Od kod prihajajo bitcoini?

Večkrat smo že pisali o bitcoinih, sedaj pa poglejmo, od kod bitcoini pridejo. Načeloma je vsem jasno, da jih lahko narudarimo, a vendarle - kdo in kako to počne? Domači uporabniki že zdavnaj ne več, ker se preprosto ne izplača. Rudarjenje se je preselilo v specializirane farme, kot je tale na Islandiji.

Čeprav je vrednost bitcoina izjemno narasla, se ga doma ne izplača rudariti. Kaj pa je sploh rudarjenje? Ker je bitcoin javna in decentralizirana valuta, se vse transakcije v zadnjem časovnem obdobju zapišejo v blok, ki vsebuje tudi zgoščeno vrednost (hash) prejšnjega veljavnega bloka in naključno število (nonce). Bistvo je uganiti takšen nonce, da je zgoščena vrednost novega bloka, izračunana po algoritmu SHA-256, manjša od prednastavljene vrednosti. Ker je računanje zgoščene vrednosti primer operacije, ki je enostavna in hitra v eno smer (računanje vrednosti), a praktično neobrnljiva v drugo smer (operacija ni bijekcija, hkrati pa je primer kaotičnega sistema, ki je ekstremno občutljiv na začetne pogoje), je edina možnost ugibanje. Izračunati je treba zgoščeno vrednost za veliko vrednosti nonce, da uspešno zgeneriramo blok z dovolj nizkim hashem. Če nam to uspe, smo nagrajeni s 25 bitcoini.

Vemo, da je število bitcoinov navzgor omejeno na 21 milijonov. Za to je poskrbljeno na dva načina. Prvič, ko se narudari dovolj bitcoinov, se nagrada razpolovi. To se zgodi vsake štiri leta, nazadnje novembra lani. Štiri leta pozneje bo nagrada prepolovljena na 12,5 bitcoina. Ker pa računska moč po svetu raste – tako zaradi razvoja strojne opreme kot tudi vedno večjega zanimanja za bitcoine – se ustrezno zvišuje tudi težavnost. V povprečju mora biti nov blok narudarjen vsakih 10 minut in če se ta čas skrajša, se težavnost dvigne, sicer pa zmanjša. In tako imamo stabilen sistem, ko vsakih 10 minut dobimo nov blok, vsakih 210.000 blokov (točno 4 leta!) pa se nagrada za potrjen blok razpolovi. In ta geometrična vrsta bo dala 21 milijonov bitcoinov.

To nas pripelje do naslednjega problema. Bolj kot je bitcoin popularen, manj se ga izplača rudariti, ker to počne čedalje več ljudi, kar težavnost dvigne v stratosfero. Včasih se je to počelo z navadnimi procesorji. Potem je postalo to nesmiselno in so prestopili na računanje z grafičnimi karticami, danes pa se ne izplača niti to. Kdor želi rudariti bitcoine, mora imeti namensko strojno opremo, ki je posebej optimizirana samo za izračunavanje funkcije SHA-256. Gre za naprave z ASIC-čipi, ki pa jih je ta hip zaradi visokega povpraševanja izjemno težko dobiti, čakalne dobe pa so slabše kot v slovenskih bolnišnicah.

Če takšno škatlo imamo, se lahko pridružimo skupini (pool), ki rudari skupaj in vse dobljene bitcoine razdeli članom glede na njihovo prispevano računsko moč, ali pa rudarimo sami. V slednjem primeru imamo več možnosti, da nam ne uspe, ker nas slej ali prej kdo prehiti, a je potencialna nagrada pač večja (celoten blok). Statistika in to.

Zadnji današnji postanek pa je obljubljena Islandija. Rudarjenje bitcoinov se večinoma ne izplača, ker je začetna investicija visoka, elektrika pa celo dražja od dobitka bitcoinov. Ni pa to povsod tako. Na Islandiji je elektrika poceni (geotermalna energija!), hlajenje pa zaradi mrzlega zraka ni problem. In tako so podjetni Angleži tam postavili računalniško farmo, ki dneve in noči računa SHA-256 ter rudari bitcoine. Projekt za zdaj nosi dobiček, ker so bitcoini dragi, ker je elektrika tam poceni in ker računsko moč (pre)drago prodajajo zainteresiranim kupcem. A v resnici vse skupaj ni nič drugega kot dolgoročna stava, da bo bitcoin ostal nekaj vreden. Tega pa ne ve nihče. Zagotovo pa z njim ne glede na prihodnost in tržna nihanja služijo dvoji: borze s provizijami in prodajalci računske moči ali ASIC-čipov.

http://dealbook.nytimes.com/2013/12/21/into-the-bitcoin-mines/