ENSA@Work 2003 -- frontalni napad Hewlett Packarda
ENSA@Work je bil še pred nekaj leti dogodek, ki je bil rezerviran le za največja podjetja in tedaj še nastajajoči trg pomnilniških sistemov, s čimer si je tedanji Compaq utiral pot v podatkovne centre. Od takrat se je marsikaj spremenilo, med drugim pa je prišlo do pomembne združitve med družbama Hewlett Packard in Compaq. Toda dogodek ENSA@Work (ENSA pomeni Enterprise Network Storage Architecture) se je ohranil in močno razširil, tako da danes že lahko trdimo, da je to postal osrednji dogodek družbe Hewlett Packard na področju informacijskih rešitev za podjetja, vsaj v Evropi, če že ne na globalnem nivoju.
To dokazuje že število udeležencev, ki se je glede na lansko leto podvojilo in v kongresnem centru RAI v Amsterdamu zbralo le malo manj kot 4.000 IT strokovnjakov iz cele Evrope, pa tudi nekaterih drugih regij. Dokaz je tudi to, da se je na srečanju zbrala domala celotna garnitura vodilnih pri Hewlett Packardu, na čelu s direktorico Carly Fiorino in pomembno udeležbo iz partnerskih podjetij. Predvsem pa je pomembno to, da je ENSA@Work presegel svoje prvotne okvire in s tremi dnevi predavanj (skupno kar 240), okroglih miz in drugih dogodkov povezal celotno ponudbo družbe HP za poslovne sisteme, ki sega od pomnilniških sistemov, prek strežnikov do storitev.
ENSA@Work 2003 je za družbo HP obenem bil nekakšna odskočna deska za novo združeno podjetje, kar so podkrepili s predstavitvijo številnih pomembnih novosti. Kot, da bi želeli s tem poudariti, da je postopek združevanja s Compaqom končan, na vrsto pa prihaja agresivna tehnološka in prodajna strategija, ki naj bi odpravila vse dvome o ciljih družbe, da ostane in postane (na področjih, kjer še niso bili) številka ena na področju IT rešitev za podjetja.
Osrednja misel srečanja je bil koncept >>Adaptive Infrastucture<< ali računalniška infastruktura, ki jo lahko hitro spreminjamo in dograjujemo, pač glede na specifične potrebe podjetij. Na celotno delovanje oddelkov IT vodstva podjetij vse bolj gledajo kot na storitev, ki je dogovorjena in vrednotena na podoben način, kot nekatere stalnice v našem življenju, na primer obračun elektrike, vode ali telefonskega impulza. Poleg tega je danes potreba po hitrih spremembah, ki morajo biti hkrati tudi bolje optimizirane, kot v preteklosti.
Skladno s tem postaja tudi do neke mere vseeno, kdo je ponudnik storitev in kje se fizično nahaja. Predvidevati je mogoče, da se bomo v prihodnje vse bolj srečevali z računalniškimi centri, ki bodo geografsko porazdeljeni in narejeni iz modularnih sestavnih delov. Skratka, ključna beseda se imenuje virtualizacija (strežnikov, pomnilniških sistemov), kjer so pri Hewlett Packardu zagotovo v ospredju.
Nove Alphe
Lep primer potrjevanja dolgoročne strategije podjetja in pozornosti na zahteve kupcev je brez dvoma predstavitev nove generacije procesorjev Alpha in strežnikov AlphaServer, s čimer so jasno povedali, da se držijo doslej začrtanih poti in podpirajo kupce, ki so doslej investirali v tehnologijo Alpha. S tem naj bi najbolje preprečili pobeg strank na druge platforme, ki ga je povzročila pred nekaj leti odločitev tedanjega Compaqa, da srednjeročno opusti platformo Alpha v prid Intelovi Arhitekturi IA-64 (Itanium). Srednjeročni načrt je postal zdaj dolgoročni, še posebej zato, ker se Intelova 64-bitna arhitektura postavlja na noge bistveno počasneje, kot so predvidevali.
