PC-jevih 20 svečic
Uredniki tednika Time so leta 1983 sprejeli dokaj nenavadno odločitev. Javnost je pričakovala, da bo prestižni naziv >>mož leta<< pripadel ministrski predsednici Margaret Thatcher, ki je leto poprej s svojo železno odločnostjo >>rešila<< Falklandske otoke, šušljalo se je še o nekaterih drugih kandidatih, le malokdo pa je pričakoval, da bodo - kot >>stroj leta<< 1982 - izbrali osebni računalnik. Največ zaslug za to gre gotovo podjetju IBM, ki je 12. avgusta leta 1981, pred 20 leti torej, predstavilo prvi IBM PC in s tem začelo, milo rečeno, revolucijo.
Modre odločitve modrega velikana
Izvirni IBM PC iz leta 1981 ni bil prvi osebni računalnik. Po prepričanju večine ta čast pripada računalniku Altair 8800, ki so ga prvič predstavili leta 1975. Res je, namenjen je bil posameznikom, drži tudi, da je bil to prvi tržno dokaj zanimiv osebni računalnik, a kot večina drugih modelov na trgu za običajnega smrtnika ni bil uporaben. Obdobje med leti 1975-81 je bilo precej burno, saj se je na trgu pojavilo veliko število med seboj povsem različnih strojev, katerih očetje so upali, da jim je končno uspelo vzpostaviti pravo razmerje med močjo, ceno in uporabnostjo. Med vidnejšimi tekmeci je bil tudi Apple z računalnikom Apple II, ki je leta 1977 postal prvi komercialno uspešen osebni računalnik.
Novi veter na področju računalništva so seveda začutili tudi pri >>velikem modrem<< - podjetju IBM, ki je veljalo za največjega izdelovalca računalnikov na svetu. A ne osebnih, pač pa okornih naprav, ki so jih nameščali v inštitute, državne ustanove in nekatera največja podjetja. Vsekakor niso bili vajeni hitrih in tveganih poslovnih odločitev, še manj pa neizprosne logike širokega trga. William C. Lowe, takratni direktor IBM-ovega laboratorija za manjše sisteme, je julija leta 1980 vodilnim možem IBM-a predlagal, da tudi oni vstopijo na trg osebnih računalnikov, obenem pa jih je tudi opozoril, da tega ne bodo zmogli v skladu s svojo tradicionalno poslovno logiko, ki je med drugim narekovala tudi to, da vse sestavne dele za računalnike izdelujejo sami. Razumljivo je, da so bili nekateri člani uprave do predloga precej nezaupljivi, saj so menili, da ugledni IBM na trgu >>igrač za odrasle<< nima kaj iskati. Na koncu so se vendarle zedinili in Lowu naročili, naj zbere skupino 12 strokovnjakov in izdela prototip.
Avgust in september leta 1980 sta bila za nadaljnji razvoj osebnega računalništva ključna, saj je Lowova skupina (projekt so poimenovali Chess) sprejela vrsto pomembnih odločitev, med njimi tudi tri >>zmagovalne<<, ki so v veliki večini botrovale kasnejšemu uspehu.
Prva. Nastajajoči trg se je >>vrtel<< že zelo hitro, zato pri IBM-u niso imeli dovolj časa, da bi strojne dele in programsko opremo za računalnik razvili sami. Odločili so se, da računalnik raje sestavijo iz že obstoječe opreme drugih izdelovalcev. S tem so ujeli tekmece in - kar je najpomembnejše - zasnovali so računalnik z odprto zasnovo (open architecture), ki je omogočila modularnost, hiter razvoj, pa tudi nesluteno raznolikost.
Druga. Tudi ljudje, ki so skrbeli za trženje, so vedeli, da je nastopil čas za spremembe. Prvič v zgodovini podjetja so se namreč odločili, da bodo svoje izdelke prodajali tudi prek zunanjih posrednikov in ne le prek lastne distribucijske mreže.
