnikov Gravel. Žepni Gravel In Pocket ima 1 ali 2 GB vgrajenega pomnilnika, režo za kartice SD, 7 centimetrski zaslon in brezžični vmesnik wi-fi, namizni Gravel In Home pa 80 gigabajtni disk. Vzporedno bodo odprli tudi internetno glasbeno-filmsko-igričarsko trgovino CommodoreWorld, s katero bosta znali obe napravi seveda dobro sodelovati. V trgovine naj bi nova Commodorja prišla novembra, ali se bo tokrat iz vsega skupaj tudi res kaj izcimilo, pa bomo šele videli, kajti Commodore se je, z različnimi lastniki (sedanji, Yeahronimo Media Ventures, je znamenito blagovno znamko od holandskega Tulipa kupil lani) tudi v preteklih letih nekajkrat že poskusil vrniti, a so vsi poskusi žalostno propadli.

Žepni video

Televizorji po eni strani postajajo vse večji, a v modi so tudi malčki. Vse več je namreč bolj ali manj žepnih napravic, s katerimi lahko gledamo posneti video ali celo kar televizijo. Pri LG-ju so recimo predstavili prenosni telefon V9000, ki podpira »prenosni« televizijski standard T-DMB (Terrestrial Digital Multimedia Broadcast) in radijski DAB, ter skoraj enak model U900, ki podpora konkurenčni standard DVB-H (Digital Video Broadcast Handheld).

Če se vam zdi telefonski zaslonček kljub vsemu odločno premajhen za ogled televizijskih oddaj, si boste lahko omislili Samsungov prenosni televizorček s 26 centimetrskih zaslonom, ki podpira standard T-DMB.

Pri Daewooju pa so predstavili zanimiv navigacijski sistem GPS (ANK-6160), ki podpira tudi T-DMB in ga lahko uporabimo kot avtomobilski televizor. In ko smo že pri navigaciji, omenimo, da postaja čedalje bolj razširjena. Cene padajo, v modo pa prihajajo napravice, ki jih lahko vzamemo iz avtomobila in niso opremljene samo z digitalnimi zemljevidi, ampak tudi s številnimi turističnimi in drugimi informacijami.

A vrnimo se k žepnemu videu. Pri Samsungu so predstavili »fotoaparat« SDC-MS61, ki je pravzaprav tudi čisto spodobna videokamera, pa še žepni predvajalnik mp3 obenem. Zanimivo napravico so predstavili tudi pri SanDisku. V-mate je nekakšen žepni digitalni videorekorder, s katerim video v zapisu MPEG-4 posnamemo na pomnilniško kartico (SD ali MemoryStick) in ga predvajamo na prenosnem telefonu ali kakšni drugi primerni napravi z zaslonom, recimo prenosnem Playstationu PSP. V trgovine naj bi prišel oktobra, za okoli 30 tisoč tolarjev.

Mimogrede, nemška policija je kar med sejmom »vdrla« na SanDiskov razstavni prostor in jim zaplenila vse predvajalnike mp3. V Evropi ima namreč italijansko podjetje Sisvel patentne pravice za nekatere tehnologije v zvezi z zapisom mp3 (oziroma natančneje, MPEG-1, katerega zvočni del je mp3) in ker so jim pri SanDisku »pozabili« plačati licenco, so ostali brez sejemskih predvajalnikov. Pri SanDisku seveda trdijo, da tehnologija, ki jo uporabljajo, ni tista, za katero imajo pri Sisvelu patentne pravice.

V 26 velikih halah berlinskega sejmišča je razstavljalo več kot 1000 razstavljavcev in na teh dveh straneh smo lahko omenili le nekaj najzanimivejših poudarkov. Za konec zato zapišimo samo še domačo stran sejma, www.ifa-berlin.de.

Panasonic je predstavil največji plazemski televizor.

Toshibin predvajalnik HD-DVD prihaja v evropske trgovine novembra.

Mitsubishijev projektor HC5000 podpira polno visoko ločljivost.

Philips TripleWriter zapisuje na plošče blu-ray, DVD in CD.

LG-jev prenosni telefon z vgrajenim televizorjem.

Fraunhoferjev inštitut je na sejmu prikazoval številne nove tehnologije, med drugim Cinevision 2006, ob katerem tudi polna visoka ločljivost kar zbledi. S petimi projektorji predvajani video ima namreč ločljivost 5000 x 1480 pik.

Čast robotike je branila Toshiba z malim družabnim robotom Apri Alpha V3. Opremljen je s šestimi mikrofoni in zna ugotoviti, od kje prihaja zvok, kar mu omogoča, da se »pogovarja« z več osebami.

Pri Philipsu so predstavili izjemno zanimivo »igralno ploščo« Entertaible, na dotik občutljiv zaslon LCD z vgrajenimi različnimi družabnimi igrami.