Zakaj je zakonsko slabljenje šifriranja slaba zamisel
Zamisel ni nova niti unikatno britanska, Otočani so le na tapeti to pot. Marsikakšna država se je že poigravala z idejo, da bi uzakonili obvezno vgradnjo stranskih vrat v aplikacije za šifrirano komunikacijo, kar bi po potrebi omogočalo branje prestrežene komunikacije. Ideja zveni logično, razumno, enostavno in je kot toliko preprostih idej – zelo slaba.
Debata o obveznih stranskih vratih je te dni žgoča v Veliki Britaniji, kjer predlagani zakon o varnosti na spletu (Online Safety Bill) predvideva prav to. Utemeljitev zveni prepričljivo. Aplikacije za šifrirano komunikacijo (E2EE), ki že po zasnovi onemogočajo prisluškovanje, se lahko zlorabijo za širjenje otroške pornografije. Razumljivo bi bilo, da morajo imeti organi pregona tehnično možnost dostopa do teh vsebin, kadar pridobijo pravno podlago. Ali z drugimi besedami: policija lahko nasilno vstopi v stanovanje, če ima ustrezno sodno odredbo, ne glede na količino ključavnic. Zakaj bi bil digitalni svet drugačen?
Digitalni svet je drugačen. V fizičnem svetu so nepridipravi (ali pa države, kakor želite) omejene s fizičnimi preprekami. Vlomilci lahko vlamljajo v eno hišo naenkrat, vlamljanje v drugo hišo terja premik v fizičnem svetu, presenetijo jih lahko mimoidoči ali alarmi … Vse vemo, da so ključavnice v fizičnem svetu samo dovolj dobre, da zadržijo povprečne poizkuse vdora, pri čemer računamo, da bo zlikovce upočasnil fizični svet ali pa sosed. V digitalnem svetu ni fizičnih razdalj in drugih omejitev.
Napadalci se lahko lotijo milijonov ključavnic sočasno, prav lahko na drugem koncu sveta. Super varnega ključa, ki bi omogočil dostop le policiji, ni možno izdelati in obdržati shranjenega. Že védenje, da algoritem ni varen, temveč ima stranska vrata, bo vzpodbudilo milijone najboljši hekerjev, da poiščejo to luknjo. V digitalnem svetu, kjer ni varen čisto vsak, ni varen nihče.
Zato so zakoni, kakršnega pripravljajo na Otoku, tako problematični. Zakon bi namreč regulatorju Ofcomu dal pooblastila, da od upravljavcev zahteva dostop do vsebin v prometu. Signal in WhatsApp sta primera aplikacij, ki omogočajo šifrirano komunikacijo. Pisci so že povedali, da ne nameravajo spoštovati ukazov o obvezni slabitvi protokola. Tehnično to ni možno, edina pot naokoli pa bi bila namestitev prisluškovalnega dela programske opreme neposredno pri odjemalcu. Tega pa ne želijo.
Odprto pismo, v katerem nasprotujejo tovrstnemu početju, je podpisalo več kot 80 civilnodružbenih in strokovnih organizacij, strokovnjakov in raziskovalcev. V njem oblasti opozarjajo, da bi bilo sprejetje takšnega zakona tvegano. Oglasil se je celo pregovorno pragmatični Apple, ki prav tako nasprotuje zakonu v obstoječi obliki. Navsezadnje tudi iMessage uporablja šifriranje. Apple trdi, da je to ključna funkcionalnost, ki jo uporabljajo novinarji, aktivisti in diplomati za svojo zaščito.
In širjenje otroške pornografije? Šifriranje obstaja. Če naluknjamo WhatsApp, bodo države in nepridipravi laže prisluškovali običajnim državljanom, kriminalci pa bodo hitro našli druge, eksotične, šifrirne aplikacije.