Tretja. Pri IBM so bili edini, ki so se odločili razkriti prav vse tehnične podrobnosti svojega računalnika. Marsikdo je prepričan, da izvirni IBM-ov priročnik še danes velja za najboljšo tehnično dokumentacijo vseh časov. S tem so številne neodvisne razvijalce programske in strojne opreme vzpodbudili, da razvijajo nove rešitve za že obstoječo zasnovo.
Prvi
Prvi IBM PC - z oznako PC danes imenujemo računalnike, združljive s takratno IBM-ovo zasnovo, ne pa tudi vseh osebnih računalnikov - je bil opremljen s 4,77 MHz Intelovim procesorjem 8088. Zanimivo je, da so najprej računali na močnejši procesor z oznako 8086, vendar je prevladalo mnenje, da bo računalnik premočan in preveč konkurenčen z IBM-ovimi velikimi (mainframe) računalniki. 8088 je bil sicer 16-bitni procesor, a je imel le 8-bitno vodilo. Prve različice so imele 16 KB pomnilnik (razširljiv na 64 KB). Grafičnih zmogljivosti računalnik ni imel, na 12-palčnem enobarvnem zaslonu so se prikazovali le alfanumerični znaki (pozneje je bil na voljo dodatni grafični pretvornik). Tudi diska še ni bilo in prvi >>PC pionirji<< so se morali zadovoljiti s 5,25-palčnimi 160 KB disketami. V osnovni različici ni bilo ne vzporednih, ne zaporednih vrat, kar pomeni, da razen tipkovnice ni bilo mogoče priključiti ničesar.
Prvi IBM PC še zdaleč ni bil popoln stroj. Prav lahko bi se bilo zgodilo, da bi neslavno končal, če njegova odprta zasnova zunanjim razvijalcem ne bi omogočila, da to ali ono stvar >>popravijo<<. Že v prvih mesecih po začetku prodaje so se na trgu pojavili prvi dodatki - grafični vmesniki, kartice z dodatnim pomnilnikom, kmalu pa tudi kartice z razširitvenimi vrati, na katere je bilo moč priključiti, na primer, Epsonov matrični tiskalnik. Podobno se je godilo tudi s programsko opremo - če česa ni omogočala, so to popravili neodvisni programerji. Eden izmed njih je bil tudi Peter Norton, ki je leta 1982 izdal prvo različico slovitih Norton Utilities. PC je tako živel naprej; in to ne slabo, saj so od 12. avgusta 1981 do konca leta prodali kar 35.000 računalnikov.
>>Ubijalski program<<
Vse tja do konca leta 1983, ko se je na trgu pojavil IBM XT (10 MB disk in 256 KB pomnilnik), pa PC kljub dobri prodaji ni povsem zaživel. Programske opreme je bilo sicer precej, a med njo ni bilo tako imenovanega >>ubijalskega programa<< (killer application), programa s tako dobro zasnovo (in seveda izvedbo), da mnogi računalnik kupijo samo zaradi njega. Microsoft je bil že od samega začetka glavni razvijalec programske opreme za IBM PC. Z IBM-om so se najprej dogovorili za prirejeno različico programskega jezika basic, pozneje pa sta jim Bill Bates in Paul Allen ponudila še operacijski sistem. Nastal je PC-DOS, ki ga je Microsoft pozneje preimenoval v MS-DOS, in se kmalu prijel kot edini pomembnejši standard. Seveda pa DOS in basic nista bila dovolj. Urejevalniki besedil so bili solidno zastopani, na voljo je bilo tudi nekaj bolj ali manj specializiranih računovodskih programov, resnega univerzalnega programa za poslovno rabo pa ne. Na pravem mestu v pravem času se je takrat znašel Mitch Kapor, ki je pred tem sodeloval pri razvoju elektronske preglednice VisiCalc za računalnik Apple II. Ustanovil je podjetje Lotus Development Corp. in izdelal program Lotus 1-2-3. Z njim je postal PC resnično uporaben ne le za navdušence, temveč tudi za računalniško manj izobražene poslovneže. Piko na i je postavilo še podjetje Ashton-Tate s podatkovno zbirko dBASE II, prišli so WordStar, WordPerfect ... Leta 1983 so vse večje programerske hiše že pisale programe za PC, mnoge izključno zanj.
