Da je (in vedno bo) poslovanje po internetu potencialno nevarnejše od običajnega poslovanja, je verjetno jasno vsakemu nekoliko bolj podkovanemu računalnikarju. Kljub temu, da so podatki bolj ali manj zmogljivo šifrirani (danes večinoma 128 bitno), še vedno tečejo mimo množice računalnikov in njihovih bolj ali manj >>zlobnih<< lastnikov. Kljub temu se je uveljavilo prepričanje, da je z digitalnimi certifikati, pametnimi karticami in varnim prenosom SSL (oz. HTTPS, kot je to vidno v naslovni vrstici internetnih brskalnikov) za varnost dovolj poskrbljeno, da je sistem uporaben celo za bančne transakcije. Na uporabnikov računalnik (ali na pametno kartico) je treba namestiti certifikat, ki potrjuje, da storitev dejansko uporablja, ki naj ima dostop do banke, pri prijavi pa je treba vpisati še dodatno geslo. Šele po vsem tem se v brskalniku odpre vse potrebno za delo z bančnim računom, nadaljnja komunikacija z banko pa je šifirana.