SSD-ji nekoliko zanesljivejši od diskov

Ena izmed večnih dilem pri odločanju med SSD-ji in klasičnimi diski je njihova zanesljivost. Pri hitrosti, ceni in kapaciteti je zelo jasno, kdo v kateri kategoriji zmaga, precej drugače pa je tu.

Marsikdo je mnenja, da imajo SSD-ji manj možnosti, da se pokvarijo, ker nimajo gibljivih delov. To je deloma res, saj jim tresljaji in padci nikakor ne škodijo v tolikšni meri kot navadnim diskom. A to ne pove popolnoma nič o napakah in odpovedih, ki so posledica drugih dejavnikov, ne mehanskih poškodb. So tam SSD-ji tudi boljši?

SSD-ji imajo dva velika problema. Prvič, po navadi ne dajo nobenega znaka, da se jim rok uporabe izteka. Diski mnogokrat postanejo počasnejši, nekaterih sektorjev nočejo prebrati, povzročajo čudne zvoke, se ob kakšnem zagonu nevidni ipd. Vse to daje slutiti, da jih bo kmalu pobralo in da je res skrajni čas za izdelavo kopije podatkov. SSD-ji niso niti podobni. Nekega dne jih enostavno ni več mogoče zaznati. Tema. In če imamo na njih pomembne podatke, se bomo precej razjokali ob dejstvu, da je reševanje teh podatkov s SSD-jev bistveno dražje in manj uspešno (o tem smo pisali v zadnji številki).

Potem je tu še iztrošenost celic, ki omejuje kumulativno količino zapisanih podatkov na SSD. Vsaka celica ima zgornjo mejo, kolikokrat lahko spremeni svojo vsebino (nekaj tisočkrat), in ker ima SSD izravnavo zapisa (wear levelling), se to prevede v terabajte na pogon. Če vse to poračunamo in upoštevamo, da povprečen uporabnik zapiše dnevno največ 10 GB podatkov, ugotovimo, da bodo tudi najmanjši SSD-ji zdržali 15 let, večji pa celo 30 ali več. S tega vidika nevarnost ne preti.

In SSD-ji vendar redno odpovedujejo iz najrazličnejših vzrokov, kot vam bo pokazalo hitro brskanje po forumih na internetu. Vprašanje je le, kako pogosto. Te podatke je precej težko dobiti, saj njihovi proizvajalci ne izdajajo podatkov o RMA, hkrati pa SSD-ji na trgu še niso dovolj dolgo, da bi imeli deset- in večletne statistike. Vseeno lahko nekaj povemo na podlagi velikih vzorcev v krajšem času. Že kar davnega leta 2010 so Francozi analizirali, koliko odstotkov diskov in SSD-jev je vrnjenih v prvem letu. Za SSD-je so bile te številke med 0,6 in 3,5 odstotka (najzanesljivejši so bili Intelovi), za diske pa med 1,2 in 9,7 odstotka (dvoterabajtni modeli imajo višji odstotek od enoterabajtnih, kar je tudi logično). Žal podatki ne vključujejo informacije, kaj je bilo narobe (nezdružljiv, pokvarjen ob dostavi, odpovedal med delovanjem ...).

Zanimive podatke lahko posredujejo tudi upravljavci podatkovnih centrov. Slavni Googlov članek o zanesljivosti je sicer iz leta 2007, zato o SSD-jih ni v njem niti besedice. So pa upravljavci ostalih povedali, da so Intelovi SSD-ji zelo zanesljivi, kakšne bolj eksotične znamke pa bistveno manj. Statistike kažejo, da naj bi letno odpovedalo okrog 1,5 odstotka SSD-jev in pet odstotkov diskov. (Tu je še zelo zanimivo dejstvo, da kdor v strežnikih uporablja veliko diskov, ker potrebuje visoko hitrost, bo z SSD-ji še dodatno pridobil, ker jih bo potreboval manj, torej je manj možnosti za skupno okvaro.)

Kaj vse skupaj pomeni? Uporabnikom SSD-jev se ni treba izgube podatkov bati nič bolj kakor pri klasičnih diskih. A nižje številke vseeno ne pomenijo, da so lahko kaj bolj brezskrbni. Toda ker SSD-ji ne bodo niti namignili, da jih bo pobralo, se lahko izkažejo za nevarnejše, če nimamo varnostnih kopij - kot se je ta teden zgodilo Linusu Torvaldsu, zaradi česar je malo zamudila celo nova verzija Linuxovega jedra.