Canonova serija Powershot SX je razdeljena na prestižnejše in cenejše modele. SX150 spada med slednje, zato je izgubil predpono Full pred svojimi HD posnetki, vendar ima vgrajeno napredno stabilizacijo slike, ki je v primerjavi z modeli Ixus bolj učinkovita in posnetki so tako manj streseni.
Ixusi slovijo po enostavnem uporabniškem vmesniku in Ixus 1100 HS se lahko še dodatno pohvali z zaslonom, občutljivim na dotik, in nadvse navdušujočimi specifikacijami. Je najtanjši aparat na svetu, s kar 12-kratno optično povečavo in takšnim zaslonom, poleg tega ima tipalo vrste High Sensitivity (oznaka HS). Za oznako stoji tipalo z nekoliko manjšo ločljivostjo, vendar tudi z manjšo občutljivostjo za šum in s tem možnostjo uporabe višjih občutljivosti ISO z manj izgube kakovosti.
Nikon nadaljuje svojo serijo aparatov z vgrajenim projektorjem, čeprav se na prvi pogled zdi, da takšni dodatki nimajo večje uporabniške vrednosti. Pionir z vgrajenim projektorjem je bil vsekakor tehnološka poslastica, a je model S1200pj že tretji iz serije takih posebnežev.
Nikonov novi žepni aparat "brez tipk" je naslednik modela S80, od katerega se razlikuje po povsem novem tipalu vrste CMOS, objektivu s širokim kotom pri goriščnici 28 mm in hkrati za odtenek slabši svetlosti. Omogoča zajemanje videa v polni HD ločljivosti, njegova posebnost pa je predvsem že zgoraj omenjeno upravljanje brez tipk. Res je, tudi vklop aparata se zgodi s pomikom zaščitnih vratc.
Ravno te dni mineva dve leti, odkar sta Panasonic in Olympus skupaj predstavila sistem digitalnih fotoaparatov, imenovan Micro Four Thirds. Bistvo sistema je odstranitev sistema zrcal oziroma prizme, ki so (vsaj tehnično gledano) poglavitna značilnost aparatov SLR. S to serijo sta izdelovalca obljubila kakovost fotografije, ki je na ravni navadnih DSLRjev (saj je v rabi enako veliko tipalo), in možnost razširitve z najrazličnejšimi objektivi, bliskavicami in drugimi dodatki.
To, da lahko navijamo računalnike in njihove procesorje, je verjetno jasno že vrabcem na strehi. To, da lahko zelo podobno počnemo tudi s fotoaparati, pa zelo verjetno ni tako zelo znano. Preizkusili smo "navijanje" Canonovih fotoaparatov SLR in Panasonicovih GH-1 in GH-2.
Pametni telefon je ob nakupu vse prej kot pameten. Bister morda, pamet pa mu je treba še priskrbeti. Kam usmerjati ta visokotehnološki nepopisan list papirja, ki se na naši dlani nebogljeno povezuje na brezžična učilišča širnega sveta, ko ga želimo naučiti, da bi čim bolje izkoristil vgrajeno elektronsko oko za zajemanje dih jemajočih fotografij?
V Nikonu so se očitno odločili, da je čas za korenite spremembe. Po letu 1959 so predstavili nov navoj za aparate z izmenljivimi objektivi, imenovan "1", in predstavili prvi digitalni fotoaparat, ki ga lahko nesemo pod vodno gladino. To smo doživeli šele leta 2011, kar 10 let po opustitvi priljubljene analogne dvoživke Nikonos. Vendar v precej drugačni dimenziji.
Kodak je že dlje časa znan predvsem po zelo agresivni cenovni politiki, hkrati pa tudi po enostavnih aparatih za vsakdanjo rabo. Ravno v cenejšem segmentu žepnih aparatov so najmočnejši, novi model Easyshare Mini M200 pa je pri tem še prav presenetljivo majhen. Gre namreč za daleč najmanjši aparat v naših tabelah, hkrati pa je tudi med najlažjimi. Na fotografijah se tega namreč ne vidi, a v praksi deluje, kot da bi vzeli navaden žepni model in ga v vseh smereh še zmanjšali.
Digitalni fotoaparati, ki so nekakšen vmesni člen med aparati DSLR in kompaktnimi aparati, so danes vse bolj razširjeni in priljubljeni. Uporabljajo razmeroma velika tipala (podobne velikosti kot večina modelov DSLR), imajo izmenljive objektive, po drugi strani pa nimajo sistema zrcal oziroma prizme in fizičnega zaklopa, zato so lahko manjši in lažji od pravih zrcalno-refleksnih modelov. Začetnika te zgodbe pa sta podjetji Panasonic in Olympus, ki sta skupaj zasnovali standard, imenovan Mikro štiri-četrtine (Micro four-thirds).
