Hibridni trdi diski: 8 GB flasha je dovolj

Hibridni diski (SSHD), ki pod enim pokrovom združujejo tako klasičen magnetni trdi disk večje kapacitete kot tudi nekaj (deset)gigabajtni SSD, niso nič novega. Še vedno pa ostaja neznanka, koliko gigabajtov NAND-flasha je sploh smiselno stlačiti v takšen hibridni disk. Nove analize Seagata kažejo, da zadostuje že pičlih osem gigabajtov.

Seveda bi največ pridobili, če bi bil kar celoten disk iz NAND-flasha, a vlogo tod igra cena, saj zanj še vedno znaša okoli evra za gigabajt. Za sistemske diske je to sprejemljivo, za domače skladovnice podatkov pa ne. Pri slednjih hitrosti pravzaprav spoh ne pogrešamo preveč. In tako hibridi pravzaprav rešujejo tiste z najtanjšimi žepi, ki se ne morejo privoščiti niti 120 GB SSD-ja za sistem, bi si pa vseeno želeli uživati v primerljivi hitrosti. Logika je zelo preprosta – večine podatkov z diska ne preberemo vsak dan, zato lahko pameten algoritem, ki najpogosteje uporabljane datoteke shrani v SSD, preostanek pa pusti na klasičnem delu, pri vsakdanjem delu da občutek, kot da je celoten disk hiter kakor SSD.

Koliko je torej dovolj? Znano je empirično pravilo 80/20, ki nima zveze z diski: 80 odstotkov časa zapravimo z 20 odstotki stvari in izpeljanke iz njega. Raziskava, ki so jo ta teden predstavili v Londonu, je pokazala, da tipični poslovni uporabnik dnevno prebere 9,6 GB unikatnih podatkov. Že 2,11 GB velik SSD bi povzročil, da sistem v 95 odstotkih bere z njega, pri 8 GB pa je ta delež skoraj stoodstoten. Seveda opazujemo povprečnega uporabnika, ne pa intenzivnega dela z urejanjem slik ali montiranja videa. In zato je Seagate tudi novo serijo SSHD-jev s kapacitetami do 4 TB, ki jih bodo predstavili prihodnje četrtletje, ostrigel na 8 GB SSD-ja. Western Digital pa je, recimo, letos predstavil serijo WD Black, ki ima 8, 16 in 24 GB velike SSD-je. Seagate in Toshiba se še držita standarda 8 GB.

Seagate je celo tako prepričan v to formulo, da so že pred časom napovedali konec proizvodnje diskov s 7200 obrati na minuto za prenosnike. Pravijo, da je prihodnost v SSHD-jih, ki stanejo le 20-25 odstotkov več od primerljivega klasičnega trdega diska. Povečevanje hitrosti vrtenja nima smisla, saj prinaša le povišanje porabe in več hrupa, hitrost pa ni toliko višja, da bi to odtehtala. Poleg tega pa imajo SSHD-ji še eno prednost: v njih se takoj odrazi vsakršni napredek tako pri razvoju klasičnih diskov kakor tudi SSD-jev. Na področju prvih pričakujemo povečanje kapacitet z novimi tehnikami zapisa (Shingle Magnetic Recording in Heat-Assisted Magnetic Recording), SSD-ji pa so še sorazmerno mlada tehnologija z nenehnimi izboljšavami.

Ali to pomeni, da se prehod na izključno SSD-je ne bo zgodil? S padanjem cene se neizgobno bo. Verjetno pa bodo še lep čas dražji od klasičnih trdih diskov, zato njihova uporaba v vseh primerih ne bo smotrna (pa tudi sicer o dolgoročni zanesljivosti še ne moremo govoriti, medtem ko so trdi diski tu že skoraj pol stoletja). In hibridni diski? Če  se bo zgodil preboj, ki bo bistveno znižal ceno SSD-jev, bodo hibridni diski odleteli na smetišče zgodovine s svetlobno hitrostjo. Sicer se bo to zgodilo nekoliko počasneje.