Kloni
Zveni kot paradoks, a je res - IBM se mora za uspeh zahvaliti dejstvu, da so se pravzaprav že na samem začetku odrekli ekskluzivni pravici do prodaje svoje zasnove. Tekmeci so kaj hitro ugotovili, da jim modularna zasnova dopušča še kaj več od izdelovanja razširitvenih kartic. Lotili so se zatorej kar celotnega računalnika in ga oglaševali z domislicami, kakršna je na primer >>to je IBM-PC, le boljši<<. Pionirji na tem področju so bili DEC s PC klonom Rainbow, ki je bil združljiv tako z Intelovo zasnovo 8088 kakor tudi s programi za procesor Z80 (ZX Spectrum), AT&T z računalnikom 6300, pozneje pa tudi Texas Instruments z računalnikom Professional, ki je omogočal boljšo grafiko. Vsi našteti poizkusi so propadli, saj računalniki niso bili povsem združljivi z IBM-ovim originalom in zato niso poganjali prav vseh programov.
To so popravili trije bivši vodilni uslužbenci podjetja Texas Instruments, ko so ustanovili podjetje Compaq Computer Corp. Novo nastalo podjetje se je na trg PC klonov vključilo marca 1983, ko so predstavili prvi prenosni(!) >>pravi<< PC klon (IBM še ni imel svojega modela), kmalu zatem pa še namizni računalnik. Svoj primat na trgu klonov so zakoličili leta 1986, ko so začeli pred IBM-om prodajati PC s procesorjem 386.
Po letu 1984 PC kloni niso več veljali za nezanesljive nadomestke, temveč so postali standard te industrijske panoge.
Okna
Z DOS-ovo ukazno vrstico je bilo sicer moč postoriti precej, vseeno pa je bila potreba po grafičnem uporabniškem vmesniku (GUI) z vsakim dnem bolj očitna. Prvi okenski vmesnik je leta 1984 predstavil Apple; kupec je dobil vse - ikone, prekrivajoča se okna, večopravilnost, računalniško miško ... A uporabniki PC-jev so čakali, kajti pri Applu novega operacijskega sistema niso priredili za računalnike PC. Zanj ni bilo napisanih dovolj programov, ni bil nadgradljiv ... Applovemu poskusu je sledil prvi grafični vmesnik za PC TopView, ki je prikazoval le alfanumerične znake, a omogočal prekrivajoča okna in večopravilnost. Tudi ta poskus je kmalu neslavno propadel zaradi podobnih problemov.
Tudi pri Microsoftu so pripravljali svojo grafično rešitev; z veliko razliko - odločili so se, da bodo ohranili združljivost >>za nazaj<<, z drugimi besedami - uporabnikom Microsoftovih oken ni bilo treba kupiti novega računalnika, pa tudi vsa obstoječa programska oprema je povsem lepo delovala. Windows 1.0 je ugledal luč sveta leta 1985.
Grafične operacijske sisteme so razvijali naprej, vendar so uporabniki vse do leta 1990 vztrajali na dobrem starem DOS-u. Šele različica Windows 3.0 je pomenila takšen korak naprej, da so zanjo priredili pomembnejše programe, prednosti pa so opazili tudi uporabniki.
Del (predvsem poslovnih) uporabnikov si je pridobil tudi IBM-ov in Microsoftov operacijski sitem OS/2 (prva različica1987) - bil je pravi operacijski sistem (brez DOS-ove pomoči), precej stabilen, robusten, a ne preveč fleksibilen. IBM in Microsoft sta kasneje sodelovanje prekinila, slednji je svoje moči usmeril v družino NT, OS/2 je doživel še nekaj različic, a kmalu izgubil vojno.
Med operacijskimi sistemi za PC gre omeniti še Linux - tega je leta 1991 napisal finski študent, odslej pa je v javni lasti in ga razvijajo programerji z vsega sveta.