Novi procesor Alpha nosi oznako EV7, namesto, da bi bistveno povečevali frekvenco delovanja pa so se avtorji tokrat osredotočili na boljše komunikacijske poti do pomnilnika (krmilnik pomnilnika je zdaj v samem jedru procesorja), kar je najbrž največje ozko grlo v današnjih sistemih, še zlasti na področju procesiranja baz podatkov in drugih poslovnih sistemov. S tovrstno optimizacijo so dosegli, da nudijo najzmogljivejši novi modeli strežnikov AlphaServer tudi do desetkrat večjo pomnilniško prepustnost, kot neposredni tekmeci drugih proizvajalcev.
Nove procesorje uporabljajo vstopni model, dvoprocesorski strežnik ES47, srednji model ES80, ki podpira do 8 procesorjev, ponos družbe pa je zlasti strežnik GS1280, ki je že na voljo v različici s 16 procesorji, sredi leta bodo to število podvojili, do konca leta pa dosegli že nivo 64 procesorjev na strežnik, s čimer naj bi presegli vse tekmece. HP trdi, da so novi sistemi ob enakem številu procesorjev poleg tega od 30 do 100% zmogljivejši od dosedanjih strežnikov AlphaServer, kar je pomembno za obstoječe kupce, še posebej zato, ker z njimi še naprej podpirajo sisteme OpenVMS in Tru64 Unix.
Dolgoročno podporo naj bi zagotovili tudi z naslednjo generacijo procesorjev Alpha, modeli EV79, ki bodo po sedanjih načrtih prišli na vrsto v letu 2004. Na prvi pogled je videti vse super, vendar pogovori z avtorji sistemov, ki so bili prisotni na srečanju, prikazujejo nekoliko drugačno luč. Vsi se namreč zavedajo, da se kljub vsemu platforma Alpha postopoma ukinja, kar je najbolj vidno v temu, da je veliko število inženirjev, ki so delali na jedru procesorja, že prešlo k družbi Intel, kjer nadaljujejo z razvojem naslednjih generacij Itaniuma. Mnogim v ekipi je žal, saj menijo, da bi imeli s platformo Alpha še marsikaj za povedati.
SMP in strežniške rezine
Zanimivo, da ob temu Hewlett Packard na srečanju ENSA@Work ni prikazal nobene novosti z Itaniumi, kar pa naj bi se zgodilo že v prvi polovici letošnjega leta. Zato pa so prikazali kar nekaj zanimivih novosti na področju strežnikov z 32-bitno Intelovo arhitekturo. Prva zanimivost je brez dvoma nov strežnik ProLiant DL760 G2, ki prinaša številne inovacije. Gre za 8-procesorski strežnik, ki uporablja povsem nov HP-jev nabor F8, ki zagotavlja pravo simetrično SMP delovanje in ne uporablja bližnjic (Numa,...), kot dosedanje rešitve tekmecev. Avtorji trdijo, da se to kože zlasti v boljšemu izkoristku in večji združljivosti s programsko opremo.
DL760 G2 prinaša še eno zanimivo novost - pomnilnik je organiziran v pomnilniškem polju RAID4 (podobno, kar srečamo pri diskih). Pomnilnik se namreč nahaja v petih posebnih, z zunanje strani dostopnih modulih, od katerih vsak podpira vročo zamenjavo in celo dodajanje pomnilnika (slednje šele ob prihodu okolja Windows 2003 Server). Štirje moduli zagotavljajo prostor za tja do 64 GB pomnilnika, peti pa služi za redundanco in omogoča, da enega od preostalih štirih zamenjamo med delovanjem sistema. Pri HP-ju trdijo, da zaradi novega nabora F8 algoritem RAID4 v ničemer ne upočasnjuje dostopa do pomnilnika, kar priča tudi novi rekord na testu TPC-C, ki ga je dosegel strežnik. Ob tem modulu, ki v strežniški omari zavzame višino 7U so pri HP-ju predstavili tudi nekoliko tanjši model (4U) z oznako ProLiant DL740, ki prav tako podpira do osem procesorjev Xeon MP, sistemski nabor F8, le da so pomnilniški moduli v tem primeru dostopni le iz notranjosti.
