Dve stvari sta gotovi: davki in smrt. Razen če ste Apple

V zadnjih tednih se je spet razplamtela debata, ali ameriške (in tudi druge multinacionalke) plačujejo davke v ustrezni višini. Debata je eskalirala do resnega obtoževanja in obstreljevanja s težkim topništvom, vrhunec pa je dosegla s sredinim pričanjem Applovega izvršnega direktorja Tima Cooka pred ameriškim Senatom. Tema je bila samo ena, in sicer Applovo (ne)plačevanje davkov. Bolje rečeno bi bilo sicer izmikanje, saj podjetje ne počne ničesar ilegalnega, je pa njihovo vedenje vsaj moralno sporno če že ne nelegitimno. Srž problema: Apple ima ogromne dobičke, samo lani so ustvarili skoraj 42 milijard dolarjev čistega dobička, hkrati pa sedijo na 147 milijardah denarja in ekvivalentov. Do sem nič narobe, a kaj ko letno plačajo piškava dva odstotka davka na dobiček, medtem ko je zvezna stopnja v ZDA 35 odstotkov. Tega ne počne le Apple; enako počenjajo vse multinacionalke, tudi Google, Microsoft in Yahoo, pa celo neračunalniške, recimo Wal-Mart. Apple so pač začeli pribijati na križ, ker so najbolj uspešni in najbolj nečimrni.

Debata pred Senatom je bila precej zanimiva, v pripravljeni izjavi pa je Cook nanizal nekaj številk in splošnih floskul o altruistični naravi podjetja. Apple v ZDA zaposluje 50.000 ljudi, še desetkrat toliko pa jih živi neposredno od njega. Hkrati podjetje omogoča zaslužke piscem aplikacij za App Store. Od vsega tega se v ameriški proračun nateče veliko davkov in Cook pravi, da je tak prispevek k dobrobitu skupnosti več kot zadosten. Hkrati je Cook še filmsko potarnal, da je Apple v bistvu žrtev zastarele davčne zakonodaje in nanizal nekaj predlogov za modernizacijo, čeprav bi ti pomenili višje efektivne davke za Apple. Kje je torej problem?

Problem so obvozi zaradi davka na dobiček, so lepo pokazali Senatorji v detajlnem poročilu. Apple ima dovršeno shemo podružnic v tujini, prek katerih dobičke kanalizira v države z nizko obdavčitvijo. Pri tem uporablja podružnice na Irskem, Nizozemskem in v karibskih davčnih oazah. Princip je zelo preprost, izvedba pa namenoma sila zamotana. V glavnem gre za to, da Apple tem podružnica odda, proda ali kako drugače v upravljanje izroči intelektualno lastnino za svoje izdelke. Vsa prodaja v tujini, ki je je že več kot v ZDA, se potem vrši prek irske podružnice, ki bi imela ogromne dobičke, a obdavčene le po 12,5-odstotni stopnji. Toda zaradi irske zakonodaje je Apple uspel ustanoviti še nekaj podjetij, ki so davčni zavezanci v davčnih oazah, čeprav so registrirane na Irskem. Prek nizozemske podružnice jim potem Apple plačuje različne račune in denar črpa v davčne oaze, kjer je davčna stopnja enaka 0 %. Rezultat so ogromni kupi denarja na računih v davčnih oazah in skoraj nič plačanega davka na dobiček v tujini. V ZDA pa podobno zagato rešujejo s pisarno v Renu v Nevadi, čeprav Apple večinoma deluje iz Kalifornije. Nevada davka na dobiček namreč nima.

Popolnoma enako počnejo tudi druga podjetja, tako da bi bilo krivično izpostavljati le Apple. Toda priznati je treba, da je Apple taktiko prignal do absurda, saj so se, recimo, kljub ogromnim kupom denarja zadolžili za 17 milijard dolarjev. Tako jim ni treba spravljati denarja iz tujine v ZDA, da bi plačali dividende, s čimer se izognejo obdavčitvi ob vrnitvi sredstev v ZDA. Hkrati pa so kuponske obresti na obveznice celó davčno priznan strošek, ki nadalje znižuje davčno osnovo. Če k temu dodamo še rekordno nizke obrestne mere, ki so omogočale zadolžitev po enoodstotni obrestni meri za krajšo ročnost, je zgodba čudovita – za Applove delničarje.

Zgodba je seveda še bistveno bolj zapletena in obsega skoraj ducat podjetij s prepletenim lastništvom, različnimi davčnimi ureditvami in medsebojnimi odnosi, ki Applu (in tudi ostalim podjetjem) omogočajo izmikanje plačilu davkov. Apple je samo lani preskočil sedem milijard dolarjev davka. Kako deluje celotna shema, kdo vse jo uporablja in kakšne rešitve so v pripravi, bomo podrobno predstavili v poletni številki revije, ki izide čez mesec dni.