Kaj, če kitajska pripre pipico?
Četudi bi vso proizvodnjo elektronike ta hip preselili na Zahod, bi bili še vedno močno odvisni od Kitajske. Praktično vsak čip in vsako vezje potrebuje manjše količine redkih zemelj. Te redke elemente, gre za skupino 17 elementov, proizvaja v glavnem Kitajska, ki je začela razmišljati o omejitvi izvoza.
Redke zemlje so tako poimenovane, ker je težko najti najdišča, kjer bi jih bilo dovolj za ekonomično izkoriščanje. Sprva so jih pridobivali večinoma v ZDA, od druge polovice 90. let pa je Kitajska dominanten igralec, ki pridobi skoraj 80 odstotkov vseh redkih zemelj na svetu. Brez njih ni magnetov, čipov, pomnilnikov itd. To pa pomeni, da ni pametnih telefonov in letalonosilk, ter seveda vsega vmes. In Kitajska to zelo dobro ve.
Ko so začeli lani v ZDA na Kitajsko pritiskati in njenim podjetjem omejevati dostop do ameriške tehnologije, zaradi česar Huawei na primer nima več Googlovih storitev na novih telefonih, je Kitajska začela udrihati nazaj. Ena izmed možnosti je tudi omejitev izvoza redkih zemelj, ki so jo tamkajšnje oblasti začele resno preigravati. Domača podjetja so že zaprosili za ocene, kako bi to vplivalo na zahodna podjetja.
Uradna kitajska razlaga se nanaša na vojaško tehnologijo. V tipičnem reaktivcu je nekaj sto kilogramov redkih zemelj, zato bi omejitve izvoza resno ohromile ameriško vojaško proizvodnjo. Kitajska zato razmišlja o uvedbi izvoznih kvot in uvrstitvi na seznam strateško pomembnih dobrin, za izvoz katerih so potrebne licence. Pričakovati je, da vojaški dobavitelji teh ne bodo dobili.
Vseeno pa mora Kitajska paziti. Še ne tako dolgo nazaj, pred 25 leti, je bila manjšinski igralec. Ker so bile njihove redke kovine toliko cenejše in predvsem ker so se drugod otepali umazanega pridobivanja, so počasi zavladali na trgu. A če bodo omejitve izvoza hude, bodo proizvajalci elektronike poiskali druge dobavitelje, saj bodo spet rentabilni drugi viri. Kitajski bi se zato to lahko vrnilo kakor bumerang.