Druga velika novost v družini strežnikov so modeli ProLiant BL40p, prve štiriprocesorske strežniške rezine na trgu. Po tem, ko so bili pri HP-ju (oziroma Compaqu) prvi z največjo gostoto procesorjev na omaro (rezine BL10e, do 288 strežnikov na omaro), so torej tokrat naredili naslednji korak naprej in kupcem ponudili rešitev, ki koncept modularnosti in vroče izmenljivosti prinaša tudi na področje zmogljivejših sistemov. Ob tem so predstavili tudi svoje prve dvoprocesorske rezine ProLiant BL20p, s čimer utrjujejo svoj vodilni tržni položaj na tem novem strežniškem področju. Na območju zahodne Evrope imajo tako zavidanja vreden 60-odsotni tržni delež.
Nove strežniške rezine so namenjene predvsem zahtevnejšim okoljem, kot je delo z bazami podatkov, pri čemer ohranjajo nekatere prednosti koncepta strežniških rezin, kot je večja modularnost in lažja priključitev na omrežno in pomnilniško infrastrukturo. Strežniki namreč uporabljajo skupno napajalno in povezovalno infrastrukturo (backplane), med drugim pa poleg omrežnih povezav danes tudi priključke za omrežja SAN. Kljub temu pri štriprocesorskih rezinah le s težavo govorimo o večji gostoti, saj lahko na eno polico postavimo le dva strežnika višine 4U, skupno pa v celotni omari le 12 takih sistemov, kar pa je večinoma še vedno nekaj več kot prvi standardnih vgradnih strežnikih. Dvoproecorski strežniku BL20p so precej bolj modularni - v omaro višine 42U jih lahko spravimo do 48.
Sicer pa pri HP-ju močno verjamejo, da bodo strežniške rezine v bodoče igrale vse pomembnejšo vlogo. Modularnost, preprosta namestitev in redundanca sta idealna za okolja, kjer na računalniško obdelavo vse bolj gledamo kot na storitev (utility). Po besedah razvojne ekipe, naj bi strežniške rezine že čez dve leti predstavljale okoli 20 do 25% celotnega prometa s strežniki, veliko rezerv pa vidijo zlasti na področju manjših strežnikov, ker bodo že v kratkem cenovno ugodnejših od standardnih strežnikov in to že pri razmeroma majhnem številu rezin (tam okoli 4 do 5). Z dopolnitvami za povezovanje v omrežja SAN in naprave NAS (tudi prek protokola iSCSI) ob vsem tem dopolnjujejo vizijo sodobnega procesnega centra, ki ga gradimo na zahtevo.
SAN in NAS
Na srečanju ENSA@Work 2003 je bilo kar nekaj pomembnih novosti s področja strežniških in pomnilniških omrežij SAN. V ta namen so pri Hewlett Packardu zgradili tudi največje omrežje SAN na svetu, ki je na razstavnem prostoru povezovalo različne sisteme s skupno več kot 1000 podatkovnimi vrati. S tem so najbolje dokazali, da omejitev za omrežja SAN ni, pa tudi to, da se lahko s svojo ponudbo kosajo s potrebami največjih strank.
Pomemben izdelek na tem področju je HP OpenView Continuous Access Storage Appliance (CASA), v bistvu namenski strežnik v okviru palet izdelkov HP VersaStor, ki zna povezovati med sabo v omrežjih SAN pomnilniške izdelke različnih proizvajalcev. Na razstavnem prostoru smo lahko tako videli primer povezave, kjer so v istem omrežju delovali izdelki družb HP, EMC in drugih, skupno 15 različnih platform, kar je pomemben na področju konsolidaciji in virtualizacije pomnilniških sistemov.
Hewlett Packard je le nekaj dni pred konferenco obnovil in poglobil sodelovanje z družbo Brocade, vodilnim proizvajalcem optičnih stikal za omrežja SAN. S pomočjo njihove nove platforme Silkwom Fabric Application Platform, ki so jo pridobili z nedavnim prevzemom družbe Rhapsody Networks, si lahko nadejamo nova, precej bolj >>pametna<< SAN stikala, ki omogočajo programsko nastavitev prometa, do mere, da lahko že govorimo o nekakšnih SAN usmerjevalnikih. Nova stikala, ki bodo na voljo v drugi polovici leta, bodo s pridom uporabili zlasti v izdelkih, kot je zgoraj omenjena CASA. Platforma Rhapsody sicer podpira različna omrežja (med drugim Fibre Channel in TCP/IP) in pomnilniške platforme, kar odpira povsem nove možnosti pri izgradnji omrežij SAN, zlasti na področju nadgradljivosti in varnosti, kar je bilo doslej razmeroma težko in drago narediti.
Na konferenci ENSA@Work je bilo predstavljenih tudi nekaj novih pomnilniških sistemov, kot je HP StorageWorks Virtual Array 7110 (va7110), ki z uporabo 146 GB diskov omogoča skupno razširljivost do 6,5 TB ob dvakrat večji prepustnosti kot predhodniki. Novost je tudi HP StorageWorks Director 2/140, stikalo za velika SAN omrežja, ki nudi kar 140 optičnih priključkov ob hkratni zagotovitvi ustrezne prepustnosti. Za mala omrežja SAN pa je na voljo StorageWorks Edge Switch 2/24, ki podpira prenos s hitrostjo 2 Gb/s in 8,16 ali 24 optičnih priključkov.
Pri Hewlett Packardu so dejavni tudi na področju pomnilniških sistemov NAS, kjer so prav na konferenci sklenili nov sporazum z družbo Microsoft. Ta predstavlja podlago za nastanek nove generacije pomnilniških sistemov NAS, ki bodo temeljili na Microsoftovi strežniški tehnologiji Windows 2003 Server SAK (Server Appliance Kit). Mimogrede so na razstavnem prostoru prvič javno prikazali implementacijo diskovnih slik Volume Shadow Copy, ki ga bo prinesel prihod strežnika Windows 2003 Server. Tudi sicer so pri HP-ju zelo aktivni pri združevanju sistemov SAN in NAS, med drugim tudi z aktivno podporo za protokol iSCSI. Videli smo lahko prve naprave s to podporo, čeprav so glede tega pri Hewlett Pakckardu previdni - kot kaže čas za to tehnologijo šele prihaja, ni pa še povsem tu, zlati kar se tiče stabilnosti in združljivosti.
Ob vsem skupaj ne smemo pozabiti tudi na programsko opremo, saj pomemben del strategije za virtualizacijo sistemov predstavljajo predvsem orodja za učinkovito nadzorovanje takih rešitev. Pri HP-ju so vse skupaj združili pod pokrov s skupnim imenom OpenView, ki se iz prvotnega orodja za nadzor omrežne opreme in omrežij vse bolj spreminja v izdelek za nadzor vsega, kar sestavlja sodobne podatkovne centre. Menda se izdelki OpenView odlično prodajajo, še posebej pa si želijo svoj položaj okrepiti v Evropi.
Hewlett Packard namerava torej z novimi izdelki frontalno napasti tekmece in ohraniti ali povečati 34-odstotni tržni delež, ki ga imajo v zahodni Evropi na področju omrežnih pomnilniških sistemov. Z raznimi aktivnostmi nameravajo okrepiti položaj v celotni regiji EMEA (Evropa, Srednji Vzhod, Afrika), kjer so že lani ustvarili na tem področju za 1,5 milijarde dolarjev prometa in skupno dostavili za 50 petabajtov pomnilniških sistemov. Seveda pa bodo pri vsem skupaj zadnjo besedo imeli kupci. Kje še imajo rezerve? Zagotovo na področju storitev, toda tu svoj položaj pospešeno krepijo.